Jedro

Rok za vložitev ugovora delavca zoper odločbo disciplinske komisije je treba šteti od vročitve te odločbe njegovemu pooblaščencu in ne osebno delavcu. Pri tem ni pomembno, ali je odločba disciplinske komisije vročena delavcu pred vročitvijo njegovemu pooblaščencu ali kasneje. Rok za ugovor v vsakem primeru teče od datuma pravilne vročitve, to je vročitve pooblaščencu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrglo del tožbe v zvezi z zahtevkom tožnika na razveljavitev odločbe predsednika uprave tožene stranke z dne 5.3.2002 o začasni odstranitvi z delovnega mesta. Razveljavilo je ugotovitveni sklep predsednika uprave tožene stranke z dne 4.9.2002 ter v zvezi s tem sklep komisije za pritožbe z dne 18.10.2002 glede ugotovitve, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31.8.2002. Razveljavilo je odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.8.2002 in v zvezi s to odločbo tudi sklep komisije za pritožbe z dne 18.10.2002. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1.9.2002 do 18.12.2002 vpisati delovno dobo v delovno knjižico (višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo), prisodilo tožniku nadomestilo plače (z obračunom davkov in prispevkov) in izplačilo neto razlik v obdobju od marca 2002 do decembra 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v posameznih zneskih in datumih zapadlosti, kot izhaja iz sodbe) ter višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek za plačilo pogodbene kazni v znesku 1.075.222 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naložilo toženi stranki, da tožniku plača stroške disciplinskega postopka pri delodajalcu v znesku 133.200 tolarjev, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Tožniku je prisodilo odpravnino ob upokojitvi v znesku 716.815 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo stroškov sodnega postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnika v disciplinskem postopku zastopal pooblaščenec in da je tožena stranka odločbo disciplinske komisije z dne 13.8.2002 vročila pooblaščencu dne 20.8.2002, že pred tem (dne 16.8.2002) pa tudi tožniku. Rok za vložitev ugovora je štelo od dneva vročitve odločbe pooblaščencu. Pri tem se je oprlo na določbo sedmega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), v zvezi s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 – 71/93). Ugovor zoper to odločbo je bil pravočasen, to pa je imelo za posledico razveljavitev odločbe tožene stranke o zavrženju ugovora z dne 18.10.2002. Zaradi pravočasnega ugovora tožnika je sodišče ugotovilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka na podlagi določbe 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis). Nadalje je ugotovilo tudi nezakonitost ugotovitvenih odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 4.9.2002 in 18.10.2002. Tožniku je prisodilo razlike v plači za čas suspenza od 5.3.2002 do 31.8.2002 in nato do 18.12.2002 nadomestilo plače, kot bi jo prejel, če bi delal. To odločitev je za čas suspenza oprlo na 98. člen ZDR, glede višine prisojenih zneskov nadomestila plače pa je upoštevalo izvedensko mnenje. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je glede na določbo 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list RS, št. 40/97 in nadalj.) zavrnilo kot preuranjen.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo v 7. točki izreka spremenilo tako, da mu je prisodilo višji znesek stroškov disciplinskega postopka (187.300 tolarjev). V ostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka. Revizije zoper sodbo - glede odločitve o zahtevku za povračilo stroškov disciplinskega postopka (7. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter za plačilo odpravnine ob upokojitvi (8. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni dopustilo.

Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno rok za vložitev ugovora zoper odločbo disciplinske komisije šteti od vročitve odločbe pooblaščencu tožnika. Oprlo se je tudi na določbo prvega odstavka 137. člena ZPP. V zvezi z plačilom nadomestila plače po 1.9.2002 je presodilo, da ni podlage za to, da bi tožena stranka plačala tožniku le nadomestilo za bolniški stalež, saj v času po prenehanja delovnega razmerja ni bil začasno zadržan z dela zaradi bolezni.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pritožbo, glede katere je kasneje navedel, da jo je označil napačno in jo je „smatral kot revizijo zoper sodbo“. Revizijsko sodišče je to vlogo štelo kot pritožbo in o njej odločalo v zadevi Dsp 115/2008. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo in skupaj z revizijo še pritožbo. Tudi pritožba tožene stranke je bila predmet odločanja Vrhovnega sodišča v zadevi Dsp 115/2008. Tožena stranka v reviziji nasprotuje stališču sodišč druge in prve stopnje o tem, da je tožnik ugovor zoper odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.8.2002 (ugovor z dne 4.9.2002) vložil pravočasno. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili 142. člen ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, posledično pa se sodb sodišč druge in prve stopnje ne da preizkusiti. Izrek obeh sodb je v celoti nerazumljiv. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z določbami ZDR in Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev (v nadaljevanju Pravilnik). Praksa glede tega, komu je potrebno vročiti pisanje, ni enotna. Tudi delovna sodišča so bila pred tem na drugačnem stališču – če je bila odločba vročena delavcu, preden je bila vročena tudi njegovemu zagovorniku, je šteti rok za ugovor od dneva vročitve delavcu. Iz Pravilnika izhaja, da se v primeru, če ima delavec zagovornika, vse pisne vloge in odločbe vročajo tako delavcu kot zagovorniku. Sodišče je prezrlo določbo prvega odstavka 142. člena ZPP in se napačno sklicevalo le na sedmi odstavek istega člena. Rok za ugovor (15 dni) bi bilo treba šteti od 16.8.2002 (od vročitve odločbe disciplinske komisije tožniku) in ne šele od 20.8.2002 (od vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu). Tožniku in njegovemu pooblaščencu očita tudi izmikanje vročitvi. Poudarja, da je predstavnik tožene stranke naredil oziroma poskušal narediti vse za pravočasno vročitev odločbe. Nasprotuje odločitvi sodišča o prisojenem nadomestilu plače po 1.9.2002, saj iz dokumentacije izhaja, da je bil tožnik vse od kršitve disciplinske obveznosti do upokojitve v bolniškem staležu. Tudi po 1.9.2002 ne bi delal in bi mu pripadalo le nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Obstaja nasprotje med izrekom sodbe in listinami v spisu, sodbe pa se v tem delu ne da preizkusiti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka navaja, da vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, vendar je očitno, da revizija ni vložena zoper tisti del odločitve, glede katerega sodišče druge stopnje revizije ni dopustilo in zoper tisti del pravnomočne sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožnika za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (odločitev sodišča druge stopnje v delu 2. odstavka izreka v zvezi s 6. točko sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe v zvezi s sklepom o začasni odstranitvi tožnika in zavrnitvi nekaterih višjih zahtevkov tožnika je postala pravnomočna že s potekom pritožbenega roka, saj stranki sodbe sodišča prve stopnje v tem delu nista izpodbijali.

Neutemeljen je očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj sodbi sodišč druge in prve stopnje vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih in omogočata ustrezen preizkus. Prav tako ni zaslediti nejasnosti oziroma nasprotij med izrekom sodbe in njenimi razlogi.

V zvezi z vprašanjem vročanja odločb disciplinske komisije delavcu oziroma njegovemu pooblaščencu revizija napačno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče morebitnih postopkovnih kršitev v disciplinskem postopku pri delodajalcu - kar vključuje tudi vprašanje vročitev v tem postopku - ne presoja kot procesnih kršitev določb ZPP, temveč kot pravilno uporabo materialnega prava. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v večjem številu svojih odločb. V zvezi z revizijskim očitkom bistvene kršitve določb postopka v zvezi z odločitvijo o višini plačila nadomestila plače tožniku od 1.9.2002 do 18.12.2002 se dokazni zaključek sodišča, da tožnik po prenehanju delovnega razmerja ni bil v bolniškem staležu, res ne ujema z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje z dne 11.7.2002 o staležu tožnika do 10.9.2002 (priloga A13). Kljub temu ta podatek ne vpliva na drugačno odločitev sodišča - torej to nasprotje ni odločilno in zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka. Več o tem ob materialno pravnem preizkusu odločbe v tem delu.

Materialno pravo glede roka za ugovor in s tem povezanega vprašanja vročitve odločbe disciplinske komisije ni bilo zmotno uporabljeno.

ZPTDR in ZDR ne vsebujeta izrecnih določb o načinu vročanja odločb disciplinske komisije. ZDR v 103. členu določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (tudi za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Ta postopek je v času vročitve odločbe disciplinske komisije določal Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94), ki glede postopka vročanja ne vsebuje posebnih določb, zaradi česar prav tako napotuje na določbe ZPP (prvi odstavek 14. člena ZDSS).

Ob smiselni uporabi določb ZPP je tudi odločbo disciplinske komisije delodajalca potrebno osebno vročiti delavcu (prvi odstavek 142. člena ZPP v povezavi s 103. členom ZDR). Vendar ta določba ne pomeni, da je potrebno upoštevati pravilo o osebni vročitvi delavcu tudi v primeru, če ima delavec v postopku pooblaščenca. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se namreč šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca se po izrecni določbi prvega odstavka 137. člena ZPP vročajo pisanja njemu, če ni s tem zakonom drugače določeno. Sodna praksa je te določbe tolmačila enotno. V primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, je pravilna zgolj vročitev pooblaščencu oziroma zastopniku, oziroma je nepravilna vročitev samo stranki. Izjema velja le, če jo zakon izrecno določa - na primer v primeru vabila stranki na narok, na katerem bo zaslišana kot stranka (261. člen ZPP). Glede na navedeno stališče je rok za ugovor delavca zoper odločbo disciplinske komisije treba šteti od vročitve te odločbe njegovemu pooblaščencu in ne osebno delavcu. Pri tem ni pomembno, ali je odločba disciplinske komisije vročena delavcu pred vročitvijo njegovemu pooblaščencu ali kasneje. Rok za ugovor v vsakem primeru teče od datuma pravilne vročitve, to je vročitve pooblaščencu.

Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje tožene stranke na njen Pravilnik. Ta v 93. členu določa smiselno uporabo določb zakona, ki velja za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči (če s Pravilnikom neko vprašanje ni določeno), in nato v 33. členu, da se v disciplinskem postopku glede rokov in načina vročanja smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. V 61. členu določa, da se pisni odpravek odločbe disciplinskega organa vroči delavcu, zoper katerega je bil uveden postopek, predlagatelju postopka, morebitnemu zagovorniku delavca, zoper katerega je bil uveden postopek, sindikatu in kadrovsko-splošni službi. Te določbe ne dajo podlage za drugačno stališče o pravilni vročitvi disciplinske odločbe in začetku teka roka za ugovor zoper takšno odločbo, saj iz njih ne izhaja nekaj drugega kot iz citiranih določb ZPP (v zvezi s 103. členom ZDR).

Glede na takšno stališče je tožena stranka nepravilno zavrgla tožnikov ugovor zoper odločbo disciplinske komisije, to pa je imelo za posledico tudi utemeljen zaključek, da je vodenje disciplinskega postopka proti tožniku zastaralo. Za očitano disciplinsko kršitev se je namreč izvedelo že ob njegovi storitvi (dne 5.3.2002), kar pomeni, da je do oktobra 2002 potekel šest mesečni zastaralni rok po tretjem odstavku 67. člena ZTPDR.

Glede na navedeno je tudi pravilna odločitev sodišča o razveljavitvi ugotovitvenih sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 4.9.2002 in 18.10.2002 ter odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo nadomestila plače. Takšna odločitev je pravilna tudi po višini od 1.9.2002, to je datumu prenehanja delovnega razmerja tožniku. Revizijsko sodišče v tem delu sicer ugotavlja, da je bil na podlagi mnenja zdravniške komisije z dne 11.7.2002 tožniku stalež priznan najmanj do 10.9.2002, vendar tudi v tem primeru in v primeru morebitnega nadaljevanja staleža tožnik ne bi bil upravičen do manjšega nadomestila, kot mu je bilo prisojeno.

V primeru staleža po 1.9.2002 bi bil upravičen do nadomestila plače za čas bolezni nad 30 dni, ki jo delodajalec obračuna v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V skladu z določbo 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) to pomeni upoštevanje osnove za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela (ki se valorizira v skladu z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji). Zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada tudi nadomestilo plače še za največ 30 dni začasne zadržanosti za delo po prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 34. člena ZZVZZ), oziroma če gre za posledico poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, dokler ni spet zmožen za delo (tretji odstavek).

Tožnik je uveljavljal celotno nadomestilo, ker od 1.9.2002 ni prejel ničesar. Tožena stranka tega ni izrecno prerekala. Tudi v primeru bolniškega staleža po 1.9.2002 bi mu pripadali zneski nadomestil plače, kot mu jih je prisodilo sodišče. Gre za mesečne zneske, ki so enaki od 1.8.2002 (358.407,50 tolarjev bruto). Izvedenec je namreč izrecno pojasnil, da je že pred 31.8.2002 (glede na neprekinjen bolniški stalež več kot 30 dni) upošteval tožnikovo plačo iz prejšnjega leta ter valorizacijske indekse, vendar je moral pripadajoče zneske nadomestil v tem obdobju znižati zaradi upoštevanja četrtega odstavka 31. člena ZZVZZ. Po tej določbi nadomestilo ne more biti višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. Izvedenec je pojasnil tudi razloge za to, da je moral znižati nadomestilo plače že do 31.8.2002 - tožnikova osnova iz prejšnjega leta je bila namreč ugodnejša, saj je v letu 2001 prejel trinajsto plačo in se mu je v delu leta 2001 obračunavala tudi plača iz naslova delovne uspešnosti. Tudi če bi bil (ali je bil) tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu vse do 18.12.2002, mu torej nadomestilo za bolniški stalež po določbah ZZVZZ ne bi pripadalo v nižjem znesku.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.