Jedro

Prekrškovni organ oziroma sodišče, ki v postopku zaradi več prekrškov, storilca ne spoznata za odgovornega vseh očitanih prekrškov, morata v sodbi oziroma sklepu (če je to mogoče) izločiti tiste stroške, ki so nastali v zvezi s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen, saj ti stroški bremenijo proračun.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Grosuplje je s sklepom 2240-281/2016/7 z dne 26. 1. 2017 zavrnil zahtevo storilčevega zagovornika za povračilo stroškov nagrade in zastopanja storilca v prekrškovnem postopku. Zoper navedeni sklep je storilčev zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kočevju s sodbo ZSV 24/2017-2 z dne 7. 6. 2018 zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo, v zvezi s sklepom Policijske postaje Grosuplje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve drugega odstavka 144. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 158. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bila storjena na način iz 4. točke 156. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da je storilec v obravnavanem primeru s pravnim sredstvom v celoti uspel, zato ima pravico do povrnitve odvetniških stroškov v zvezi s pravnim sredstvom. V obravnavanem primeru so se stroški postopka v delu, v katerem je bil postopek ustavljen, brez težav dali ločiti od stroškov postopka v delu, v katerem postopek ni bil ustavljen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku. Slednji je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izrazil strinjanje z vloženo zahtevo ter poudaril, da je M. Ž. po svojem zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo samo glede enega prekrška. Prekrškovni organ je glede tega prekrška prekrškovni postopek ustavil. V zvezi z drugim prekrškom pa M. Ž. zahteve za sodno varstvo ni vložil, temveč je takoj po prejetju plačilnega naloga plačal globo. Storilec prekrška ne more trpeti negativnih posledic, če je prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo izdani plačilni nalog odpravil tudi v delu, v katerem zahteva za sodno varstvo ni bila vložena, ter izdal nov plačilni nalog.

B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je storilčev zagovornik v konkretnem primeru z zahtevo za sodno varstvo v celoti uspel, zato ima storilec pravico do povrnitve odvetniških stroškov v zvezi z vloženim pravnim sredstvom.

5. Iz podatkov prekrškovnega spisa je razvidno, da je Policijska postaja Grosuplje storilcu prekrška M. Ž. dne 14. 10. 2016 izdala plačilni nalog zaradi dveh prekrškov, in sicer po četrtem v zvezi s drugim odstavkom 37. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes) in po 2.a točki prvega odstavka 131. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPCP). Storilčev zagovornik je dne 24. 10. 2016 zoper izdani plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo (list. št. 12 do 15 spisa), v kateri je izrecno poudaril, da pravno sredstvo vlaga samo glede prekrška po 2.a točki 131. člena ZPCP. Prekrškovni organ je na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo izdal odločbo, s katero je izpodbijani plačilni nalog odpravil, nato pa storilcu prekrška za prekršek po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZCes izdal nov plačilni nalog, postopek glede prekrška po 2.a točki prvega odstavka 131. člena ZPCP pa je ustavil, ker je ugotovil, da dejanje ni prekršek. Dne 23. 12. 2016 je storilčev zagovornik pri prekrškovnem organu vložil zahtevo za povrnitev stroškov, in sicer za vložitev zahteve za sodno varstvo, vložitev zahteve za povrnitev stroškov postopka, materialne stroške in za povrnitev davka na dodano vrednost (list. št. 25 in 26 spisa). Prekrškovni organ je s sklepom z dne 26. 1. 2017 zahtevo storilčevega zagovornika za povrnitev stroškov zavrnil. Zoper ta sklep je storilčev zagovornik dne 30. 1. 2017 vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je okrajno sodišče z izpodbijano sodbo z dne 7. 6. 2018 zavrnilo. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da v konkretnem primeru ni bilo izvedeno nobeno procesno dejanje izključno v zvezi s prekrškom, zaradi katerega je bil postopek o prekršku zoper storilca ustavljen, razen tega, „da je prekrškovni organ po vloženi zahtevi za sodno varstvo ugotovil, da je treba postopek ustaviti.“ Sodišče je presodilo še, da v konkretni zadevi ni mogoče stroškov v zvezi s postopkom o prekršku, za katerega je bil postopek ustavljen, izločiti iz skupnih stroškov postopka, ter zaključilo, da je zaradi tega zahteva storilčevega zagovornika za sodno varstvo neutemeljena.

6. Stroški postopka o prekršku so izdatki, ki nastanejo v postopku o prekršku ali zaradi njega, in izdatki, ki za potrebe postopka nastanejo pred njegovo uvedbo ali po zaključku postopka. Stroški postopka so taksativno našteti v določbi prvega odstavka 143. člena ZP-1. V skladu z določbo 9. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 se za stroške postopka šteje tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika.

7. ZP-1, podobno kot drugi procesni zakoni, izhaja iz načela, da je obveznost plačila stroškov odvisna od uspeha v postopku. V skladu z določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun. V skladu z določbo drugega odstavka tega člena pa storilec prekrška, če je tekel postopek zaradi več prekrškov, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da morata prekrškovni organ oziroma sodišče, ki v postopku zaradi več prekrškov, storilca ne spoznata za odgovornega vseh očitanih prekrškov, v sodbi oziroma sklepu (če je to mogoče) izločiti tiste stroške, ki so nastali v zvezi s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen, saj ti stroški bremenijo proračun.

8. V konkretnem primeru je utemeljena trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je storilčev zagovornik z vloženo zahtevo za sodno varstvo v celoti uspel. Z njo je izpodbijal zgolj obstoj enega prekrška, za katerega je bil storilec prekrška spoznan za odgovornega s plačilnim nalogom, ki mu je bil izdan zaradi dveh prekrškov. Postopek o prekršku, ki ga je storilčev zagovornik izpodbijal z zahtevo za sodno varstvo, je bil s strani prekrškovnega organa ustavljen.

9. Glede na navedeno procesno situacijo je jasno, da se dajo stroški, ki jih je imel storilec z vloženo zahtevo za sodno varstvo, v skladu z določbo drugega odstavka 144. člena ZP-1, izločiti iz skupnih stroškov postopka. V konkretnem primeru so skupni stroški postopka nastali zaradi izdaje plačilnega naloga zaradi prekrška po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZCes, ki ga storilčeva obramba z vloženim pravnim sredstvom ni izpodbijala, in zaradi prekrška po 2.a točki prvega odstavka 131. člena ZPCP, glede katerega je bil postopek po vloženem pravnem sredstvu ustavljen.

10. Nezakoniti sta zato stališči prekrškovnega organa v sklepu o zavrnitvi zahteve storilčevega zagovornika za povrnitev stroškov postopka, ki jima je v izpodbijani pravnomočni sodbi sledilo tudi sodišče, da je storilec upravičen do povrnitve stroškov samo, če so bili „v zvezi s prekrški izvedeni določeni dokazi“ oziroma, če se je v zvezi z izpodbijanimi prekrški izvajalo „kakšno procesno dejanje“, ter da v obravnavanem primeru stroškov v zvezi s postopkom o prekršku, za katerega je bil postopek ustavljen, ni mogoče izločiti iz skupnih stroškov postopka.

C.

11. V konkretnem primeru je storilčev zagovornik z vloženo zahtevo za sodno varstvo v celoti uspel, saj je bil postopek o prekršku, ki ga je s pravnim sredstvom izpodbijal, ustavljen, stroški ustavljenega dela postopka, pa se dajo brez težav ločiti od stroškov postopka v delu, v katerem postopek ni bil ustavljen. Prekrškovni organ in sodišče sta z zavrnitvijo zahteve za povrnitev stroškov nagrade in zastopanja storilca prekrška, oziroma z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo kršila določbo drugega odstavka 144. člena, v zvezi z določbo 9. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva ugodilo, ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Kočevju v novo odločanje (171. člen ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev zakona odpraviti, hkrati pa odločiti tudi o stroških, ki so storilcu prekrška nastali zaradi vložitve pravnega sredstva - zahteve za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za povrnitev stroškov postopka.