Jedro

Utemeljenost revizije pa dokazuje tožena stranka v revizijskem postopku le še s trditvijo, da je bil zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino parc. št. 240, ki je vpisana pri vl. št. 8, ki naj bi dokazoval, da je ta nepremičnina v zasebni lasti, sodišču predložen šele v obnovitvenem postopku. Kot sta ugotovili nižji sodišči, pa ta trditev tožene stranke ni točna. Da je nepremičnina parc. št. 240, vl. št. 8 v zasebni lasti, je tožena stranka zatrjevala že na obravnavi dne 23.8.1991 (list. št. 38 pravdnega spisa opr. št. P), že na tej obravnavi pa je sodišču tudi predložila zemljiškoknjižni izpisek za navedeno nepremičnino. Zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se tožena stranka v reviziji sklicuje (nanj pa se je sklicevala tudi v obnovitvenem postopku) zato, kot sta pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči, ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu 9. točke 421. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo pravdnega postopka, ki je bil v teku pod opr. št. P, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, ki so določeni v ZPP. Nepremičnina, ki je bila predmet spora v pravnomočno končanem pravdnem postopku, je v zasebni lasti. Pravnomočna sodba, ki tega dejstva ne upošteva, je absolutno nična in jo je potrebno že iz tega razloga spraviti s sveta. Da gre za nepremičnino v zasebni lasti, izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je bil sodišču predložen šele v obnovitvenem postopku. Netočne so trditve sodišča prve in druge stopnje, da je bil zemljiškoknjižni izpisek sodišču predložen že prej. Nelastnik z nepremičnino ne more razpolagati. Lastniki nepremičnine tožeče stranke za razpolaganje niso pooblastili. Če sodišče samo pravnomočne sodbe ne bo izreklo za nično in jo spravilo s sveta, je potrebno predlogu za obnovo postopka ugoditi. Reviziji naj se zato tako ugodi, da se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podrejeno naj se sklepa nižjih sodišč tako spremenita, da se predlagana obnova postopka dovoli.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni dovoljena. Zato naj jo sodišče zavrže. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V sporu, ki se je končal s pravnomočno sodbo, je bila tožba vložena pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), predmet spora pa je bila stanovanjska pravica tožene stranke na stanovanju v hiši. Ker po določbah ob vložitvi tožbe veljavnega zakona o stanovanjskih razmerij spori o obstoju stanovanjske pravice niso bili pravi premoženjski spori, je bila v teh sporih revizija vselej dovoljena. Zato je revizijsko sodišče tudi vsebinsko obravnavalo revizijo, ki jo je v pravdni zadevi opr. št. P, katere obnova postopka se predlaga, vložila proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča tožena stranka (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 253/92, z dne 21.10.1992). Ker gre v primeru pravnomočne zavrnitve predloga za obnovo postopka za sklep iz 1. odstavka 400. člena ZPP, sta za dovoljenost revizije izpolnjena oba pogoja iz 1. in 2. odstavka 400. člena ZPP. Stališče tožeče stranke, da revizija ni dovoljena, zato ni pravilno.

Utemeljnost revizije pa dokazuje tožena stranka v revizijskem postopku le še s trditvijo, da je bil zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino parc. št. 240, ki je vpisana pri vl. št. 8, ki naj bi dokazoval, da je ta nepremičnina v zasebni lasti, sodišču predložen šele v obnovitvenem postopku. Kot sta ugotovili nižji sodišči, pa ta trditev tožene stranke ni točna. Da je nepremičnina parc. št. 240, vl. št. 8 v zasebni lasti, je tožena stranka zatrjevala že na obravnavi dne 23.8.1991 (list. št. 38 pravdnega spisa opr. št. P), že na tej obravnavi pa je sodišču tudi predložila zemljiškoknjižni izpisek za navedeno nepremičnino. Zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se tožena stranka v reviziji sklicuje (nanj pa se je sklicevala tudi v obnovitvenem postopku) zato, kot sta pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči, ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu 9. točke 421. člena ZPP.

Po povedanem se je izkazalo, da tožena stranka neutemeljeno v revizijskem postopku vztraja pri trditvi, da vendarle gre za nov dokaz v smislu 9. točke 421. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče njeno revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP v zvezi s 399. členom ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama, tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala.