Jedro

Pospešeni postopek iz 2. odstavka 35. člena ZAzil je po svoji pravni naravi skrajšani upravni postopek, v katerem organ odloči le na podlagi vloge prosilca. Ker pa je tožena stranka odločitev oprla tudi na poročila o stanju v prosilčevi izvorni državi in teh poročil ni predložila prosilcu, je tožena stranka storila bistveno kršitev upravnega postopka. Take kršitve pa sodišče ne more sanirati z opravo obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.11.2005, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pospešenem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uvodoma ugotavlja, da se - kljub nekaterim poskusom - vse do odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/05 z dne 24.10.2005, v upravno-sodni praksi ni uveljavilo stališče, da je obravnavanje prošnje za azil v pospešenem postopku utemeljeno le tedaj, ko iz same vloge izhaja, da so podani pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, ne pa da tožena stranka predhodno pridobi in oceni dejansko stanje na podlagi številnih poročil o stanju v tožnikovi izvorni državi. V navedeni odločbi pa je ustavno sodišče zavzelo stališče glede izvedbe pospešenega postopka po ZAzil z vidika procesnih standardov iz 22. člena Ustave RS, ki je relevantno tudi v obravnavani zadevi. Prosilec za azil, kateremu niso bila predočena v upravnem postopku pridobljena poročila, na podlagi katerih je tožena stranka sprejela tudi svojo odločitev, lahko učinkovito varuje svoje pravne interese šele v upravnem sporu, ker je z izpodbijano odločbo prvič seznanjen s poročili, ki jih je o stanju v izvorni državi uporabila tožena stranka za upravno odločitev. Poleg tega je treba upoštevati, da je dokazno breme v azilnem postopku deljeno in zato ni prav, če prosilec za azil dobi učinkovito možnost za dokazovanje in utemeljevanje prošnje šele v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je pravno relevantno, da tožnik z dejstvi iz mednarodnih poročil o stanju in potrebi po mednarodni zaščiti Romov na Kosovu ter drugimi dokazi v tožbi utemeljuje, da je dokazna ocena tožene stranke napačna in da je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku. Ker upravni spor ne sme biti nadomestilo za napačno ali pomanjkljivo izpeljan dokazni postopek v upravnem postopku in ker je koncept upravnega spora v azilnih zadevah enak kot v drugih upravnih zadevah, je sodišče tožbi ugodilo. Poleg tega je po presoji sodišča prve stopnje odločba tožene stranke nezakonita tudi zaradi tega, ker je tožena stranka odločala v pospešenem postopku ne glede na predhodno postavljeno stališče, da se ne sme odločati v navedenem postopku, če iz poročila Visokega komisariata OZN za begunce o vračanju Romov izhaja, da bi utegnile te osebe in tudi tožnik, še naprej uživati mednarodno zaščito.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi ter potrdi njeno odločbo. V obravnavani zadevi tožnik v svoji vlogi ni navedel niti enega primera preganjanja. Zato je bilo odločanje v pospešenem postopku na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil utemeljeno, o prošnji pa je bilo tudi odločeno izključno na podlagi prošnje za azil, čeprav je zaradi navodila Upravnega sodišča RS v sodbi, opr. št. U 1896/2005-6 z dne 14.9.2005, preverjala tudi politično situacijo v izvorni državi. Glede na navajana nova dokazila, ki jih je tožnik predložil po končanem upravnem postopku pa tožena stranka meni, da bi moralo v takem primeru sodišče razpisati glavno obravnavo in o prošnji odločiti samo. Če sodišče obravnave v podobnih zadevah ne bo opravilo, bi bil institut pospešenega postopka lahko brezpredmeten. Če bi tožena stranka sledila navodilu sodišča, bi morala pred izdajo odločbe prosilca za azil seznaniti z vsemi poročili, ki bodo vključena v obrazložitev odločbe. Tedaj bi lahko prosilec navedel nova dejstva, ki bi mogoče nasprotovala dejstvom, ki bi jih tožena stranka vključila v obrazložitev odločbe. Azilni postopek bi tako lahko trajal zelo dolgo, saj bi prosilec vedno lahko ugovarjal in navajal nova dejstva, ki pa bi jih morala tožena stranka preveriti. S tem bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato v primeru, da prosilec v tožbi navede konkretne okoliščine in predlaga konkretne dokaze, ki kažejo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, mora sodišče dopolniti postopek in razpisati glavno obravnavo, na kateri bi v skladu s 3. odstavkom 39. člena ZAzil ugotovilo pravo dejansko stanje. S tem bi prišli do najbolj racionalnega odločanja in v večji meri bi bila zagotovljena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Pravilno opozarja sodišče prve stopnje na stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05), po katerem mora upravni organ o ugotovitvah iz upravnega postopka seznaniti stranko v postopku, ki je začela upravni postopek. Eno temeljnih načel upravnega postopka je namreč načelo zaslišanja strank. V skladu z navedenim načelom organ svoje odločbe po določbi 3. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tak z zakonom določen primer izjeme je skrajšani upravni postopek, v katerem upravni organ lahko odloči že na podlagi podatkov v vlogi in zato stranke ni treba zaslišati. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je po svoji pravni naravi pospešeni postopek iz 2. odstavka 35. člena ZAzil skrajšani upravni postopek, saj se o pravici do azila na podlage te določbe ZAzil odloča le na podlagi podatkov iz vloge prosilca za azil. V obravnavanem primeru pa je enako kot v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS v zadevi Up 968/05, tožena stranka v skrajšanem postopku ugotavljala dejansko stanje tudi na podlagi poročil o stanju v izvorni državi prosilca za azil. Teh poročil tožniku ni predočila in mu tudi ni dala možnosti, da se izjasni o teh poročilih. Ker je z ugotavljanjem dejanskega stanja na podlagi poročil že pričela z ugotovitvenim postopkom, bi morala o svojih ugotovitvah v postopku tožnika seznaniti. Ker tega ni storila, je kršila določbo 3. odstavka 9. člena ZUP, hkrati pa tudi kršila določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj ni več odločala le na podlagi prošnje prosilca za azil. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno in v skladu z zakonom ugodilo tožbi.

Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi skladno z določbo 3. odstavka 39. člena ZAzil samo opraviti glavno obravnavo in dopolniti dokazni postopek ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločiti o zadevi. Vrhovno sodišče RS je že v svojem sklepu, opr. št. I Up 1010/2000 z dne 23.11.2000, sprejelo stališče, da določbe 3. odstavka 39. člena ZAzil ni mogoče razumeti tako, da upravno sodišče ugotavlja dejansko stanje, ki bi ga morala pravilno in popolno ugotoviti že tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZAzil. Določbo 3. odstavka 39. člena ZAzil sodišče lahko - nikakor pa ne obvezno - uporabi tedaj, kadar meni, da je zaradi kakšnega dejstva ali okoliščine dejansko stanje zmotno ugotovljeno in zlasti takrat, kadar so se razmere po izdaji odločbe tožene stranke spremenile. Temu svojemu stališču pritožbeno sodišče še dodaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da bi z opravo glavne obravnave sodišče prve stopnje lahko saniralo nepredočbo poročil prosilcu za azil. Če stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo - kot je bilo storjeno tudi v obravnavani zadevi - je s tem bila storjena bistvena kršitev določb postopka absolutnega značaja (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS), ki se že po naravi kršitve ne more sanirati z opravo glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče zavrača vse pritožbene ugovore tožene stranke kot neutemeljene. Tožena stranka bo morala tožniku predočiti pridobljena poročila in opraviti vsa potrebna dejanja v skladu z napotili sodišča prve stopnje ter v roku 30 dni ponovno odločiti o prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.