Jedro

Morebitna neodprava napake do izteka roka, ki ga določi naročnik, ima za posledico zgolj upravičenje, da napako odpravi naročnik sam na račun podjemnika ali da uveljavlja znižanje plačila ali odstopi od pogodbe. Zgolj neodprava napake v izpolnitvi podjemnika torej nima za posledico prenehanje obveznosti naročnika za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti plačila v skladu s pogodbo. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala niti, da je uveljavljala znižanje plačila, niti da je odstopila od pogodbe, v posledici česar bi njena pogodbena obveznost v vtoževani višini prenehala. Jamčevalnega zahtevka na znižanje plačila tožena stranka ni uveljavljala niti v smislu ugovora po 2. odstavku 635. člena OZ, saj bi za takšen ugovor morala podati ustrezno trditveno podlago, ki bi vključevala tudi dejanski okvir iz 640. člena OZ.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 2.754,13 EUR in zakonske zamudne obresti v evrski protivrednosti od zneska 660.000,00 SIT od 27. 07. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.754,13 EUR od 01. 01. 2007 dalje in povrnitev izvršilnih stroškov in nadaljnjih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke uveljavljala plačilo neplačanega dela računa št. 76/05, s katerim je tožeča stranka toženi zaračunala opravljena dela pri toženi stranki. Tožena stranka konkretizirano ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede vsebine dogovora o izvedbi del, ki naj bi jih izvršila tožeča stranka, to je, da je bil predmet dogovora deloma izdelava nove in deloma popravilo obstoječe ograje. Prav tako pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izvedla tako popravilo ograje kot izdelavo nove ograje. Glede dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožnica v pritožbi izrecno izpodbija zgolj tisti del, ki se nanaša na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je napake, ki jih je tožena stranka pravočasno uveljavljala v zvezi z izdelavo kovinske ograje, v celoti odpravila. Po mnenju pritožnice bi ob pravilni ugotovitvi teh spornih dejstev sodišče prišlo do drugačnih zaključkov, saj tožena stranka po njenem utemeljeno zadržuje plačilo, saj ograja nima dogovorjenih lastnosti (lokov). Takšno stališče pritožnika je materialnopravno zmotno.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila ograja, ki jo je glede na dogovor med pravdnima strankama izdelala tožeča stranka, postavljena na sedežu tožene stranke. Tožena stranka, ki očitno ni nasprotovala postavitvi ograje, kakršno je izdelala tožeča stranka in ki takšno ograjo tudi uporablja, se zato ne more uspešno sklicevati, da delo ni bilo prevzeto, saj je bilo le-to izvršeno z izročitvijo izdelane stvari v oblast tožene stranke (1. odstavek 632. člena OZ). Podan je torej dejanski stan izročitve izdelane stvari naročniku kot glavno izpolnitveno dolžnost podjemnika, ki ustvarja nasprotno obveznost naročnika, to je plačilo za opravljeno delo (619. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

Dejanska okoliščina, da je tožena stranka kot naročnik grajala napake v izpolnitvi tožeče stranke, sama po sebi še ne izključuje njene dolžnosti izpolnitve svoje pogodbene obveznosti. Posledica uveljavljanja napake v izpolnitvi podjemnika so jamčevalni zahtevki, ki so urejeni v členih od 637. člena do 640. člena OZ. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila izdelana ograja neuporabna, temveč se je sklicevala zgolj na to, da je bila izdelana v nasprotju z dogovorom med pravdnima strankama, saj ograja ni bila enaka že obstoječi (navedbe v pripravljalni vlogi z dne 05. 06. 2006). Tožena stranka je skladno s 1. odstavkom 639. člena OZ imela primarni zahtevek na odpravo napake. Morebitna neodprava napake do izteka roka, ki ga določi naročnik, pa ima za posledico zgolj upravičenje, da napako odpravi naročnik sam na račun podjemnika, ali da uveljavlja znižanje plačila ali odstopi od pogodbe (3. odstavek 639. člena OZ). Zgolj neodprava napake v izpolnitvi podjemnika torej nima za posledico prenehanje obveznosti naročnika za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti plačila v skladu s pogodbo. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala niti da je uveljavljala znižanje plačila niti da je odstopila od pogodbe, v posledici česar bi njena pogodbena obveznost v vtoževani višini prenehala. Jamčevalnega zahtevka na znižanje plačila tožena stranka ni uveljavljala niti v smislu ugovora po 2. odstavku 635. člena OZ, saj bi za takšen ugovor morala podati ustrezno trditveno podlago, ki bi vključevala tudi dejanski okvir iz 640. člena OZ. Ker tožena stranka tako ni uspela izkazati, da je prenehala njena pogodbena obveznost do višine vtoževane terjatve tožeče stranke, se izkaže kot nerelevantno pritožbeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede vprašanja, ali je tožeča stranka v celoti odpravila grajane napake s strani tožene stranke.

Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede izpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke in ob upoštevanju, da tožena stranka ni zatrjevala okoliščin, da je uveljavljala v posledici neodprave grajanih napak jamčevalne zahtevke, ki bi vplivali na višino pogodbene obveznosti tožene stranke (znižanje plačila oz. odstop od pogodbe), se izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še neplačanega dela pogodbeno dogovorjenega plačila med pravdnima strankama. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.