Jedro

Če v zakonu ni podlage za izdajo odločb z učinkom za nazaj, lahko le-ta učinkujejo le za naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2270/97-11 z dne 4.2.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.7.1997 ter ji naložilo, da na novo odloči v revizijskem postopku v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbi Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 11.3.1997 in z dne 23.7.1996, in odločila, da ima tožnik od 1.1.1996 dalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravice do dodatka za posebno invalidnost pa nima. S prvonavedeno odpravljeno odločbo prvostopnega upravnega organa, izdano na podlagi 123. in 23. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95-ZVojI), je bilo odločeno, da ima tožnik kot civilni invalid prve stopnje od 1.1.1996 naprej pravico do dodatka za pomoč in postrežbo prve stopnje na podlagi izključno vojne invalidnosti, z drugonavedeno odločbo prvostopnega upravnega organa, prav tako izdano na podlagi 123. in 21. člena ZVojI, pa je bilo odločeno, da se tožniku prizna dodatek za posebno invalidnost I. stopnje v višini 25% odmerne osnove od 1.1.1996 naprej.

Sodišče v obrazložitvi svoje sodbe med drugim navaja, da tožena stranka v zakonu ni imela podlage za izdajo odločbe s povratnim učinkom od 1.1.1996. V skladu s 155. členom Ustave RS samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Določba 123. člena ZVojI določa rok, v katerem mora upravna enota odločiti o prevedbi pravic priznanih po starem zakonu na novi zakon. ZVojI pa nima posebne določbe o tem, od kdaj učinkuje odločba, izdana na podlagi 123. člena ZVojI, zato ima taka odločba lahko učinek le za naprej.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Navaja, da upravni organ skladno z 79. členom ZVojI na vlogo upravičenca odloči o pravici od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej za nazaj. ZVojI določa, da lahko ministrstvo ob reviziji prvostopno odločbo tudi odpravi, ne samo razveljavi. Pomen revizije je prav v tem, da se odpravijo morebitne napake prvostopne odločbe. Glede na to, da tožnik z uveljavitvijo novega zakona, s 1.1.1996 več ne izpolnjuje pogojev za dodatek za posebno ivalidnost, izpolnjuje pa pogoje za dodatek za pomoč in postrežbo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je njena odločba, izpodbijana v tem upravnem sporu, v skladu z določbo 85. člena ZVojI in 85. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86). Navedena člena določata, da pravice po zakonu trajajo, dokler uživalec izpolnjuje pogoje, ki so z zakonom predpisani za pridobitev in uživanje teh pravic. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97) pa je določil uskladitev višine prejemkov za vse upravičence hkrati. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da dejansko izpodbija le uporabo materialnega prava. To pa je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno.

Prvi odstavek 123. člena ZVojI med drugim določa, da o pravici in višini dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ prve stopnje in tožena stranka ne v določbi 123. člena ZVojI in ne v ostalih, v pritožbi navajanih zakonskih določbah, nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj. Takšno je bilo tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ko je ocenjevalo ustavnost nekaterih določb ZVojI (odločba U-I-86/96 z dne 12.12.1996). Že zato je presoja prvostopnega sodišča, ki je odločbo tožene stranke odpravilo tudi iz tega razloga, pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker v obravnavanem primeru postopek ni tekel na zahtevo upravičenca, ampak po uradni dolžnosti, tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na 79. člen ZVojI, ki določa, da gredo pravice po tem zakonu upravičencem od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Tudi v 85. členu ZVojI oziroma v 85. členu prejšnjega Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev ni podlage za prenehanje ali zmanjšanje že uveljavljenih pravic zaradi uveljavitve novega zakona, ki drugače ureja pravice upravičencev. Navedeni določbi namreč vežeta čas trajanja pravic le na izpolnjevanje tistih pogojev, ki so bili predpisani z zakonom, na podlagi katerega so bile pravice pridobljene.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97), ki v času odločanja upravnih organov še ni veljal. V tem upravnem sporu sodišče presoja le zakonitost upravne odločbe, izpodbijane v upravnem sporu. V ZUS pa ni podlage, da bi sodišče odločalo o stvari na podlagi predpisov, ki v času odločanja upravnih organov še niso veljali.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.