Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo, da je bilo že zavzeto stališče, da zaradi vključitve v obvezno zavarovanje v tujini ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. V tej zadevi ne obstojijo ne pravni ne dejanski razlogi, ki bi utemeljevali odstop od pojasnjenega stališča. Določba 5. člena Uredbe št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti predpostavlja, da ima vključenost tožnika v obvezno zavarovanje v Švici enak učinek, kot če bi bil vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 3. 2023 in št.: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 1. 2023, ter da se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi ter tožencu naloži obveznost plačila tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz prvostopenjske odločbe toženca je razvidno, da je upravni organ o pravicah do starostne pokojnine odločil na podlagi 108. člena ZPIZ-2, ki določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Zavarovanec je še vedno vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje v Švici. To dejansko stanje je bilo nesporno tudi tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je posledica vključenosti v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja enaka posledici vključenosti v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja v Švici. Tožnik še vedno vztraja, da 108. člen ZPIZ-2 decidirano govori o obveznem pokojninskem zavarovanju. Upoštevajoč umeščenost pojma v zakon in sistemsko interpretacijo se ta pojem lahko nanaša samo na sistem obveznega pokojninskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, v katerega pa zavarovanec v času izdaje izpodbijanih odločb nesporno ni bil vključen. Tožnik je ves čas opozarjal, da je pri tožencu pred tem podal tudi zahtevo za izplačilo 40 % starostne pokojnine, ki je bila tudi zavrnjena. Odločitev je bila potrjena s sodbo VDSS, ker naj bi zaposlitev v Švici preprečevala izplačilo 40 % starostne pokojnine, saj navedena zaposlitev ni izenačena z zaposlitvijo v Sloveniji. Stališče toženca in sodišča je, da tožniku ne more biti izplačevana 40 % starostna pokojnine, zaradi zaposlitve v Švici, ker to ni izenačeno z zaposlitvijo v Republiki Sloveniji. Hkrati tožnik ne more pridobiti starostne pokojnine, ker je zaposlen v Švici, kar je izenačeno z zaposlitvijo v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje v primeru starostne pokojnine zaposlitev v Švici oziroma posledico enači z zaposlitvijo v Sloveniji, v primeru izplačila 40 % starostne pokojnine pa obravnava zaposlitev v Sloveniji in Švici popolnoma različno. To postopanje predstavlja kršitev enakosti pred zakonom in kršitev načela enakega varstva pravic 14. in 22. člena Ustave RS. Če je toženec tožnici zavrnil pravico do izplačila 40 % starostne pokojnine, ker je ugotovil, da tožnik ni delovno aktiven, potem mu mora priznati pravico do starostne pokojnine. Nevzdržna je odločitev toženca, ki jo je potrdilo sodišče prve stopnje, ko se tožniku zavrača pravica do ene in druge pravice. Po naravi stvari je jasno, da tožniku pripada ena ali druga pravica. Zato je napačno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno pravo, da je zaposlitev v Švici enaka vključenosti v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče naj na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti 108. člena ZPIZ-2 in 39.a člena ZPIZ-2. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo soglaša s stališčem sodišča v izpodbijani sodbi in opozarja, da je napačna primerjava tožnikovega položaja za izplačilo dela pokojnine z institutom starostne pokojnine. V sodbi je pravilno pojasnjeno, da je pravica do izplačila dela pokojnine druga dajatev in v nasprotju s pravico do starostne pokojnine. Pravica do izplačila dela pokojnine nima pravne narave pokojnine in tudi ne gre za dajatev za starost, saj ne gre za zavarovanje rizika starosti oziroma dajatev na tej podlagi. Sodišče je pravilno navedlo, da je pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini ovira za upravičenje do pokojnine v Sloveniji in pri tem izpostavilo sprejeto sodno prakso (Vrhovno sodišče RS VIII Ips 169/2010 z dne 9. 5. 2011).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP, s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Določbe ZPIZ-2 relevantne za razsojo zadeve niso protiustavne, zato pritožbenemu sodišču ni potrebno postopati po 156. členu Ustave RS, torej prekiniti postopek in vložiti zahtevo za ustavno sodno presojo 108. in 39.a člena ZPIZ-2 kot neutemeljeno zahteva pritožba.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 30. 3. 2023 v zvezi s prvostopno z dne 13. 1. 2023, s katero je bila zavrnjena zahteva toženca za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2. 8. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožniku kljub vključenosti v obvezno zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja možno priznati pravico do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

9. Sodišče je v 7. točki pravilno povzelo vso relevantno pravno podlago, na podlagi katere je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Med drugim je za pritožbeno rešitev zadeve pravno odločilna uporaba 5. člena Uredbe (ES), št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki določa, da kadar ima po zakonodaji pristojne države članice prejemanje dajatev iz socialne varnosti in drugih dohodkov določene pravne učinke, se ustrezne določbe te zakonodaje uporabljajo tudi za prejemanje enakovrednih dajatev, pridobljenih po zakonodaji druge države članice ali za dohodek pridobljen v drugi državi članici (točka (a)) ter kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom in dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva in dohodke, ki nastopijo v katerikoli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju (točka (b)). Prvostopno sodišče je v 8. točki s citirano prakso pravilno opozorilo, da je bilo že zavzeto stališče, da zaradi vključitve v obvezno zavarovanje v tujini ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. V tej zadevi ne obstojijo ne pravni ne dejanski razlogi, ki bi utemeljevali odstop od pojasnjenega stališča. Citirana določba 5. člena Uredbe predpostavlja, da ima vključenost tožnika v obvezno zavarovanje v Švici enak učinek, kot če bi bil vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 5/2018 ugotovilo, da v skladu z veljavno pravno ureditvijo obvezno zavarovanje za primer starosti izključuje upravičenost do prejemkov iz zavarovanja iz tega naslova. Povsem pravilna je ugotovitev sodišča v 9. točki obrazložitve, da stališče, s katerim tožnik ne soglaša, potrjuje tudi 10. odstavek 116. člena ZPIZ-2, saj se uživalcu pokojnine iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-2, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti pokojnina preneha izplačevati.

10. Neutemeljen mora ostati tudi nosilni pritožbeni očitek tožnika, da razlogovanje sodišča v tem sporu ni pravilno, ker je bila v drugem postopku, ki se je vodil tudi pred sodiščem, zahteva tožnika za priznanje izplačila 40 % starostne pokojnine, zavrnjena z diametralno nasprotno razlago.1 Sodišče je v 10. točki obrazložitve poglobljeno pojasnilo, da je predmet tega spora presoja pravilnosti in zakonitosti odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, v sporu, na katerega se sklicuje tožnik,2 pa je bilo odločeno o izplačilu dela pokojnine v višini 40 %. Ključno je, da zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine in pravica do izplačila 40% dela starostne pokojnine nista identični pravici. Pravica do izplačila 40 % dela pokojnine je urejena v 39.a členu ZPIZ-2 in gre za dajatev, ki nima narave pokojnine oziroma dajatve za starost. S to dajatvijo se ne zagotavlja socialna varnost za primer, ko zavarovanec zaradi starosti ne more pridobivati dohodka na trgu dela, temveč gre za posebno dajatev, ki je specifična za nacionalno zakonodajo in ne zapade pod stvarno veljavnost pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Pri tej pravici ne gre za zavarovanje rizika starosti. Upoštevaje namen zakonodajalca gre pri pravici do izplačila dela pokojnine za institut, ki pripomore k odlaganju upokojitve in ima učinek tudi v nadaljnjem plačevanju prispevkov v Republiki Sloveniji. Gre za neke vrste spodbudo za nadaljnjo vključenost v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Kot pravilno izpostavlja sodišče v 10. točki obrazložitve, bi morebitno priznanje delnega izplačila pokojnine priznanega zavarovancem, ki so obvezno zavarovani v tujini, lahko povzročilo neutemeljene učinke. Ravno zaradi slednjega ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Bistvo te ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Pravilno je razlogovanje sodišča, da je dovoljena različna ureditev pravice do starostne pokojnine3 in pravice do izplačila dela pokojnine, saj gre za različna instituta, ki zasledujeta različne cilje.

11. Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Da tožniku ni bila priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine, ker je zaposlen v Švici, kar ni izenačeno z zaposlitvijo v Republiki Sloveniji. 2 Sodba DSS opr. št. XII Ps 1438/2021 potrjena z odločbo VDSS Psp 222/2022. 3 Tudi pogoji za priznanje.