Jedro

Cesijska pogodba je dvostranska pogodba. Kot taka zavezuje obe stranki, torej cedenta in cesionarja (pa tudi cessusa od tedaj dalje, ko je z odstopom seznanjen). Zato obvestilo stečajnega upravitelja (B 1), da cesijska pogodba zaradi uvedbe stečajnega postopka nad T. ni bila realizirana, ne daje pravne podlage za plačilo dolga cedentu (T.), saj s tem obvestilom dolg tožene stranke do tožeče ni ugasnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/05632 z dne 12.5.1997 vzdržalo v veljavi in 1. in 3. točki izreka, s katerim je bilo odločeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 355.802,30 SIT s pripadki in izvršilne stroške (prvi odstavek izreka) ter naložilo toženi stranki povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 78.390,00 SIT (2. odstavek izreka). Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem stališču, da je tožeča stranka s pogodbo o odstopu terjatve pobotala svojo terjatev do T., ki je terjatev do tožene odplačno odstopila tožeči stranki. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določila 118. člena ZPPSL, po katerem pobot ni dovoljen, če je bila terjatev odstopljena upniku v zadnjih šestih mesecih pred začetkom stečajnega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob neizpodbijanem odločilnem dejstvu, da je bila dne 5.7.1996 sklenjena pogodba o odstopu terjatve, s katero je T. odstopila tožeči stranki terjatev, ki jo je imela do tožene stranke, ta pa je kljub temu, da je bila seznanjena s cesijsko pogodbo, svoj dolg (odstopljeno terjatev) plačala T., je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka s pogodbo o odstopu terjatev (A 1) pobotala svojo terjatev do T.. Kot izhaja iz določila 336. člena ZOR, lahko dolžnik pobota le tisto terjatev, ki jo ima nasproti upniku s tistim, kar ta terja od njega.

Terjatvi, ki se pobotata, morata torej biti vzajemni. S cesijo pa tista terjatev, ki jo je imela T. do tožeče stranke, ni postala vzajemna z odstopljeno terjatvijo, saj je tožena stranka še vedno ostala dolžnik. Ker vzajemnosti med terjatvami torej ni, tudi do pobotanja terjatve, ki jo je T. imela do tožeče stranke, s terjatvijo, ki je bila tožeči stranki odstopljena, ni moglo priti.

Zato ni mogoče govoriti o tem, da so nastopili pogoji iz 118. člena ZPPSL.

S sklenitvijo cesijske pogodbe je tožeča stranka dobila svojo terjatev od T. plačano na podlagi asignacije. Nakazilo (asignacija) je urejena v 1020. členu ZOR in naslednjih. Z asignacijo pooblašča ena oseba - asignant (T.) drugo osebo - asignata (toženo stranko), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi - asagnatarju (tožeči stranki), asignatarja pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Po določilu 1021. člena ZOR ima prejemnik nakazila (tožeča stranka) pravico zahtevati od nakazanca (tožene stranke) izpolnitev šele, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo (1. odstavek), pri čemer sprejema nakazila ni mogoče preklicati (2. odstavek).

Ker je bila tožena stranka seznanjena s cesijsko pogodbo, je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da mora na podlagi določila 2. odstavka 438. člena ZOR odstopljeno terjatev plačati tožeči stranki.

Cesijska pogodba je dvostranska pogodba. Kot taka zavezuje obe stranki, torej cedenta in cesionarja (pa tudi cessusa od tedaj dalje, ko je z odstopom seznanjem). Zato obvestilo stečajnega upravitelja (B 1), da cesijska pogodba zaradi uvedbe stečajnega postopka nad T. ni bila realizirana, ne daje pravne podlage za plačilo dolga cedentu (T.), saj s tem obvestilom dolg tožene stranke do tožeče ni ugasnil. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).