Jedro

Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevka za povrnitev bodoče škode prične takrat, ko so oškodovancu dostopni podatki o obsegu te škode (ki omogočajo argumentirano tožbo).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na stroške pritožbenega postopka, v preostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh. S tem v zvezi je sodišče tudi odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v znesku 499.354,50 SIT. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi proti navedeni sodbi glede stroškovne odločbe tako, da je tožnik dolžan plačati nasprotni stranki pravdne stroške v znesku 293.095 SIT. Zavrnjena pa je bila tožnikova pritožba, kolikor se je nanašala na zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi, da tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V reviziji proti odločbi pritožbenega sodišča tožnik uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi se izražala v napačni interpretaciji 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ki naj bi se izražala v odločitvi, da tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik je v konkretni pravdi uveljavljal odškodnino za negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar vse pa se nanaša na čas po 21.12.1993. Te bolečine so tožniku nastale po 21.12.1993 in zato ni nastopilo zastaranje odškodninske terjatve. Tožnik se v prvotnem postopku ni odločil izkoristiti dodatne pravice po 203. členu ZOR zlasti iz razloga, ker je utemeljeno pričakoval, da bo nastopilo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja po poškodbi. Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da do poslabšanja ni prišlo, pa taka pravnomočna dejanska ugotovitev ne sme vplivati na pravilno interpretacijo določb 200. in 203. člena ZOR. Če do poslabšanja ni prišlo, gre tožniku še vedno odškodnina za ugotovljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za čas po 21.12.1993. Tožnik je bil v pritožbenem postopku uspešen glede pravdnih stroškov in bi mu zato pritožbeno sodišče moralo priznati vsaj 10 % stroškov pritožbenega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o stroških pritožbenega postopka je nedovoljena, v preostalem delu pa je revizija neutemeljena.

O dovoljenosti revizije: Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima naravo sklepa, proti sklepu pa lahko stranke vložijo revizijo le, če so podane predpostavke iz 384. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V konkretnem primeru te predpostavke niso podane (stroškovni izrek ne predstavlja pravnomočnega prenehanja postopka) in zato revizija v navedenem delu ni dovoljena.

O utemeljenosti revizije: Revizija se glede zavrnitve tožbenega zahtevka nanaša izključno na interpretacijo določb 203. člena ZOR in s tem v zvezi na vprašanje ali je odškodninska terjatev glede tožnikove nepremoženjske škode zastarana. Za odločitev o tem, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je treba upoštevati naslednji relevantni dejstvi (ki ju je ugotovilo sodišče prve stopnje): - po izdaji prve sodbe v prejšnjem sojenju dne 21.12.1993 ni razvidno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom dne 24.6.1983; - tožnik bi lahko najkasneje 30.6.1993 ugotovil vse relevantne okoliščine glede obstoja in obsega bodoče nepremoženjske škode.

V zvezi z navedenimi relevantnimi dejstvi je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je do dneva vložitve tožbe (20.12.1996) že pretekel 3-letni relativni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR. Do vložitve tožbe so namreč potekla več kot tri leta od takrat, ko bi tožnik lahko argumentirano tožil nasprotno stranko zaradi plačila zadoščenja za bodočo škodo. Pri tem ni pomembno, da se je škoda udejanjila šele kasneje, saj je mogoče uporabiti absolutni zastaralni rok (2. odstavek 376. člena ZOR) le v primeru, če relativni zastaralni rok ni bil dosežen.

Revizijsko sodišče je zavrglo revizijo v nedovoljenem delu na podlagi 377. člena ZPP, v preostalem delu pa jo je zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP. Odločba o zavrnitvi revizije vsebuje tudi odločitev o revizijskih stroških.