Jedro

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, kljub temu, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost takšne odpovedi. V takšnih primerih gre za okoliščino, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma da datum že določenega zagovora preloži, kar pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek: - da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da se razveljavita sklepa tožene stranke opr. št. ... z dne ... in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS opr. št. … z dne ...; - da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja; - da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji vpiše delovno dobo od 4. 10. 2011 dalje ter ji za čas od 4. 10. 2011 do ponovne vrnitve na delo obračuna vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejela, če bi delala, od bruto zneska plače odvede davke in prispevke in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila; - da se toženi stranki naloži, da tožnici plača stroške predhodnega postopka pri delodajalcu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in stroške pravdnega postopka, v roku 8 dni od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (vse točka I izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ji je bilo vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročeno na delovnem mestu 24. 9. 2011, da je bila ob vročitvi vabila tako šokirana, da na vročilnici ni bila sposobna napisati datuma vročitve, da je bila šele 28. 9. 2012 (pravilno: 28. 9. 2011) dovolj pri močeh, da jo je partner odpeljal k zdravniku, ki ji je odobril bolniški stalež za 29. 9. 2011 in 30. 9. 2011. Tožnica je najprej po telefonu in nato tudi pisno opravičila svoj izostanek z zagovora, ki je bil predviden za 29. 9. 2011 ob 9:00 uri in obenem prosila za preložitev zagovora. Prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v konkretnem primeru potekel šele 5. 10. 2011, zato bi tožena stranka tožnici zagovor lahko omogočila še 3. 10. 2011 ali pa 4. 10. 2011. Ker tožena stranka ni imela utemeljenega razloga, da zagovora ni preložila, saj je bil, glede na izpovedbo priče A.A., usklajevan sestanek s pravno službo dne 30. 9. 2012, kar pomeni, da tožnici nadrejeni dne 29. 9. 2011 ni imel razloga, da zagovora ne bi prestavili. Pritožba opozarja na protislovnost dopisa tožene stranke, ki ga je pripravil direktor Policijske uprave K. A.A. (priloga B6) v katerem se navaja, da se tožnica vabilu na zagovor ni odzvala, temveč je komandirja poklicala po telefonu ter ga seznanila, da se zagovora ne bo mogla udeležiti. Očitno je, da se je tožnica vabilu odzvala in sicer tako, da je poklicala komandirja PP in se opravičila, da se naslednjega dne zagovora ni sposobna udeležiti ter ga prosila za nov datum. Iz tega dopisa tudi ne izhaja, da bi tožnica med pogovorom s komandirjem omenila, da se bo ravnala po navodilih odvetnika, prav tako pa tega komandir B.B. ni zapisal v svojem dopisu z dne 29. 9. 2011 (priloga B4). Nejasno je zato, zakaj je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi izpovedbe priče B.B. kot nesporno ugotovilo, da tožnici pravica do zagovora ni bila kršena, ko pa dva dopisa (tožnica pri tem očitno misli na prilogi B4 in B6) dokazujeta nasprotno. Celo v primeru, če bi tožnica res izjavila, da se bo glede zagovora ravnala po navodilih odvetnika, to še vedno ne pomeni, da ga je v času prošnje za preložitev zagovora že imela. Izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje izpovedbo B.B. za verodostojno in odločilno, pri tem pa se ni spuščalo v presojo obeh dopisov, ki navedenega dejstva sploh ne omenjata. Prav tako ni možno preizkusiti navedbe sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica odvetnika očitno našla, kar naj bi izhajalo iz njenega pojasnila komandirju. Sodišče prve stopnje tožnice o tem ni povprašalo in gre zgolj za predvidevanje sodišča. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj šteje izpovedbo priče B.B. za verodostojno odločilno, pri čemer se ni spuščalo v presojo dopisov, ki se v spisu nahajata kot prilogi B4 in B6, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbene navedbe se nanašajo na tisti del izpodbijane sodbe, v katerem sodišče prve stopnje povzema izpovedbo priče B.B., da mu je tožnica en dan pred datumom zagovora, ko je zaradi bolniškega staleža opravičila svojo odsotnost, povedala tudi, da se bo glede zagovora ravnala po navodilih odvetnika. Vendar pa navedeno sploh ni odločilno dejstvo v tem sporu, saj za odgovor na vprašanje ali je bila tožnici dana možnost zagovora in ali je bila tožena stranka zaradi bolniškega staleža tožnice dolžna prestaviti datum zagovora, ni pomembno ali je tožnica takrat že imela odvetnika ali ne. Sicer pa pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost izpovedbe priče B.B.. Neverodostojnosti te izpovedbe ne dokazuje okoliščina, da priča v dopisu, ki ga je naslovila na službo direktorja PU K. (priloga B4) ni navedla izjave tožnice, da se bo ravnala po navodilih odvetnika. Nenazadnje je bil ta dopis namenjen zgolj temu, da se pristojno službo obvesti o tem, da tožnice ni bilo na zagovor in da je tožnica pričo po telefonu obvestilo o tem, da je ne bo. Odločitev sodišča prve stopnje glede bistvenega vprašanja, ki ga izpostavlja pritožba to je, ali je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila tožnici kršena pravica do zagovora in ker tožena stranka ni prestavila datuma zagovora, ne bi mogla biti drugačna niti v primeru, če sodišče prve stopnje sploh ne bi upoštevalo tistega dela izpovedbe priče B.B., ki se nanaša na izjavo tožnice, da se bo ravnala po navodilih odvetnika.

Pritožba problematizira zgolj stališče sodišča prve stopnje glede kršitve pravice do zagovora in niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o kršitvi, zaradi katere je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnici je bilo 24. 9. 2011 vročeno obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor, ki je bil predviden za 29. 9. 2011 v pisarni komandirja PP K.; - tožnica se dne 29. 9. 2011 zagovora ni udeležila, temveč je dan poprej komandirja PP K. po telefonu obvestila, da je na zagovor ne bo zaradi bolniškega staleža; - zdravnik je tožnici 28. 9. 2011 izdal zdravniško potrdilo, da tožnica zaradi zdravstvenih težav ni sposobna za sodelovanje na zagovoru, tožnica je to potrdilo poslala toženi stranki in na njem pripisala, da prosi za preložitev zaslišanja, ker se ne more zagovarjati; - potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela zaradi bolezni je bilo tožnici izdano za 29. in 30. 9. 2011; - tožnici je bil 9. 8. 2011 izdan plačilni nalog zaradi prekrška; - tožnica je zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog kot dokaz priložila ponarejen račun A. d.o.o. z dne 28. 7. 2011, ki naj bi dokazoval, da je bilo vozilo v času prekrška na servisu; - družba A. d.o.o. je na poizvedbe prekrškovnega organa odgovoril, da na ime tožnice v letu 2011 ni izstavila nobenega računa, da pa je bil na njeno ime izstavljen račun 8. 11. 2010, katerega postavke se ujemajo s postavkami na računu, ki ga je kot dokaz priložila tožnica.

- račun, ki ga je tožnica priložila zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog je bil očitno ponarejen, tožnica pa ga je uporabila kot pravo listino.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora, kakor je določena v 2. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljanja poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno odzove povabilu na zagovor. Glede razlage te določbe v povezavi s primeri, kakršen je ta, se je že oblikovala ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Tako je npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006 zavzelo stališče, da v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, kljub temu, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost takšne odpovedi. Revizijsko sodišče se je v nadaljevanju postavilo na stališče, da bi zato v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži, kar pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, opr. št. VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012 in opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna prelagati datuma zagovora, kljub tožničinemu sporočilu o tem, da je v bolniškem staležu. Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela pa je tožnica toženi stranki lahko predložila šele po datumu zagovora, saj je bilo to potrdilo izdano 30. 9. 2011. Tožnica v pritožbi sama navaja, da bi prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi potekel 5. 10. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka za preložitev zagovora imela na voljo samo 3. in 4. 10. 2011. Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela je bilo izdano v petek 30. 9. 2011, kar pomeni, da ga tožena stranka pred ponedeljkom 3. 10. 2011 verjetno sploh ni dobila in že zato ne bi imela na voljo dovolj časa za prelaganje datuma zagovora in ustrezno obveščanje tožnice. Sicer pa kot že rečeno tožena stranka zagovora ni bila dolžna prelagati, tudi če bi bilo na voljo dovolj časa, kar pa ga v konkretnem primeru očitno ni bilo. Razen tega je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zdravniško potrdilo z dne 28. 9. 2011 ne dokazuje, da tožnica ni bila sposobna niti pisno podati zagovora.

Tožnica ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin, ne izpodbija niti glede pravilne ugotovitve dejanskega stanje niti glede pravilne uporabe materialnega prava. V okviru po uradni dolžnosti upravnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožnici očitano ravnanje vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2002 s sprem.). To kaznivo dejanje stori kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Tožnica je spremenjeno listino uporabila kot pravo, s tem da je prekrškovnemu organu poslala fotokopijo računa družbe A. d.o.o., ki naj bi ji bil izdan 28. 7. 2011, pri čemer so bili na tej fotokopiji spremenjeni podatki s pravega računa, ki je bil izdan 8. 11. 2010. Tožnica se je očitno zavedala, da je račun, ki ga je poslala prekrškovnemu organu ponarejen, saj ji je A. izdal samo račun z dne 8. 11. 2010, katerega fotokopija je bila očitno ponarejena z namenom, da preslepi prekrškovni organ. Navedeno pomeni, da je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo tudi ko je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, na katerega se izpodbijana odpoved prav tako sklicuje. V skladu s citirano določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je ponarejeno listino lahko uporabila le naklepoma, tako ravnanje pa prav gotovo pomeni hujšo kršitev pogodbene obveznosti.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je ob obstoju razloga, določenega z ZDR, izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so te okoliščine ravno narava tožničinega dela, saj je tožnica kot policistka bila dolžna odkrivati in preprečevati kazniva dejanja, ne pa da v njih sodeluje kot storilka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.