Jedro

Tožnica je v sporu glede nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočno uspela, zato ji je bilo s pravnomočno sodno odločbo priznano nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej tudi za čas, ko bi eventuelno imela pravico do plačanega letnega dopusta. Tožnica za čas nezakonitega prenehanja ni delala in se je lahko psihofizično regenerirala in bi v primeru nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta prišlo do situacije, ko bi tožnica za isti čas prejela dve vrsti nadomestila plače in sicer nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in za isti čas še nadomestilo plače zaradi neizkoriščenega letnega dopusta.

Delavec ob prenehanju delovnega razmerja ni vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici, po predhodnem odvodu in plačilu akontacije dohodnine Davčni upravi RS izplačati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici po predhodnem odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov Davčni upravi RS izplačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v letu 2008 v neto višini 459,48 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila in nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v letu 2009 v neto znesku 776,04 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 339,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka in sodbo izpodbija v celoti. Sodišče v obrazložitvi navaja, da temelj obveznosti za izplačilo regresa za leto 2009 predstavlja sodba naslovnega sodišča Pd 1098/2008, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, kar pomeni, da delovno razmerje zaposlenemu ni prenehalo s 13. 1. 2009 in ima tako tožnica vse pravice iz dela in po delu, torej tudi pravico do dopusta za leto 2009 za 28 dni ter za leto 2008 16 dni, vsled bolniškega staleža in nekoriščenja dopusta. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 1. 3. 2011 priznavala izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009, vendar ne v višini kot ga zahteva tožnica. Priznavala ga je v bruto višini 686,00 EUR, kar po odvodu akontacije dohodnine znaša neto znesek 576,24 EUR. Sodišče je zagrešilo s tem absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je potrebno sodbo v tem delu razveljaviti. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je prisodilo nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2008 in 2009. Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi višina regresa med strankami predstavljala nesporno dejstvo. Tožena stranka je prepričana, da je prišlo do zlorabe materialne in procesne pravice tožnice, saj je navedba, da zaposlena ni vedela, kakšna bo odločitev zdravniške komisije ZZZS v zvezi s podaljšanjem bolniškega staleža brez dejanske in dokazne osnove. Iz predložene zdravniške dokumentacije ne izhaja, da naj bi šlo za nepričakovano zdravstveno stanje, kot bolezensko stanje tožnice, za katerega ni mogla vedeti ob podaji prošnje za koriščenje letnega dopusta. Ob navedenem sodišče ni upoštevalo sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 184/2012 z dne 7. 3. 2012, kjer je podana kumulativna zahteva izpolnjevanja vseh pogojev za pridobitev pravice zaposlenega do letnega dopusta, s tem pa tudi do regresa in nadomestila. Ob tem se izrecno zahteva dejanska in dokazna podlaga tožnice o izteku obstoja nepredvidljivega vzroka, predvsem pa nadaljnji kumulativni pogoj, da na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta. Delodajalec ni bil krivdno odgovoren za neizrabo dopusta in obrazložitev sodbe glede tega nima razlogov. V tem delu tudi ne obstaja trditvena in dokazna podlaga tožnice, kar utemeljuje zavrnitev zahtevkov v uporabi določbe 212. člena ZPP. Tožnica bi lahko izkoristila dopust kot brezposelna oseba in bi sodišče moralo upoštevati možnost pri Zavodu za zaposlovanje RS, kjer je imela pravico uveljavljati koriščenje letnega dopusta v višini 18 dni. Določba 17.c člena ZZZPB-1 je namreč določala pravico brezposelne osebe do odsotnosti v trajanju 18 dni. Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, tožnico pa zaveže k povrnitvi stroškov postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Poudariti je, da sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo relevantnih dejstev pomembnih za odločitev.

Glede izplačila regresa za letni dopust, pritožba utemeljeno opozarja, da navedba sodišča, da višina med strankama ni bila sporna ne drži. Prav nasprotno, tožena stranka je priznavala zgolj bruto višino 686,00 EUR, kar po odvodu akontacije dohodnine znaša neto znesek 576,24 EUR, pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz same obrazložitve sodbe niti ne izhaja, kakšna je prisojena višina dolžnega regresa za letni dopust, pač pa le, da je tožena stranka dolžna plačati regres na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke št. ... z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka sodbe, vendar izrek nikjer ne določa, da je tožena stranka dolžna plačati regres na transakcijski račun pooblaščenca tožnika, obrazložitev sodbe pa sploh ne navaja, v kakšni višini je dolžna tožena stranka plačati regres za letni dopust, torej se sodbe niti ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka sodbe tudi izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati zakonite zamudne obresti od 1. 7. 2009 od bruto zneska, kar pa ni pravilno, saj se zakonite zamudne obresti plačujejo od neto zneska regresa. Tako bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kakšna je vtoževana višina in obrazložitev sodbe uskladiti z izrekom sodbe, pri čemer iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila višina regresa med strankama nesporno dejstvo.

Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče ni ugotavljalo relevantnih dejstev pri odločanju o nadomestilu zaradi neizkoriščenega letnega dopusta v višini 459,48 EUR in 776,04 EUR, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je sodišče vpogledalo le listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, pri čemer je dejstvo, da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 1098/2008 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 134/2010 odločeno, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in jo je sodišče razveljavilo, kar dejansko pomeni, da tožnici delovno razmerje dne 13. 1. 2009 ni prenehalo in ji je še trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja po pozivu nazaj na delo. Sodišče ob tem navede, da je verjelo navedbam tožnice, da je prosila za koriščenje dopusta za leto 2008 iz razloga, ker ni vedela kakšna bo odločitev zdravniške komisije pri ZZZS, potem ko pa je prejela odločbo, pa je vedela da je bil bolniški stalež podaljšan. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da sodišče ne more opreti svojih odločitev na navedbe posameznih strank iz tožbe ali pripravljalnih vlog, pač pa lahko sodišče opre svojo odločitev le na izvedene dokaze. Sodišče ob tem tudi ne navedene, v kakšni višini je tožnici prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust z leto 2008, višina izhaja le iz izreka sodbe – 459,48 EUR, pri čemer je poudariti, da mora biti obrazložitev sodbe skladna z izrekom. Sodišče zavzame ob tem stališče, da tožnici nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta pripada iz razloga, ker je bila v bolniškem staležu in ni mogla koristiti dopusta, ob tem sodišče spregleda, da je tožnica pisno zaprosila za koriščenje letnega dopusta in da je tožena stranka tožnici v dopisu z dne 28. 11. 2008 izrecno odobrila koriščenje dopusta, kot to izrecno izhaja iz citiranega dopisa (priloga A8). Torej tožena stranka ne more biti odgovorna za neizrabo letnega dopusta, saj je tožnici izrecno odobrila koriščenje letnega dopusta.

Za leto 2009 je sodišče tožnici priznalo nadomestilo za neizrabljen dopust v višini 28 dni in v znesku 1.124,48 EUR bruto, pri čemer se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni mogla izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta zaradi odločitve tožene stranke, da ji preneha delovno razmerje 13. 1. 2009, saj glede na to, da je tožnica v sporu glede nezakonitosti podane odpovedi pravnomočno uspela, ji je bilo s pravnomočno sodno odločbo priznano nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej tudi za čas, ko bi eventuelno imela pravico do plačanega letnega dopusta. Tožnica za čas nezakonitega prenehanja ni delala in se je lahko psihofizično regenerirala in bi v primeru nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta prišlo do situacije, ko bi tožnica za isti čas prejela dve vrsti nadomestila plače in sicer nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in za isti čas še nadomestilo plače zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Takšno stališče je sprejelo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 495/2012 z dne 27. 9. 2012. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da tudi Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s sprem. - ZZZPB) v 17.c členu določa, da brezposelna oseba ima pravico biti odsotna zaradi osebnih razlogov ali zaradi drugega utemeljenega razloga do 18 dni v enem letu, o čemer se mora najmanj 8 dni pred pričetkom odsotnosti dogovoriti z zavodom, sicer se šteje, da ni na razpolago. Navedeno pomeni, da bi tožnica lahko uveljavljala tudi 18 delovnih dni odsotnosti, to je čas, ko ni bilo potrebno, da je prisotna doma. Torej bi v tem času lahko nedvomno koristila tudi odsotnost kot letni dopust. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tako upoštevati, da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.