Jedro

Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Vendar pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje iz razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), t. j., ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce,..., od 14. 5. 2026 od 14:20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 8. 2026 do 14:20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je še, da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je varnostna služba Azilnega doma pristojni organ obvestila o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v Azilnem domu. Tožniku se v obdobju od marca 2026 dalje očita več kršitev hišnega reda, kot sledi iz naslednjih poročil:

-30. 3. 2026 je pred M oddelkom prišlo do spora med tožnikom in prosilcem A. A. Po posredovanju varnostne službe sta prenehala s fizičnim obračunavanjem, a nadaljevala z zmerjanjem in glasnim prepiranjem. Izrečena jima je bila ustna odredba, da naj se umirita in prenehate z agresivnim vedenjem. Tožnik je ni upošteval in se je približal v osebni prostor varnostnika B. B. ter ga pozival k pretepu. Varnostnik mu je ponovno ustno odredil, da naj se pomiri, kar tožnik ni upošteval, zato mu je varnostnik izrekel ukrep zadržanja do prihoda policije. Varnostnika C. C. in B. B. sta ga pospremila do čakalnice, s čimer se tožnik ni strinjal in v čakalnico ni želel vstopiti ter je odrinil in napadel varnostnika B. B. Varnostnik je zato uporabil fizično silo - strokovni prijem - ključ na desnem komolcu, ker pa se tožnik ni umiril in ga ni prenehal napadati, sta varnostnika C. C. in B. B. uporabila sredstva za vezanje. Tožnik je začel z glavo udarjati v steno in okno, da bi se samo poškodoval, kar je varnostnik preprečil. Tožnik je zatem začel groziti varnostnikoma, da naj se ga pazita, da ju bo našel zunaj azilnega doma in ju ubil, prav tako njuni družini (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-21. 4. 2026 je tožnik varnostni pregled na kontrolni točki prestopil brez piska, vendar je varnostnik v desnem žepu njegovih hlač opazil rdeč pokrovček in mu rekel, da naj pokaže predmet iz žepa. Tožnik je začel nemudoma vpiti, da tega ne bo storili, zato mu je varnostnik odredil, da naj se pomiri in pokaže predmet. Tožnik je iz žepa izvlekel stekleničko D. Varnostnik je odredil odvzem steklenice, saj je alkohol po hišnem redu prepovedan. Tožnik je začel ponovno vpiti, varnostniku groziti in s stisnjeno pestjo zamahnil proti glavi varnostnika, ki pa se je udarcu umaknil (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-24. 4. 2026 je tožnik ob 22.00 uri vstopil v objekt in odklonil pregled osebne prtljage ter takoj začel z agresivnim vedenjem; brcal in udarjal je v vrata prehodnega detektorja kovin in pri tem vpil kletvice v srbskem in arabskem jeziku. Pristopila sta varnostnika E. E. in F. F., ki sta ga dvakrat opozorila na kršitev pravil. Tožnik je skušal z obema rokama odriniti varnostnika E. E., a je nato s strokovnim prijemom posredoval varnostnik F. F. in ga odpeljal v čakalnico. Tožnik je nato ob 22.08 uri začel udarjati z glavo v zid in poskušal z glavo udariti varnostnika G. G.. Varnostnik H. H. ga je umiril s strokovnim prijemom. O dogodku je bila obveščena že tam prisotna policija. Ob površinskem pregledu so policisti pri tožniku našli tablico tablet Lyrica in mu jo zasegli. V nadaljnjem policijskem postopku so ga skušali odpeljati, a se je aktivno upiral in razbil vrata policijskega vozila (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-29. 4. 2026 je varnostnik F. F. pri RTG pregledu tožnika zahteval, da naj odpre svojo torbo, ker je sumil, da vnaša alkoholne pijače. Tožnik se je razburil, zato mu je varnostnik izrekel ustno opozorilo, da naj preneha s kršitvijo reda na varovanem območju. Ker se ni umiril, je ustno odredbo ponovil. Nato mu je policija (v nadaljevanju PP ...), ki je bila v objektu zaradi izrednega dogodka, izdala ustno opozorilo. Tožnik se je zatem umiril in odprl torbo, v kateri je bila samo energijska pijača (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-5. 5. 2026 je ob približno 22.30 uri varnostnik opozoril tožnika zaradi agresivnega vedenja. Tožnik je brcal inventar na oddelku, kasneje je na glas predvajal glasbo in vpil na ... oddelku. Opozoril ni upošteval. Približal se mu je varnostnik I. I., a ga je tožnik močno odrinil, začel vpiti v srbskem jeziku in ga pri tem žalil in zmerjal. Zato je bilo tožniku odrejeno zadržanje, pospremili so ga do čakalnice. Med potjo je postal agresiven, brcal je inventar in kričal na varnostnike. Varnostnik je zato uporabil strokovni prijem in ga vklenil. Tožnik je v čakalnici nadaljeval z agresivnim vedenjem, poskušal brcniti varnostnika, vpil in pljuval ter večkrat z glavo udaril najprej v zid in kasneje še v tla. Zaradi preprečitve samo poškodovanja ter poškodovanja ostalih, sta ga varnostnika J. J. in K. K. položila na tla in mu zavarovala glavo. Tožnik se je ves čas postopka poskušal poškodovati in je varnostnikom grozil, da jih bo pobil (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-8. 5. 2026 je tožnik vstopil v objekt v vidno vinjenem stanju ter ob tem ves čas žalil varnostnike. Izrekli so mu ustno opozorilo, ki ga ni upošteval in je začel brez razloga odrivati varnostnika L. L., ga tudi žalil in mu grozil. Odredili so mu zadržanje do prihoda policije, ki ga je nato odpeljala (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-11. 5. 2026 je tožnik večkrat vstopil in izstopil iz varovanega območja z različnimi nahrbtniki. Varnostnik je zato opravil površinski pregled, tožnik pa mu je ob tem iz nahrbtnika izročil več kosov novih oblačil z etiketo ter nekaj oblačil, ki so imela še varnostno zaponko oziroma varovalo. O dogodku je bila obveščena policija (poročilo varnostne službe iz istega dne);

-13. 5. 2026 je ob približno ob 18. uri na recepcijo azilnega doma poklicala namestnica poslovodje trgovine O. v .... Povedala je, da naj bi nekdo izmed prosilcev azilnega doma ... iz trgovine odtujil več nahrbtnikov znamke N. Prosilca je delno opisala. Varnostnik K. K. je povedal, da je pri pregledu na RTG vstopni točki opazil nahrbtnike, in bi opisu osebe lahko ustrezal tožnik. Varnostnik H. H. je nato opravil razgovor s tožnikom, ki je priznal, da je odtujil pet nahrbtnikov omenjene znamke v trgovini O. in jih predal. Tožniku je bilo zato izrečeno pridržanje do prihoda policije (poročilo varnostne službe iz istega dne). Dan pred tem (12. 5. 2026) je imel tožnik razgovor s socialno službo glede kršitev hišnega reda in neupoštevanja navodil varnostne službe (uradni zaznamek socialne službe iz istega dne).

3.Pristojni organ je tožniku dal 14. 5. 2026 možnost, da se o gornjih očitkih izjavi.

4.Tožnik je glede dogodka z dne 30. 3. 2026, ko naj prišlo do spora s sostanovalcem, izjavil, da to ne drži. Tudi ni odrinil varnostnika in ni zagrozil varnostnikoma, da ju bo ubil pred azilnim domom. Dopustil je možnost, da je prišlo do nesporazuma. Ko mu je bilo predočeno, da iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 30. 3. 2026 izhaja, da se je agresivno vedel do varnostnikov, je pojasnil, da je to res, saj so zmerjali njegovo mamo s kletvico v slovenskem jeziku in ga je to razjezilo.

5.Glede dogodka, ko je predal stekleničko Travarice, je priznal, da je res imel alkohol, dogajanje glede varnostnikov pa se ni zgodilo, kot je opisano v poročilu. Dogodka z dne 24. 4. 2026 se ni spomnil, ker je bil pod vplivom alkohola. Da naj bi se s sostanovalci 5. 5. 2026 agresivno vedli in glasno poslušali glasbo pred D oddelkom, tožnik ni vedel, pojasnil pa je, da večkrat posluša glasno glasbo in je včasih preglasen. Ne drži, da bi odrinil varnostnika in ga pričel zmerjati in žaliti v srbskem jeziku. Drži pa, da je bil 8. 5. 2026 ob vstopu v azilni dom pod vplivom alkohola. Vendar ob tem ni žalil in zmerjal varnostnika v srbskem jeziku in ga tudi ni odrinil, šlo je za verbalni spor, nič takega.

6.Glede dogodka z dne 11. 5. 2026, ko naj bi večkrat vstopil in izstopil iz varovanega območja z različnimi nahrbtniki in je varnostniku ob površinskem pregledu izročil več kosov novih oblačil z etiketo, je tožnik pojasnil, da jih je kupil na Metelkovi od neke osebe. Potrdil je še, da je glede poročila z dne 13. 5. 2026 res, da je v trgovini O. odtujil pet nahrbtnikov znamke N.

7.Po zaključenem razgovoru je uradna oseba tožniku zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ki so v danem primeru predstavljali resnično in dovolj resno grožnjo varnosti varnostnikov in ostalih sostanovalcev ter zaposlenih azilnega doma, izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je povedal, da je ukrep razumel in na zapisnik ni imel pripomb, potrdil je, da je razumel celoten postopek in izrečen ukrep in zapisnik podpisal.

8.Toženka nato v izpodbijanem sklepu pojasni, da je na podlagi opisanega dejanskega stanja ocenila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vsak stanovalec je ob sprejemu v azilni dom seznanjen s hišnim redom, kot tudi s posledicami njegovih kršitev, kar je tožnik potrdil na zapisnik.

9.Iz očitanih kršitev ter navedb tožnika izhaja, da je v obdobju od marca 2026 do maja 2026 najmanj sedemkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe. Ta določata, da morajo imeti nastanjene osebe v Azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola ter drugih opojnih snovi. Tožnik je z zgoraj podrobno opisanimi ravnanji kršil navedene določbe - agresivno in neprimerno vedenje z elementi nasilja do zaposlenih in nastanjenih v Azilnem domu, povzročanja škode in grožnje s smrtjo. V primeru tožnika tako gre za hude kršitve hišnega reda v razponu dveh mesecev.

10.Pristojni organ je še preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje Azilnega doma oziroma, če bi mu bil izrečen drug, milejši ukrep po ZMZ-1. Ugotovil je, da glede na dokazana ravnanja tožnika z elementi nasilja, groženj, žaljivega in nespoštljivega obnašanja do zaposlenih in ostalih prosilcev, ko je v obdobju dveh mesecev najmanj sedemkrat kršil Uredbo, ter kljub opozorilom nadaljeval s kršitvami, s tem ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale prosilce, zaposlene in varnostnike v Azilnem domu. Zato mu ob zagotovitvi doslednega izvajanja hišnega reda in javnega interesa, milejšega ukrepa po ZMZ-1 v danem primeru ni moč izreči.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

Tožnik zoper sklep vlaga tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

V tožbi uvodoma na kratko povzame vsebino izpodbijanega sklepa in izpostavi, da ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo Ustava Republike Slovenije, Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Izreči ga je mogoče le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v danem primeru niso bile izkazane.

V Centru za tujce mu je popolnoma odvzeta svoboda. Na razgovoru 14. 5. 2026 je povedal, da je malo bolan in da jemlje zdravila zaradi psihičnega stanja. Tega toženka ni upoštevala in je kljub temu z njim opravila razgovor. Za lajšanje anksiozne motnje in umirjanje živčnih celic v osrednjem živčevju jemlje zdravilo Lyrica, ki mu je bilo celo odvzeto.

V nadaljevanju oceni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Kot izhaja iz zapisnika z dne 14. 5. 2026 je svoja ravnanja priznal, če jih je dejansko storil, ni pa mogel priznati tistega, kar ni storil. Tako ni kršil 6. točke 11. člena Uredbe, da bi izražal kakršnokoli nestrpnost, in ni nesporno dokazano, da je imel žaljiv odnos ali nasilen odnos do pristojnih oseb, saj to ni ugotovljeno v kontradiktornem postopku. Temelji le na izjavah varnostnikov, ki so lahko zapisali kar so hoteli. Tega ne more dokazati, ker je sam zoper njih. Zato je pomembno da ima možnost svojo plat zgodbe povedati v dokaznem postopku pred sodiščem.

Res sta se s sostanovalcem sprla, vendar sta bila oba odgovorna za to, varnostniki pa so krivdo v celoti naprtili njemu. Zakaj, se zdaj sprašuje. Kršil ni nobene prepovedi iz 11. člena Uredbe. Na zahtevo je pokazal vsebino prtljage in omogočil pregled, in ne, kot je navedeno, da tega ni storil.

Dodaja, da se

11.postopku zgolj ugotavlja, ali je sam imel spoštljiv odnos do pristojnih oseb, ne pa tudi, ali so one imele do njega spoštljiv odnos, ali so ga obravnavale kot človeka dostojanstveno, enako kot druge sostanovalce. Trdi, da temu ni bilo tako. Zato predlaga, da se v sodnem postopku zaslišijo tudi varnostniki, ki so navedeni v poročilih o dogodkih varnostne službe in naj se z njim soočijo. Do njega so se obnašali neprimerno, žaljivo in skrajno grobo, uporabili so prekomerno nasilje in mu grozili. Zato je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje, ko je navedla, da mu je treba omejiti gibanje na prostore Centra za tujce .... . Močno se mu dozdeva, da mu je toženka omejila gibanje na Center za tujce ... zato, da ga ima ves čas pod ključem, saj je v teku še sodni postopek zaradi podanega prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Tam ga bo toženka ob morebitnem neugodnem izidu sodnega postopka lahko takoj brez ovir odstranila iz Slovenije.

12.Za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti v nevarnosti osebna in premoženjska varnost, kar v danem primeru ni izkazano. Ker toženka ni najprej poskusila z manjšo okrnitvijo osebne svobode, temveč je takoj posegla po ukrepu, primerljivem s priporom, je v posledici nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabila materialno pravo. Razlog za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je resno ogrožena osebna ali premoženjska varnost, pa tega z drugim ukrepom ni mogoče zagotoviti. Toženka ni dovolj konkretizirala, čemu je treba gibanje omejiti tožniku takoj na prostore Centra za tujce ... . Tožnika bi bilo najprej mogoče omejiti kot to določa prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 na obvezno zadrževanje v azilnem domu, pri čemer dejanske razmere varovanja v azilnem domu niso stvar tožnika temveč toženke, ki jih je dolžna zagotoviti. Toženka ni pravilno opravila ocene nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Podredno, tudi če je utemeljeno omejeno gibanje na Center za tujce, je trajanje treh mesecev absolutno predolgo.

13.Tožnik se vse od 14. 5. 2026, ko mu je toženka ustno izrekla ukrep omejitve bivanja na Center za tujce ..., nahaja v ... , kar je nezakonito. Zato meni, da mora sodišče o tem izdati začasno odredbo, s katero se bo ustavilo izvajanje tega ukrepa do pravnomočne odločitve v tem sodnem postopku. Nastaja mu velika škoda, saj mu je pred sodno preveritvijo sklepa o omejitvi gibanja odvzeta osebna svoboda, skoraj primerljivo s tem, da bi storil hudo kaznivo dejanje, zaradi česar bi mu bil odrejen pripor. Zato mora imeti možnost zahtevati odložitev izvršitve sklepa, da se ugotovijo dejstva, ki do sedaj niso bila kontradiktorno ugotovljena. Če mu je ves čas presoje v sodnem postopku omejeno gibanje na center, je sodna presoja brezpredmetna. Kaj naj počne s sodno odločitvijo, da je bila omejitev gibanja nezakonita, če je že ves čas zaprt v centru. Zato na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predlaga izdajo začasne odredbe.

Odgovor na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo nasprotuje tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Vztraja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Sodišču predlaga, da ju zavrne.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa št. 2142-71/2026, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2 ter zdravniško potrdilo z dne 12. 5. 2026, ki ga je tožnik predložil na naroku. Ocenilo je, da je glede na to, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in je tujec, že to opravičljiv razlog, da potrdila ni predložil prej (52. člen ZUS-1). Zaslišalo je tožnika.

Varnostnikov po predlogu tožnika ni zaslišalo oz. soočilo z njim. Tožnik je soočenje predlagal, ker je dokazoval, da so se varnostniki do njega obnašali neprimerno, žaljivo in skrajno grobo, da so uporabili prekomerno nasilje in mu grozili. Sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje v tem sporu zgolj vprašanje, ali je tožnikovo ravnanje in obnašanje utemeljevalo omejitev njegovega gibanja na Center za tujce. Če ocenjuje, da ravnanje varnostnikov ni bilo ustrezno, so temu namenjeni drugi postopki.

Presoja sodišča

Tožba ni utemeljena.

Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine EU, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Sodišče ocenjuje, da je toženka zatem, ko je pravilno ugotovila dejansko stanje, tudi pravilno uporabila materialno pravo. Zato sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka v njem podala. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

Uvodoma ugotavlja, da ne drži, da tožnik ne bi bil deležen kontradiktornega postopka in da naj bi toženka odločila na podlagi enostranskih zapisov varnostnikov. Toženka je odločitev oprla na poročila varnostne službe in na izjave tožnika v osebnem razgovoru. Kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 14. 5. 2026, je pooblaščena oseba toženke tožniku podrobno predočila vsako posamezno kršitev in mu dala možnost izjave. Tožnik se je o vsaki očitani kršitvi tudi izrekel in zapisnik podpisal. Kaj več bi morala toženka še storiti, tožnik ne pove. Kontradiktornost postopka je bila tako tožniku zagotovljena.

Tožnik meni, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje. Navaja, da je določene kršitve priznal, določenih ravnanj pa ne. Pri tem ne pojasni, glede katerih dogodkov je toženka sprejela napačne dejanske zaključke. Sodišče pojasnjuje, da je poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 res mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Vendar pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Sodišče ugotavlja, da je tožnik glede poročila z dne 13. 5. 2026 potrdil, da je v trgovini O. res odtujil pet nahrbtnikov znamke N. Prav tako je priznal, da je 21. 4. 2026 v azilni dom prinesel alkohol (D.).

Glede ostalih očitanih kršitev je predvsem zanikal, da bi se neprimerno obnašal do varnostnikov (neupoštevanje njihovih odredb bodisi glede prenehanja neustreznega obnašanja bodisi glede nespoštovanja pravil, npr. na vstopni kontrolni točki v azilni dom). Tako je glede dogodka z dne 30. 3. 2026 najprej zanikal, da bi do spora s sostanovalcem prišlo in da bi se agresivno obnašal do varnostnikov. Nato je, soočen z uradnim zaznamkom socialne službe iz istega dne, priznal, da se je se agresivno obnašal do varnostnikov. Svoje dejanje je le opravičeval s tem, da naj bi varnostnika zmerjala njegovo mater s kletvico. V tožbi je zatem navedel, da sta se s sostanovalcem res sprla. Zaslišan na sodišču je podal novo verzijo dogodka in svoje neprimerno ravnanje do sostanovalca naložil v breme slednjega, ki da naj bi mu vzel denarnico in telefon. Glede na to, da ne na osebnem razgovoru ne v tožbi o tem ni bilo niti besede, sodišče lahko sklene, da gre le za nov razlog, s katerim je tožnik skušal opravičiti svoje neprimerno obnašanje tega dne. Potrebna je bila intervencija policije, ki je tožnika odpeljala v pridržanje (kot izhaja iz poročila v upravnem spisu) in tega tožnik ne v tožbi ne zaslišan na sodišču ni zanikal. V poročilo varnostne službe o tem dogodku sodišče tako ni podvomilo.

Da bi bil 24. 4. 2026 agresiven do varnostnikov in da je uničeval opremo (omarico detektorja) v azilnem domu, se tožnik na osebnem razgovoru ni spomnil. Povedal je, da zato, ker je bil vinjen. To pa ne pomeni, da se dogodek ni zgodil, zlasti ob tem, da niso intervenirali samo varnostniki, pač pa celo policija. Tožnik v tožbi glede tega dogodka nima nobenih konkretnih navedb in niti zaslišan ni podal nobenih okoliščin, s katerimi bi izpodbil ugotovitve poročila varnostne službe iz tega dne.

Tudi izjavi tožnika na osebnem razgovoru, da ne ve, da bi se s sostanovalci 5. 5. 2026 agresivno vedli in glasno poslušali glasbo pred ... oddelkom, in da naj bi odrinil varnostnika, ki je bil tam, ga zmerjal in žalil v srbskem jeziku, sodišče ni moglo verjeti. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru dogodek komentiral z navedbo, da večkrat na glas posluša glasbo in da je včasih preglasen. S tem je po oceni sodišča posredno potrdil, da je bilo tako tudi 5. 5. 2026, a tega ni želel priznati. Poleg tega je, kot povedano, zaslišan na sodišču sam povedal, da je imel težave v azilnem (le) z varnostniki. Zato mu sodišče tudi ne verjame, da varnostnika ob tem dogodku ni zmerjal v srbskem jeziku in da se do njega ni obnašal agresivno. Ko ga je sodišče povprašalo, katere jezike razume in govori, je namreč povedal, da govori tudi srbsko. Verodostojnosti poročila varnostne službe z dne 5. 5. 2026 s tem ni izpodbil.

Tožnik je priznal, da je bil 8. 5. 2026 ob vstopu v azilni dom pod vplivom alkohola. A glede na njegov siceršnji odnos do varnostnikov, zlasti glede na dogodek 24. 4. 2026, ko je bil tudi pod vplivom alkohola, mu sodišče tudi za 8. 5. 2026 ni moglo verjeti, da ob tem ni žalil in zmerjal varnostnika v srbskem jeziku in da ga tudi ni odrinil. Tožnik namreč niti z zaslišanjem pred sodiščem ni uspel izkazati, da bi bilo dejansko stanje, povzeto v zgoraj naštetih poročil varnostne službe, napačno ugotovljeno. Nasprotno, skušal se je ekskulpirati z sklicevanjem na svoje zdravstveno stanje. Povedal je, da ima psihične težave, jemlje zdravili Lyrico in Rivotril in da se brez zdravil ne obvladuje. Kot bo sodišče še pojasnilo, to ni razlog, ki bi imel vpliv na odločitev toženke.

Ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oz. da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člen Ustave, 6. člen Listine EU oz. 5. člen EKČP). (Ne)sorazmernost takega ukrepa pa je nadaljnje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob tehtanju, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode. Po oceni sodišča je toženka tudi to okoliščino pravilno obrazložila in utemeljila.

Tožnik je torej zabeležil v dveh mesecih sedem dogodkov, ko je hudo kršil pravila Uredbe, se nesprejemljivo obnašal do sostanovalcev in varnostnikov in ni upošteval njihovih navodil ter z odtujitvijo posegel na tuje premoženje. Po oceni sodišča obravnavani dogodki nedvomno dosegajo prag resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, da je ogrožen javni red. Sodišče lahko pritrdi toženki, da agresivno obnašanje do sostanovalcev, varnostnikov, nespoštovanje pravil ter navodil varnostne službe, nespoštovanje pravil sobivanja, vnašanje alkohola v dom, opijanje in uničevanje inventarja azilnega doma, odtujitev stvari, pri čemer je šlo za tako intenziteto, da je večkrat morala intervenirati celo policija, predstavljajo ravnanja take teže, ki terjajo najstrožji ukrep toženke po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Tega z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati, saj je glede na zgoraj povzeta dejanja moč utemeljeno sklepati, da tožnik, če bi ostal še naprej v Azilnem domu, s podobnimi dejanji ne bi prenehal. Zato je omejitev gibanja na Center za tujce nujen in sorazmeren ukrep. Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu, ogrozil tako sebe kot ostale prosilce in zaposlene v domu in izkazal, da se tudi v bodoče pravilom v azilnem domu očitno ne bo podrejal.

Sodišče ob tem pojasnjuje, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na psihične težave, ki so posledica težav z alkoholom, kot izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 12. 5. 2026 in uradnega zaznamka socialne službe iz istega dne. To le potrjuje, da je utemeljena ocena toženke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev. Tožnik bi bil vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale, zato je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Sklepno sodišče odgovarja še na očitek trajanja ukrepa. Podlago odločitvi toženke, da ukrep lahko traja največ tri mesece, predstavlja šesti odstavek 84. člena ZMZ-1. Ta namreč določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa.

Povedano pomeni, da rok treh mesecev ni določen absolutno, pač pa je ukrep omejitve gibanja podvržen nadzoru predsednika upravnega sodišča, ki ga lahko vsak čas, ob prenehanju razlogov, ki so ga narekovali, odpravi. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost. Tega pa že po naravi stvari ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati. Slednje je to sodišče v primerih omejitve gibanja že večkrat pojasnilo.

Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

Predlog ni utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka istega člena tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode.

Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------

1.1 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

2.2 Primerjaj 69. točko obrazložitve Sodbe SEU C-601/15.

3.3 Sodišče se ne opredeljuje do dogodka 11. 5. 2026, saj tožniku ni očitana konkretna kršitev.

4.4 Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.