Jedro

Takrat, ko je tožena stranka prodajala stanovanja, tožnika nista bila solastnika parcele št. 226/1. Na tej nepremičnini je imel solastninsko pravico do 1/3 R.P., ki je tožnikoma več kot tri leta po tem, ko je tožena stranka prodala zadnje stanovanje, prodal svoj delež in ga zemljiškoknjižno prenesel na tožnika. S prodajo stanovanj v času med letoma 1991 in 1993 zato tožena stranka ni kršila prav nobene pravice tožnikov in tudi nobenega od njunih pravno zavarovanih interesov. Zato jima tudi škode ni mogla povzročiti. Premoženje, ki ga takrat nista imela, se (jima) seveda ni moglo zmanjšati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožnikoma plačati 45.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnika je zavezalo, da morata toženi stranki povrniti 1.114.146 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni prodala stanovanj, na katerih bi imela tožnika solastninsko pravico, sicer pa je odškodninska terjatev (če bi obstajala) tudi zastarala.

Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka namreč nista obrazložila). Navajata, da je Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen) predvidel ničnostno sankcijo za pravne posle, kot je bila prodaja stanovanj v stanovanjski hiši, ki stoji na parceli št. 226/1 k.o. ... Tožnika sta vpisana kot solastnika te nepremičnine do 1/3, kar pomeni, da sta solastnika vsega, kar ta nepremičnina obsega, torej tudi na njej stoječe stanovanjske stavbe. Ker ni bila opravljena parcelacija tega zemljišča, ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je bil hkrati s poslovnimi prostori nacionaliziran (in nato denacionaliziran) zgolj tisti del parcele št. 226/1, ki je potreben za normalno rabo nacionaliziranih prostorov, ostali del pa ne. Predmet nacionalizacije (in nato denacionalizacije) je bila solastninska pravica do 1/3 na celotni parceli št. 226/1. Neutemeljeno je stališče pritožbenega sodišča, "da bi morala tožeča stranka v tožbeni podlagi izkazati, da njeno stanovanje ne zapolnjuje zatrjevanega 1/3 solastniškega deleža in, da ni navedla, kolikšna bi bila primerna najemnina za sporna stanovanja". Tožnika sta namreč predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi podal mnenje o višini primerne uporabnine. Sicer pa sta navedla tudi škodo, ki predstavlja zmanjšano vrednost stanovanj zaradi dejstva, ker je tožena stranka stanovanja prodala, morebitni kupec teh stanovanj pa bi se moral spustiti v dolgotrajne sodne postopke, saj v njih živijo tisti, ki so stanovanja odkupili od tožene stranke. Izvedenec bi lahko podal mnenje tudi o tem, kolikšen delež predstavlja stanovanje tožnikov v primerjavi z vrednostjo celotne nepremičnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnika imata sicer prav, ko pravita, da sta "vpisana kot solastnika 1/3 parc. št. 226/1, kar pomeni, da sta solastnika vsega, kar navedena parcela obsega, torej tudi stanovanjske zgradbe, ki na tej parceli stoji". V (novem) stvarnem pravu velja namreč načelo enotnosti nepremičnine in iz njega izpeljano pravilo o povezanosti zemljišča in objekta (prim. 8. člen Stvarnopravnega zakonika - Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Če sta tožnika solastnika do 1/3 parcele št. 226/1 k.o. .., potem se ta njuna pravica integralno razteza tudi na vse s tem zemljiščem trajno povezane objekte (prim. 13. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. in 65. člen SPZ), če seveda glede njih ni konstituirana etažna lastnina.

Vendar v obravnavanem primeru ta spoznanja sploh niso pomembna. Za odločitev o odškodninskem tožbenem zahtevku so namreč odločilna naslednja dejstva: - stanovanja v več stanovanjski hiši S., ki stoji na parceli št. 226/1 k.o. ..., katerih prodaja naj bi tožnikoma povzročila škodo, je tožena stranka prodala v obdobju med 27.11.1991 (prva prodaja) in 15.10.1993 (zadnja prodaja); - tožnika sta solastninski delež na tej parceli (do 1/3) kupila šele leta 1997, vknjižila pa sta se leta 1998; - tožbo sta vložila 25.1.2002. Na podlagi teh dejstev je jasno, da tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Takrat, ko je tožena stranka prodajala (in prodala) stanovanja, tožnika nista bila solastnika parcele št. 226/1. Na tej nepremičnini je imel solastninsko pravico do 1/3 R. P., ki je tožnikoma več kot tri leta po tem, ko je tožena stranka prodala zadnje stanovanje, prodal svoj solastninski delež in ga zemljiškoknjižno prenesel na tožnika (na vsakega do 1/6). S prodajo stanovanj v času med letoma 1991 in 1993 zato tožena stranka ni kršila prav nobene pravice tožnikov in tudi nobenega od njunih pravno zavarovanih interesov. Zato jima tudi škode ni mogla povzročiti. Premoženje, ki ga takrat nista imela, se (jima) seveda ni moglo zmanjšati. Tisti, ki bi bil lahko (teoretično) oškodovan, bi bil kvečjemu R. P. (če bi tožena stranka res prodala nekaj, kar je bilo njegovo), vendar tožnika (ki pozabljata, da nista njegova univerzalna naslednika) ne zatrjujeta, da bi jima cediral kako odškodninsko terjatev - ta na njiju ni prešla že s sámo prodajo solastninskega deleža. Ker tako tožena stranka tožnikoma s prodajo stanovanj ni povzročila škode (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), odškodninski tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).