Jedro

Očetov nekritičen odnos do ravnanj nasilništva ter njegove vedenjske posebnosti, ki hčerko vznemirjajo in jo spravljajo v stisko, so tisti razlog, na podlagi katerega je sodišče utemeljeno zaključilo, da je v dekličino največjo korist, da se stiki z očetom začasno prepovejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu z 20. 12. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje začasno prepovedalo stike nasprotnega udeleženca s hčerko A., rojeno leta 2010. 2. Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da naj bi bili po obrazložitvi sodišča prve stopnje stiki med njim in mladoletno hčerko škodljivi, ker je A. skozi okno opazovala, kako je udaril predlagateljičinega očeta, in ker je nasprotni udeleženec predlagateljici pošiljal SMS sporočila z zelo neprimerno in žaljivo vsebino. Sodišče teh okoliščin ne bi smelo upoštevati kot odločilnih, saj SMS sporočila niso bila namenjena njej, temveč nasprotni udeleženki, in hčerki ne bi smela biti predočena. Predlagateljica je tista, ki je te vsebine pokazala otroku in s tem tudi vplivala na to, da se je otroku nasprotni udeleženec zdel nasilen. Incident med nasprotnim udeležencem in očetom predlagateljice ni bil usmerjen proti deklici, poleg tega je šlo zgolj za en dogodek, ki ga je opazovala skozi okno avta. Prepoved stikov bi bila prekomeren poseg. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, saj je zgolj povzelo izpoved predlagateljice, ni pa njene izpovedi dokazno ocenilo. Poleg tega ni izkazana vzročna zveza med ravnanjem udeleženca in vsebino dekličinih sanj, lulanjem v posteljo in grizenjem v vrtcu. Tudi nič neobičajnega ni, če si šestletno dekle občasno še želi spati v postelji z roditeljem. Vse okoliščine so pri otrocih te starosti običajne in del otroštva. Nasprotni udeleženec do hčerke nikoli ni bil nasilen in stiki med njima so vedno lepo potekali ter bi lahko pod nadzorom CSD še vedno potekali kljub slabi komunikaciji med staršema. To bi bilo vsekakor bolj v korist otroku kot pa prepoved stikov. Glede očitkov o ponavljanju nasilnih dejanj in odklanjanja strokovne pomoči navaja, da že mesec in pol obiskuje družinsko terapijo, za kar predloži potrdilo. Opozarja, da v tem postopku ni bilo izdelano izvedensko mnenje, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Poleg tega to sploh ni subsumirano pod nobeno pravno pravilo, pri čemer ne gre za postopek po ZPND, zato sploh ni mogoče preveriti, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev postopka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Predlagateljica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. S stiki se zagotavlja predvsem otrokova korist (prvi odstavek 106. člena ZZZDR), ki pa v zvezi s stiki v ZZZDR ni opredeljena pozitivno, temveč negativno, saj je predpisano, kdaj stiki niso v korist otroka: če zanj pomenijo psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj.

6. Sodišče mora torej stike prepovedati, kadar ugotovi, da eden od staršev otroka s stiki tako psihično ali fizično obremenjuje, da je zaradi varstva koristi otroka treba ukrepati na ta način. Poseg v pravice staršev mora biti sorazmeren z ogroženostjo otroka, sorazmernost pa je treba utemeljiti v obrazložitvi glede odločitve o izbiri ukrepa. To tehtanje je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo.

7. Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da izpodbijani sklep ni dokončna odločitev o stikih med nasprotnim udeležencem in hčerko, temveč gre za začasno odločitev med trajanjem tega postopka. Pravna podlaga zanjo jasno izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, zato očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve ni utemeljen, tudi sicer pa pomanjkljiva ali celo manjkajoča navedba pravne podlage nikdar ne predstavlja bistvene kršitve postopka. V tem postopku (tj. za izdajo začasne odredbe) je dokazni standard nižji, predlagateljica pa je po oceni sodišča prve stopnje s stopnjo verjetnosti izkazala, da stiki z očetom za deklico (trenutno) pomenijo tako psihično obremenitev, da je ogrožen (predvsem njen) duševni razvoj, zato je utemeljena začasna prekinitev stikov med njima. Tem zaključkom pritožbeno sodišče pritrjuje.

8. Ni res, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpoved predlagateljice ter je ni dokazno ocenilo. Njeno izpoved je prvostopenjsko sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, jo nato ocenilo ločeno in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (predvsem v 11. in 14. točki obrazložitve) ter tako, upoštevaje 8. člen ZPP, stkalo logično in življenjsko povsem prepričljivo dokazno oceno. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

9. Pritožnik zmotno meni, da, ker je bila deklica le priča fizičnemu obračunu med njim in predlagateljičinem očetom, nasilje ni bilo usmerjeno proti njej. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali če živi v okolju, kjer se nasilje izvaja1. Pritožnik tu spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je deklica prav zaradi spremljanja dogodka med njim in predlagateljičinim očetom doživljala hudo stisko (želja po spanju skupaj z mamo, lulanje v posteljo, grizenje v vrtcu ..). In teh ugotovitev prvostopenjsko sodišče ni izpeljalo zgolj iz predlagateljičine izpovedbe, temveč tudi iz mnenja CSD in listinskih dokazov v spisu. Šele ko je predlagateljičino izpoved preverilo z drugimi dokazi, ji je sodišče sledilo. Tako ravnanje sodi v oblikovanje dokazne ocene, ki je v prosti domeni prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa mora (v okviru pritožbenih navedb) preveriti njeno sprejemljivost in logičnost. 10. V oblikovano dokazno oceno pritožbeno sodišče ne dvomi, toda ne ta dogodek ne dejstvo, da je bila deklica seznanjena z vsebino zelo žaljivih SMS sporočil, ki jih je predlagatelj poslal dekličini mami, nista tista razloga, ki sta sodišče prve stopnje sama po sebi vodila do zaključka, da je začasna prekinitev stikov na mestu. Pritožnik spregleda, da je prvostopenjsko sodišče izpostavilo njegov nekritičen odnos do ravnanj nasilništva, pri njem pa so prisotne vedenjske posebnosti: (prvič) ne zmore kontrolirati svojih impulzov, (drugič) psihične težave, ki trajajo že daljši čas, ovirajo njegovo starševsko funkcioniranje2, in (tretjič) zaradi svoje labilnosti, impulzivnosti in manjše predvidljivosti mladoletno hči vznemirja in jo spravlja v stisko. Pritožnik teh ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne izpodbija, navaja le, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje v postopek ni pritegnilo izvedenca. Tega sodišču ni bilo treba storiti, saj se, kot je pravilno izpostavljeno že v izpodbijanem sklepu, položaj CSD približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec3, poleg tega pa je postopek za izdajo začasne odredbe hiter in sumaren postopek, v katerega postavitev izvedenca praviloma ne sodi, ker bi ga to preveč zavleklo. Bo pa sodišče glede na dokazne predloge strank tega nepravdnega postopka ta dokaz izvedlo, preden bo sprejelo končno odločitev.

11. Pritožbeno sodišče v spisovnem gradivu ne najde podlage, da bi bilo stike med nasprotnim udeležencem in hčerko mogoče urediti drugače kot s prepovedjo, npr., kot predlaga pritožnik, pod nadzorom CSD. Stiki so na tak način že potekali (glej poročilo CSD s 13. 12. 2016 na list. št. 8 ter zapisnik multidisciplinarnega tima s 6. 12. 2016 v prilogi A 6), vendar je prav CSD, ki je te stike nadzoroval, predlagal njihovo začasno prekinitev, in sicer zaradi, kot izhaja iz listinskih dokazov, vedenjskih posebnosti nasprotnega udeleženca, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo v prejšnji točki te obrazložitve.

12. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da so za A. stiki z očetom ta trenutek škodljivi, zato je njihova začasna prekinitev na mestu. Pohvalno je očetovo ravnanje, da se je znova odločil za obiskovanje terapije (dokaz, ki ga prilaga pritožbi), vendar trenutno trajanje terapije (po pritožbenih navedbah mesec in pol) glede na zgodovino nasprotnega udeleženca (večkratno nasilje, usmerjeno ne le zoper predlagateljico, temveč tudi proti otrokom, za kar je bil celo večkrat kazensko obsojen - prilogi C 3 in C 4) tudi pritožbenega sodišča ne omaje v prepričanju, da je začasna prekinitev stikov trenutno v največjo N. korist. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.

1 Glej npr. odločbo VSL IV Cp 72/2016 z 20. januarja 2016. 2 Sam je o tem sicer izpovedal, da zdravila, ki mu jih je predpisala zdravnica, jemlje, k psihiatru pa trenutno ne hodi. 3 Sodba VS RS II Ips 682/2007 z 8. 1. 2007: Poročilo CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega varstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj.