Jedro

Če bi tožeča stranka korektno opravila storitev čiščenja, pa tožena stranka (oziroma uporabniki) ne bi podala izjave o primerni kvaliteti čiščenja, bi bilo mogoče takšno ravnanje tožene stranke oceniti kot ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in s katerim preprečuje uresničitev pogoja. V tem primeru bi se štelo, da je pogoj izpolnjen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 100980/2013 z dne 18.6.2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 202,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 15.11.2012 sklenili Pogodbo o izvajanju storitve čiščenja poslovnih prostorov (v nadaljevanju: Pogodba). Tožeča stranka je izvajalec storitev čiščenja, ki zahteva plačilo za storitve, opravljene v mesecu decembru 2012 in januarju 2013, tožena stranka pa je naročnik storitev, ki se plačilu upira, ker so bile storitve nekvalitetno opravljene in ker tožeča stranka ni predložila izjave o primerni kvaliteti čiščenja. Pravdni stranki sta se namreč v petem odstavku 5. člena Pogodbe (med drugim) dogovorili, da se storitev ne obračuna, v kolikor tožeča stranka od uporabnikov prostorov ne pridobi izjave o primerni kvaliteti čiščenja (in celo, da je izvajalec storitve v tem primeru dolžan plačati penale v višini 5 % vrednosti neizvedene storitve). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni zatrjevala (niti dokazala), da bi od uporabnikov pridobila izjave, ni pa tudi prerekala navedb tožene stranke, da jo je le-ta pozvala k predložiti izjav. Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile pogodbene storitve izvedene nekvalitetno, zaradi česar je bilo opravljenih več sestankov in zamenjanih več čistilk, česar tožena stranka s pritožbo niti ne izpodbija. Navaja pa, da tožena stranka ni pisno reklamirala računov, za kar je po pogodbi zadolžen K, vendar s temi pritožbenimi navedbami zaradi predhodno navedenega ne more uspeti.

7. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami tožeče stranke je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da tožeča stranka storitev ni izvedla, temveč je ugotovilo, da le-te niso bile kvalitetno opravljene, oziroma tožena stranka zanje ni pridobila izjave o primerni kvaliteti čiščenja, kar je bil s Pogodbo dogovorjen pogoj za plačilo storitev. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je v obeh vlogah izrecno navedla, katere storitve je opravila, kar je razvidno tudi iz predloženih mesečnih poročil za december 2012 in januar 2013, ki jih v pritožbi tudi povzema.

8. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri tem, da je določilo 5. člena Pogodbe nično oziroma „oderuško“. Višje sodišče namreč soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da pogodbeno določilo ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ), niti ni podano očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev (118. člen OZ), poleg tega pa tudi ne gre za oderuško pogodbo (prvi odstavek 119. člena OZ). Višje sodišče pripominja, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, da je ravnala dovolj skrbno, kar je pogoj za uporabo 118. člena OZ (čezmerno prikrajšanje), niti ne opisuje okoliščin na njeni strani, ki naj bi jih tožena stranka izkoristila, da si je s Pogodbo izgovorila nesorazmerno korist (119. člen OZ). Slednje sicer smiselno skuša utemeljiti z navedbami, da je bila kot najugodnejši ponudnik izbrana na razpisu, ki ga je pripravila tožena stranka, kar pa ne zadošča. Glede na navedeno se tožeča stranka že zato ne more sklicevati na predhodno omenjene pravne institute. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da vzajemne dajatve v dvostranski pogodbi niso opredeljene pravično, ter da obstaja očitno nesorazmerje med vrednostjo izpolnitve in nasprotne izpolnitve, ker je celotno plačilo za opravljeno delo vezano na podpis izjave o primerni kvaliteti čiščenja.

9. Višje sodišče ugotavlja, da sta se pravdni stranki v petem odstavku 5. člena Pogodbe pravzaprav dogovorili, da je pridobitev izjave o primerni kvaliteti čiščenja pogoj za plačilo tožene stranke (59. člen OZ), torej da se storitev ne obračuna, v kolikor tožeča stranka od uporabnikov prostorov ne pridobi izjave o primerni kvaliteti čiščenja (in obratno). To je upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka opravljala storitve čiščenja na več različnih lokacijah (8. člen Pogodbe), tudi razumljivo. Ob tem višje sodišče pripominja, da tožeča stranka niti ni zatrjevala, da je skušala pridobiti izjave o primerni kvaliteti čiščenja, vendar jih ni pridobila. Če pa bi tožeča stranka korektno opravila storitev, pa tožena stranka (oz. uporabniki) kljub temu ne bi podala izjave o primerni kvaliteti čiščenja, pa bi bilo mogoče takšno ravnanje tožene stranke oceniti kot ravnanje, ki nasprotje načelu vestnosti in poštenja in s katerim preprečuje uresničitev pogoja. V tem primeru bi se štelo, da je pogoj izpolnjen (prim. četrti odstavek 59. člena OZ). Vendar glede na to, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo sklicanih več sestankov in zamenjanih več čistilk, storitev čiščenja očitno ni bila zadovoljivo opravljena. Tožeča stranka sama priznava, da so v WC-jih ostajali lasje in da so bile školjke nespuščene, ipd..., vendar meni, da so to neživljenjski in skrajno neprimerni razlogi, zaradi katerih tožena stranka ne more zavrniti plačila celotnega računa, temveč bi ga morala plačati vsaj delno.

10. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Z določilom petega odstavka 5. člena Pogodbe sta se pravdni stranki namreč dogovorili, da se nepravilna izpolnitev (izpolnitev z napako) šteje kot neizpolnitev. Temu pogodbenemu določilu po prepričanju višjega sodišča tudi ni mogoče odrekati razumnosti. Storitev čiščenja je namreč takšne narave, da kasnejša, četudi pravilna izpolnitev, nima več s pogodbo zasledovanega učinka (poenostavljeno povedano, če v določenem mesecu vsakodnevno (redno) čiščenje ni bilo zadovoljivo opravljeno, tega ni mogoče o(d)praviti v naslednjem mesecu, ko se tako ali tako izvaja redno čiščenje).

11. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je toženi stranki dobavljala material. Sicer se je mogoče strinjati z njenimi pritožbenimi navedbami, da je lahko zgolj plačilo za storitev odvisno od izjave o primerni kvaliteti čiščenja in da to ne more veljati za dobavljen material, vendar je treba pojasniti, da tožeča stranka v tej smeri ni podala nobene trditvene podlage. Ni namreč trdila, da vtoževana računa vključujeta tudi dobavljen sanitetni material („porabljen material po dobavnici“). Ker so te trditve tožeče stranke izostale iz siceršnje trditvene podlage, sodišče prve stopnje tega ni smelo upoštevati, četudi bi to morebiti izhajalo iz predloženih račun (list št. 16 in 18 spisa). V kolikor bi namreč sodišče prve stopnje sámo, brez ustrezne trditvene podlage, vpogledalo v postavke v računu (in ugodilo zahtevku za dobavljen material), bi s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP) in načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), toženi stranki pa odvzelo možnost, da se do teh dejstev opredeli (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).