Jedro

V obravnavani zadevi je vprašanje, ali je na predmetnem zemljišču dovoljena gradnja objekta, ki ga OPN opredeljuje kot stavbo tipa NV, neposredno povezano tudi z dovoljeno velikostjo oziroma zmogljivostjo objekta (ki je po OPN vezana na tip objekta), in s tem z vplivi tega objekta na sosednje nepremičnine. Zato OPN po presoji sodišča z določitvijo minimalne površine zemljišča za določeno vrsto objekta varuje interese lastnikov sosednjih nepremičnin v enakem pogledu, kot npr. z določitvijo minimalnih odmikov ali največje višine oziroma etažnosti. Razlaga, po kateri bi bilo mogoče za vrzel šteti tudi zemljišče, na katerem je v času veljavnosti OPN že stal (ali stoji) legalno zgrajen objekt, bi bila zato po presoji sodišča v nasprotju z namenom normodajalca, kot je izražen v strateškem delu OPN oziroma bi celo omogočala obid veljavne ureditve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-2574/2016-29 z dne 7. 6. 2017 se opravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopke, vsaki v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdal gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječega tristanovanjskega objekta in novogradnjo večstanovanjskega objekta na zemljiščih parcelna številka 555 in 554 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se obravnavana gradnja nahaja na območju, ki ga ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN), v enoti urejanja prostora (EUP) BE-490, SSsv-splošne večstanovanjske površine, tip zazidave NV-visoka prostostoječa stavba v zelenju.

2. Poleg izpolnjevanja drugih pogojev iz OPN prvostopenjski organ ugotavlja tudi, da bo faktor pozidanosti parcele po gradnji 39,9% (max 40 %). Minimalni odmiki objekta od parcelnih mej bodo v nadzemnem delu večji od 4 metre, v vkopanem delu pa večji od 3 metre, zato v tem pogledu niso bila potrebna soglasja lastnikov sosednjih zemljišč. Po določbah OPN mora biti za tip gradnje NV velikost parcele, namenjene gradnji, najmanj 600 kvadratnih metrov. Gradbena parcela v obravnavani zadevi meri 582 kvadratnih metrov in jo je treba obravnavati kot vrzel. Po OPN je vrzel nepozidano stavbno zemljišče, ki je s treh strani obdano z zakonito zgrajenimi objekti, od katerih je lahko eden tudi cesta, če gre za parcelo na meji EUP, pa je lahko obdana z zakonito zgrajenimi objekti tudi samo z dveh strani, odmik nove stavbe v vrzeli do objektov, ki določajo vrzel, pa je največ 12 m. Po odstranitvi obstoječih objektov, ki so predmet obravnavanega posega, in komunalni ureditvi zemljišča bo v obravnavanem primeru nastalo nepozidano zemljišče, ki ga je treba obravnavati kot vrzel, v takem primeru pa je dopustno odstopanje od velikosti parcele do -10 %. V postopku je sodeloval tudi predstavnik Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), ki je izjavil, da je obravnavani objekt projektiran v skladu z določbami OPN.

3. Glede na pripombe tožnikov organ meni še, da je v PGD ustrezno obrazloženo, zakaj je treba predmetno zemljišče obravnavati kot vrzel, glede študij osončenja pa navaja, da so bile v postopku izdelane tri, s tem, da se druga in tretja nanašata samo na določeno okno objekta ..., ki je od predvidenega objekta oddaljeno 13,22 m in se nahaja na drugi strani ulice. Na podlagi teh študij organ ugotavlja, da se bo osončenje objekta na naslovu ... sicer res zmanjšalo, vendar pa je višina načrtovanega objekta manjša od dovoljene, odmiki pa so v mejah predpisanega. Glede postopka za ureditev meje, na katerega se sklicujejo tožniki, organ ugotavlja, da ga je sprožila prizadeta stranka sama, PGD pa temelji na stanju iz uradne evidence, torej na obstoječih podatkih predhodno določene meje. Če meja ne bi bila določena, ne bi bilo mogoče izdelati niti geodetskega posnetka.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da tožniki z uveljavljanjem očitkov glede interpretacije določb OPN, ki se nanašajo na pojem vrzeli, niti ne varujejo svojega pravnega interesa, saj ne gre za poseganje v njihov pravni položaj kot lastnikov posameznih nepremičnin glede na pravna pričakovanja, ki izhajajo iz OPN. Enako velja tudi glede faktorja zazidanosti, saj vse to pomeni javnopravne pogoje za gradnjo.

5. Kljub temu drugostopenjski organ pojasnjuje, da iz opredelitve pojma vrzeli po OPN ne izhaja, da bi šlo za časovno opredeljen pojem, vezan na čas uveljavitve OPN oziroma na stanje prostora v tem času. Gre za stanje v prostoru, ko je nepozidano stavbno zemljišče obdano z zakonito zgrajenimi objekti, na njem pa je mogoča gradnja samo ene stavbe. Ne gre torej za nekakšno sanacijo napake v prostoru, na kar se sklicujejo tožniki, temveč za to, da se na takem zemljišču lahko gradi določeno stavbo, čeprav to zemljišče ne ustreza predpisani velikosti. Smisel dopustnega odstopanja je namreč v zapolnjevanju vrzeli, pri čemer odstranitve objekta ni mogoče razumeti v smislu umetnega ustvarjanja vrzeli oziroma obida norme, temveč kot poseg, ki ga dopušča OPN. V nasprotnem primeru bi ob dopustnih odstranitvah objektov novih stavb sploh ne bilo mogoče graditi, čeprav je območje predvideno za gradnjo določenih vrst stavb oziroma objektov. Poleg tega ni pomembno ali investitor pridobi gradbeno dovoljenje za odstranitev s samostojno odločbo in nato kasneje, s samostojnim zahtevkom vloži zahtevo še za izdajo dovoljenja za novogradnjo, ali pa to stori hkrati.

6. Glede vprašanja meje med parcelami organ navaja, da je gradbeno dovoljenje oprto na geodetski načrt in certifikat geodetskega načrta, torej na podatke iz uradnih evidenc. S certifikatom je potrjeno, da so meje urejene, tem podatkom pa tožnici v postopku na prvi stopnji nista oporekali. Postopek za določitev meje, ki je v teku, ne spreminja uradnih podatkov in zato ne more vplivati na odločitev. Po ugotovitvah študije osončenja, na katere se je uprl prvostopenjski organ, so minimalne zahteve osončenja izpolnjene, prvi tožnik pa niti ni dokazoval nepravilnosti te študije, temveč je predložil drugo, ki uporablja drugačno metodologijo in ugotavlja osončenje ene same kontrolne točke, za izbor katere ne navaja pravne podlage. Kolikor se tožnik opira na naknadno študijo osončenja, ki jo je priložil k pritožbi, in na Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik), pritožbeni organ meni, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

7. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in so zoper izpodbijano odločbo vložili dve tožbi, v katerih med drugim navajajo, da obravnavana parcela zaradi svoje velikosti 582 kvadratnih metrov ne izpolnjuje pogoja za gradnjo stavbe tipa NV. Če bo na tem zemljišču postavljen objekt v nasprotju z OPN, bo to poseglo tudi v njihov pravni interes, v zvezi s tem pa se sklicujejo na stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up 741/12. Menijo, da je toženkina razlaga pojma vrzeli nepravilna, saj tega pojma ni mogoče razumeti na način, da bi lahko investitor najprej povzročil nastanek vrzeli, nato pa v tako ustvarjeni vrzeli izkoristil možnost odstopanja predpisane velikosti parcele za minus 10 %. Vrzeli v obravnavanem primeru ni, anticipacija pogoja kot bodočega dejstva pa je nedopustna. Tudi če bi investitor vodil dva ločena postopka, bi to pomenilo ustvarjanje umetne vrzeli, kar je v očitnem nasprotju z namenom Odloka. Pozidava vrzeli je namreč namenjena saniranju napake v prostoru, drugačno stališče pa bi pomenilo "da za vsako parcelo na območju MOL veljajo omilitveni kriteriji pri velikosti gradbene parcele, ki veljajo za vrzeli, saj je vsako parcelo možno umetno spremeniti v vrzel". Opozarja tudi, da so vsi objekti, razen dveh, od načrtovanega objekta oddaljeni več kot 12 m, tako da predvidena gradnja tudi s tega stališča ne izpolnjuje zahtev OPN za gradnjo vrzeli.

8. Prvi tožnik uveljavlja tudi ugovore v zvezi z presojo ustreznosti osončenja njegovega objekta in strokovnemu mnenju, ki ga je upoštevala toženka, očita, da v njem nista upoštevana dva objekta, ki "že deloma osenčita bivalne prostore ne ...“. Poleg tega to strokovno mnenje ni bilo izdelano v skladu z določbami Pravilnika, ki se nanaša na minimalno velikost okenskih površin, saj meni, da bi morala biti predpisani čas osončena celotna okenska površina, predpisana s Pravilnikom. Sklicuje se na študijo osončenja iz junija 2017, za katero navaja, da je bila izdelana po enaki metodologiji kot dopolnitev študije investitorja. Doseženi so bili tudi identični rezultati, bistveno različno pa je njihovo tolmačenje. Osončenje celotnega okna bi se zmanjšalo s sedanjih 3 ur in 2 minut na dan 21. 12. na 34 minut, kar je skoraj šestkratno poslabšanje in pod minimalnimi zahtevami OPN.

9. Druga in tretja tožnica poleg ugovorov v zvezi z gradnjo v vrzeli navajata še, da sta v postopku na prvi stopnji predložili zapisnik mejne obravnave in tudi v pritožbi opozorili, da meja med parcelami še ni dokončno določena, zato ni mogoče preveriti odmikov objekta od sosednjega zemljišča, napačna pa sta tudi faktorja zazidanosti in bivalnih površin, kot izhajata iz PGD. V roku, ki jima ga je postavil upravni organ, bosta v zvezi s potekom meje sprožili tudi sodni postopek.

10. Iz vseh navedenih razlogov tožniki sodišču predlagajo, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, poleg tega pa zahtevajo tudi vračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

12. Prizadeta stranka (investitor nameravane gradnje) v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe sodišču predlaga, naj tožbi kot neutemeljeni zavrne in zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

13. Tudi v nadaljnjih vlogah stranke v bistvenem ponavljajo oziroma podrobneje pojasnjujejo razloge izpodbijane odločbe in tožbene navedbe.

14. Tožba je utemeljena.

15. Temeljni tožbeni razlog, ki ga uveljavljajo vsi trije tožniki, je, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi OPN kot materialnega predpisa. Med strankami namreč ni spora o tem, da predmetno zemljišče ne dosega najmanjše velikosti, ki jo OPN predpisuje za gradnjo tipa objekta, kot je obravnavani, tožniki pa menijo, da niso izpolnjeni niti pogoji, pod katerimi je dovoljeno tak tip objekta postaviti na zemljišču, ki je do 10 % manjše od najmanjšega predpisanega. Pri tem med strankami ni sporno, da je predmetno zemljišče približno 3 % manjše od predpisanega, kar pomeni, da bi bilo ob izpolnjevanju omenjenih pogojev na njem dovoljeno postaviti objekt, kot je obravnavani.

16. Glede na stališče toženke je moralo sodišče v zvezi s tem tožbenim razlogom najprej ugotoviti, ali tožniki sploh izkazujejo pravni interes za uveljavljanje tega razloga. Vprašanje, kakšne morajo biti lastnosti zemljišča, da je na njem dovoljeno postaviti določen tip objekta, namreč na prvi pogled res sodi izključno v domeno urbanističnega urejanja prostora, torej v domeno zaščite javnega interesa, ki ga tožniki kot lastniki sosednjih nepremičnin niso mogli ščititi v upravnem postopku in ga zato ne morejo ščititi niti v upravnem sporu.

17. Pravni položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku opredeljuje prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem ima pravico udeleževati se upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožniki torej lahko uveljavljajo svoj pravni interes le toliko, kolikor izvira iz njihovih neposrednih interesov, ki jih imajo kot lastniki sosednjih nepremičnin ter temeljijo na določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

18. Tožniki zato v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu ne morejo uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav menijo, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil in čeprav menijo, da so del prizadete javnosti, ter posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi njih, saj pri tem ne gre za njihovo osebno in neposredno korist. Prav tako tožniki ne morejo uveljavljati zgolj svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

19. Navedeno razlago 43. člena ZUP (ki izhaja tudi ustaljene upravnosodne prakse) je Ustavno sodišče RS v svoji novejši praksi dopolnilo z razlago, da je pravno varovan interes, ki ga je mogoče upoštevati v upravnem postopku, podan: 1. če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih; 2. če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet; in 3. če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati.

20. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje, itd.), kadar je ta norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa, in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 741/2012-21).

21. V obravnavani zadevi je vprašanje, ali je na predmetnem zemljišču dovoljena gradnja objekta, ki ga OPN opredeljuje kot stavbo tipa NV, neposredno povezano tudi z dovoljeno velikostjo oziroma zmogljivostjo objekta (ki je po OPN vezana na tip objekta), in s tem z vplivi tega objekta na sosednje nepremičnine. Zato OPN po presoji sodišča z določitvijo minimalne površine zemljišča za določeno vrsto objekta varuje interese lastnikov sosednjih nepremičnin v enakem pogledu, kot npr. z določitvijo minimalnih odmikov ali največje višine oziroma etažnosti. V vseh teh primerih gre namreč za načine opredelitve dovoljenih vplivov na sosednje nepremičnine in s tem uživanja lastninske pravice na teh nepremičninah oziroma vplivov, s katerimi se mora lastnik sosednje nepremičnine sprijazniti zaradi življenja v strnjeni skupnosti. Zato gre po presoji sodišča v obravnavani zadevi celo za tipičen primer predpisa, ki poleg javnega ščiti tudi zasebni interes lastnikov sosednjih zemljišč. Prav ta interes pa tožniki tudi uveljavljajo, ko se med drugim sklicujejo tudi na vplive obravnavanega objekta, ki neposredno izvirajo iz njegove velikosti (osončenje, oddaljenost od parcelne meje).

22. Kot že rečeno, je obravnavana stavba tipa NV, gradnjo take stavbe pa OPN dovoljuje na parceli velikosti najmanj 600 in največ 1200 m2 (četrti odstavek 25. člena OPN), vendar pa v primeru gradnje v vrzeli dopušča odstopanje od predpisane velikosti parcele do največ -10 % (šesti odstavek 25. člena OPN). Ker med strankama ni sporno, da gre za parcelo na meji EUP, je za vrzel treba šteti nepozidano stavbno zemljišče, ki je vsaj z dveh strani obdano z zakonito zgrajenimi objekti, pri čemer je lahko eden od teh tudi cesta, odmik nove stavbe v vrzeli od objektov, ki določajo vrzel, pa je lahko največ 12 m (125. točka prvega odstavka 3. člena OPN).

23. Med strankami je sporno, ali je mogoče za vrzel v smislu opisane pravne ureditve šteti tudi nepozidano stavbno zemljišče, na katerem je že stal (legalen) objekt. OPN na to ne daje neposrednega odgovora, zaradi česar toženka meni, da navedeni določbi ni mogoče pripisovati kakršnegakoli časovnega elementa, kar pomeni, da je za odločitev pomembno zgolj to, da predmetno zemljišče v času odločanja je, oziroma bi na podlagi dovoljenih posegov celo zgolj lahko bilo, nepozidano. Povedano drugače: če je mogoče objekt na zemljišču zakonito odstraniti, po mnenju toženke ni ovire, da bi se to zemljišče ne štelo za nepozidano.

24. Vendar pa se sodišče strinja s tožniki, da bi ob taki razlagi ostala posebna ureditev zidave v vrzeli brez smisla, saj ni razloga, da normodajalec ne bi v posameznih EUP že v izhodišču določil manjše minimalne površine gradbenega zemljišča, ne glede na to, ali je zazidano ali ne. Poleg tega je po mnenju sodišča pri razlagi te določbe treba upoštevati tudi naravo OPN kot splošnega pravnega akta, ki pa se ne nanaša na povsem nedoločeno število vnaprej nedoločenih (torej abstraktnih) situacij, temveč je namenjen ureditvi konkretnega prostora, prek specialnih določb, ki se nanašajo na posamezne EUP, tudi povsem določenih situacij s konkretno (obstoječo ali neobstoječo) pozidavo. Zato je za ustrezno razlago določb, kot je obravnavana, naprej treba ugotoviti, kakšen je bil namen normodajalca.

25. Ta namen je v OPN natančno in obširno pojasnjen v njegovem strateškem delu, zato je tudi konkretne določbe izvedbenega dela, kamor spada tudi obravnavana, treba razlagati v skladu z njim. V tem pogledu sodišče posebej opozarja na četrto poglavje, „Usmeritve za razvoj poselitve in celovito prenovo“, ki v točki 4.1.2. „Temeljna merila in usmeritve za urbanistično urejanje prostora MOL“ med ta merila in usmeritve na prvem mestu uvršča prednostno zagotavljanje površin za pozidavo znotraj že urbaniziranih območij (razvoj "navznoter") z zgoščevanjem poselitve in prenovo. Enako izhaja tudi iz tretjega odstavka iste točke, po katerem se v kompaktnem mestu spodbuja notranji razvoj z zgoščevanjem in dopolnjevanjem pozidave (…) ter iz točke 4.1.3., "Faznost urejanja", ki v tretjem odstavku na prvem mestu navaja prednostno izgradnjo na degradiranih, nezadostno izkoriščenih ali prostih površinah (zgoščevanje poselitve) znotraj že urbaniziranih območij. Eden od temeljnih namenov, ki jih je normodajalec želel doseči z ureditvijo po OPN, je torej zgoščevanje poselitve, kar med drugim pomeni tudi prednostno izgradnjo na prostih površinah znotraj že urbaniziranih območij.

26. To je po presoji sodišča tudi očiten razlog za ureditev, po kateri so pogoji za gradnjo v "vrzelih" milejši od pogojev za gradnjo na zemljišču, ki je sicer namenjeno gradnji, vendar ga še ni mogoče šteti za urbanizirano; na to kaže tudi prej navedeni pogoj največje (in ne morda najmanjše) oddaljenosti novogradnje od objektov, s katerimi je ta vrzel določena. Razlaga, po kateri bi bilo mogoče za vrzel šteti tudi zemljišče, na katerem je v času veljavnosti OPN že stal (ali stoji) legalno zgrajen objekt, bi bila zato po presoji sodišča v nasprotju z namenom normodajalca, kot je izražen v strateškem delu OPN oziroma bi celo omogočala obid veljavne ureditve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

27. OPN v petem in šestem odstavku 13. člena (vrste dopustnih gradenj in spremembe namembnosti) izrecno ureja položaj, ko se v EUP z namensko rabo SSsv že nahajajo objekti različnih tipov. Glede na tip že obstoječega objekta v primeru odstranitve objekta dopušča gradnjo nadomestnih objektov, ki ne presegajo bruto tlorisne površine odstranjenih objektov, pod nadaljnjimi pogoji (7. alinea petega odstavka 13. člena) oziroma postavitev nadomestnega objekta, ne da bi zato izrecno postavljal nadaljnje pogoje (šesti odstavek 13. člena). Dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, sicer ne omogoča dokončnega sklepanja, kaj to pomeni v obravnavani zadevi, vendar pa je ta ureditev po presoji sodišča že na prvi pogled precej bolj omejujoča od splošne dopustnosti gradnje objekta tipa NV pod omiljenimi pogoji, ker naj bi šlo za vrzel. 28. Ker je gradnja novega (nadomestnega) objekta v primeru predhodne odstranitve že obstoječega objekta vezana na bistveno restriktivnejše pogoje od gradnje na predhodno nezazidanem zemljišču, bi po presoji sodišča umetno ločevanje te ureditve na (sicer legalno) odstranitev objekta in na kasnejšo gradnjo v nastali vrzeli pod omiljenimi pogoji, pomenilo obid opisane ureditve, ki po eni strani sicer zasleduje cilj zgoščevanja poselitve, vendar pa po drugi strani v že poseljenih območjih zagotavlja ohranjanje obstoječe obremenitve prostora oziroma gostote poselitve. Sodišče se zato strinja s tožniki, da je toženka izpodbijano odločbo oprla na napačno razlago materialnega predpisa.

29. V takem primeru sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa zadevo vrne organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. Sodišče v tem pogledu posebej poudarja, da toženka zaradi napačnih materialno pravnih stališč ni v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja (prim. 27. točko te obrazložitve), zato sodišče ni imelo podlage za morebitno vsebinsko odločitev o stvari. Ker posledično tudi ni jasno, ali je objekt v dimenzijah, kakršne ima obravnavani, na predmetni parceli sploh mogoče zgraditi, se sodišče ni moglo spuščati v presojo nadaljnjih tožbenih navedb, namreč v zvezi z osončenjem sosednjih nepremičnin in odmiki nameravane gradnje od parcelne meje, povezanimi z urejanjem meje. Enako velja tudi za vse navedbe strank v zvezi s temi tožbenimi razlogi.

30. Kot je bilo obrazloženo, odločitev v tem upravnem sporu temelji izključno na razlagi materialnega predpisa (OPN), dejanska podlaga za to odločitev, ki izhaja iz izpodbijanega in drugostopenjskega upravnega akta, pa med strankama ni sporna (tip in dimenzije nameravane gradnje, velikost zemljišča in njegova umestitev po OPN). Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

31. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V tej zadevi sta bili vloženi dve tožbi, ki sta bili naknadno združeni v skupno obravnavanje, zato je sodišče odločalo o povračilu stroškov vložnikom vsake tožbe (tožeči stranki) posebej. Zadeva je bila rešena na seji, obe tožeči stranki pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je sodišče vsaki od njiju priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišane za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

32. Povračilo sodnih stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka, vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. člena ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.