Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Igre na srečo, kakršne so v obravnavanem primeru, se izvajajo na predmetih, konkretno igralnih avtomatih, zato ne gre izključno za storitev, tako kot to določa 4.a člen ZKT.
Revizija se zavrne.
Revident sam trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 11. 2001. Tožena stranka je s to odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Koper, Izpostava Lucija z dne 21. 9. 1998, s katero je bila tožniku za čas od 1. 1. 1998 do 31. 12. 1998 in za čas od 10. 5. 1998 do 31. 12. 1998 odmerjena komunalna taksa za taksne predmete-igralna sredstva v skupni višini 1,928.400,00 SIT.
2. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče prve stopnje se strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato jih skladno z drugim odstavkom 67. člena ZUS ne ponavlja.
3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov ter predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter izpodbijana odločba odpravi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odlok, na podlagi katerega je bila tožniku odmerjena komunalna taksa, je sprejel nepristojen organ, zato nanj tudi ni mogoče opreti odločbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi glede uporabe 4.a člena ZKT zavzelo napačno stališče, zato prihaja do dvojnega obdavčenja (iz dejavnosti in iz naslova komunalnih taks). Stopnja obremenitve z obravnavano komunalno takso, ki je občutno (tudi do desetkrat) višja kot v drugih občinah, pa je takšna, da je protiustavna, saj mu onemogoča uporabljanje lastnine tako, da je omogočena njena gospodarska funkcija. Obdavčitev iste dejavnosti ne more biti odvisna od kraja njenega opravljanja oziroma vsaj ne v takšni meri. S tem je kršena tožnikova pravica do zasebne lastnine in njenega uživanja po 33. oziroma 67. členu Ustave RS (URS), pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS.
4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1; v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija in se obravnava po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljen tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.
8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik za igralne avtomate, ki jih je imel v uporabi v lokalu A.A., dolžan plačati komunalno takso. Po določbi 3. točke prvega odstavka 4. člena Zakona o komunalnih taksah – ZKT (Ur. l. SRS, št. 29/65, 7/70, 7/72 in Ur. l. RS, št. 18/91) smejo občinske skupščine predpisovati komunalne takse za igralna sredstva v javnih lokalih. V 1. točki 4.a člena pa je določeno, da komunalnih taks iz 4. člena ni mogoče pobirati za storitve, za katere je dogovorjeno ali je v tarifi predpisano neposredno plačilo. V skladu z drugo alinejo 2. člena Odloka o komunalnih taksah v občini Piran (Uradne objave, št. 17/97 in 34/97, v nadaljevanju: Odlok) so bile predpisane komunalne takse za uporabo glasbenih avtomatov, igralnih sredstev in drugih naprav za razvedrilo in zabavo v javnih lokalih ter javnih površinah.
9. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru tožniku komunalna taksa v skladu z Odlokom in ZKT pravilno in zakonito odmerjena. O zakonitosti določitve komunalnih taks za igralne avtomate v odlokih, ki jih sprejemajo občine na podlagi pooblastil, določenih v ZKT, pa je Vrhovno sodišče že odločalo, npr. s sodbo I Up 636/2002 z dne 26. 10. 2004, na katero se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje tudi v obravnavanem primeru.
10. Vrhovno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da je Odlok sprejel pristojno občinski organ, to je občinski svet. V 29. členu Zakona o lokalni samoupravi – ZLS (Ur. l. RS, št. 72/93) je v okviru pristojnosti občinskih svetov sprejemanje odlokov in drugih občinskih aktov, zato je občinski svet navedeni Odlok sprejel na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila. Pred sprejemom ZLS je sicer v občinah sprejemala občinske predpise skupščina občine, po sprejemu ZLS pa to funkcijo izvajajo občinski sveti, zato določba ZKT, ki je bil sprejeta pred ZLS, po kateri odlok sprejme skupščina, na zakonitost sprejetja Odloka ne more vplivati.
11. Prav tako niso utemeljeni revizijski ugovori v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje glede razlage 4.a člena ZKT. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni pogojev za izključitev pobiranja komunalnih taks, saj ne gre za storitve, za katere je dogovorjeno ali v tarifi predpisano neposredno plačilo. Igre na srečo, kakršne so v obravnavanem primeru, se izvajajo na predmetih, konkretno igralnih avtomatih, zato ne gre izključno za storitev, tako kot to določa 4.a člen ZKT. Pravilno je v tej zvezi tudi sklicevanje na 3. člen ZKT, po katerem se komunalne takse ne morejo odmerjati po vrednosti predmeta, po dejanskem prometu ali po dejanskem dohodku. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča sama storitev, ki se z igralnim aparatom trži, ne vpliva na obremenitev s komunalno takso oziroma na njeno višino, temveč je edino merilo pri določitvi komunalne takse število igralnih avtomatov in čas njihove postavitve v javnem lokalu.
12. Navajanje dejstev in s tem povezanih ugovorov glede višine komunalne takse in posledično protiustavne obremenitve, ki jih tožnik zgolj pavšalno zatrjuje šele v reviziji, pa glede na 87. člen ZUS-1, po katerem smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija, ni mogoče z uspehom uveljavljati v revizijskem postopku. Prav tako pa tožnik teh dejstev ne bi mogel z uspehom uveljavljati v pritožbenem postopku po Zakonu o upravnem sporu – ZUS, saj ni niti izkazoval za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 71. člena ZUS).
13. Glede na to, da v obravnavanem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.
14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.