Jedro

Glede na to, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala na nobenega izmed zakonsko določenih načinov iz 75. člena ZDR, ampak na podlagi ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odjave iz socialnih zavarovanj, mu ni prenehala zakonito. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, reparacijo in odškodnino ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dnem 9. 3. 2011 nezakonita (1. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 3. 2011, ampak je trajalo z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki pripadale, če ji ne bi bila 9. 3. 2011 odpovedana pogodba o zaposlitvi, to je do vključno 21. 8. 2011 (2. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo in druge prejemke, ki bi jih dobivala tožeča stranka, v kolikor ne bi prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska do plačila (3. točka izreka) ter plačati organom in institucijam, določenim z zakonom, od zneskov iz prejšnje točke ustrezne davke in prispevke (4. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (5. točka izreka sodbe) ter - zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev potnih stroškov (6. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje toženec, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. tožniku prisodi plačo le za obdobje do 25. 3. 2011. V pritožbi navaja, da se z razsodbo sodišča prve stopnje glede pripadajočih plač ne strinja, ker je tožniku ponudil v podpis ugotovitveni sporazum, v katerem bi stranki ugotovili, da je odpoved nična in da bo toženec tožnika zaposlil naslednji dan po odpovedi, to je z 10. 3. 2011 in ga ponovno prijavil v zavarovanje. Tako bi bil deležen vseh pravic iz socialnega zavarovanja, vendar sporazuma ni hotel podpisati, čeprav je bil dopis poslan tako tožniku kot njegovemu pravnemu zastopniku, kar dokazuje potrdilo P. iz poštne knjige z dne 25. 3. 2011. Zato mu je toženec pripravljen plačati le plačo od 9. 3. do 25. 3. 2011, nikakor pa ne do 22. 8. 2011, ko je tožnik našel drugo zaposlitev, ker za to ni pravne podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, dne 9. 3.0 2011, saj je bilo po izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da mu pogodba o zaposlitvi ni prenehala na zakonit način zaradi sklenitve sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, na katerega se je skliceval toženec. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala niti s sporazumom niti na katerega od drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2011 nezakonita ter tožniku, glede na njegov tožbeni zahtevek, priznalo obstoj delovnega razmerja do vključno 21. 8. 2011 ter ugodilo reparacijskemu zahtevku (za plačilo nadomestila plače in plačilo davkov in prispevkov) za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pravilno pa je uporabilo materialno pravo tudi pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze po 1. odstavku 118. člena ZDR ter tožniku, upoštevajoč kriterije, ki so pomembni za odločitev o višini odškodnine za tak primer, prisodilo primerno odškodnino v višini dveh povprečnih plač kot odmeno za odpoved pravici do vrnitve na delo k toženi stranki.

Pritožbene navedbe toženca, ki oporeka pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, niso utemeljene. Toženec izpostavlja zlasti dejstvo, da je že marca 2011 (25. 3. 2011), torej še pred vložitvijo tožbe, tožnika pozval nazaj na delo in mu poslal v podpis „ugotovitveni sporazum“, s katerim naj bi tožnik in toženec ugotovila, da pogodba o zaposlitvi tožniku ni prenehala veljati in še traja ves čas od 10. 3. 2011 dalje. Dejstvo, da tožnik na takšen sporazum v času pred začetkom sodnega postopka ni pristal, za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni bistveno, zlasti ker je toženec ves čas postopka zatrjeval, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala zakonito, na podlagi sklenjenega sporazuma, vendar se je izkazalo, da tak sporazum s tožnikom v resnici ni bil sklenjen. Toženec je že med postopkom pred prvostopenjskim sodiščem imel možnost skleniti poravnavo ali pripoznati tožbeni zahtevek, s čimer bi omogočil tožniku vrnitev na delo. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženec pripravljen tožniku plačati le razliko (nadomestilo plače) za čas od 9. 3. 2011 do 25. 3. 2011, zlasti pa je zmotno stališče, da ni pravne podlage za plačilo nadomestila plače za čas do 22. 8. 2011. Tožniku je namreč, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, zato je bilo potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.