Jedro

Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je potrebno 30 dnevni rok, v katerem bi morala odgovoriti na tožbo, šteti za enomesečni rok in da je zato pravočasno vložila odgovor na tožbo. Po 111. členu ZPP se roki računajo po dnevih, mesecih in letih. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Glede na to določbo ni pravne podlage za stališče tožene stranke, da se 30 dnevni rok šteje za rok enega meseca. Ker je tožena stranka odgovor na tožbo odposlala priporočeno en dan po izteku 30-dnevnega roka, ni bila v opravičljivi zmoti, zato niso podani za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi zoper sklep in sodbo se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13.9.2000 zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in odločilo tudi, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 21.420,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Z zamudno sodbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.1.2000 ter ugotovilo, da tožniku le to ni prenehalo pri toženi stranki in še traja ter ga je dolžna pozvati nazaj na delo in v delovno razmerje ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1.7.1998 dalje, plačati neizplačane plače v višini 160.000,00 SIT, regres za letni dopust v znesku 102.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti dalje ter mu še plačati 5000 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila ter stroške postopka v višini 59.713,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila vse v 15 dneh pod izvršbo. Zoper navedeni sklep in sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga po 1. in 3. tč. 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbama tako, da razveljavi izpodbijano sklep in sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh pritožbah tožena stranka povdarja, da je zmotno štela 30 dnevni rok kot en mesec ter je zato v posledici tega vložila odgovor na tožbo 21.4.2000. Zaradi tega bi ji moralo sodišče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje in razveljaviti izpodbijano zamudno sodbo. Zoper zamudno sodbo pa se pritožuje tudi iz drugih razlogov. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1.7.1998 do 31.7.1999 brez pisne pogodbe o zaposlitvi, ki jo ni podpisal, ni pa tudi ugovorjal ustno dogovorjenim pogojem zaposlitve. Tožena stranka je tožnika 3.5.1999 napotila na pripravljalna dela v Gruzijo, vendar je tja prispel šele 16.5.1999 zaradi kraje potnega lista in tam opravljal delo do 31.5.1999, vendar pa je tam ostal še mesec dni, čeprav ni ničesar več delal. Po vrnitvi v Slovenijo sta se stranki ustno dogovorili, da naj si tožnik poišče drugo zaposlitev do konca julija 1999 in da tožniku sporazumno preneha delovno razmerje, tožena stranka pa mu je tudi priznala za delo v Gruziji 300.000,00 SIT, čeprav je ob odhodu v Gruzijo tožnik prejel avans v višini 248.750,00 SIT. Dogovorjeno je tudi bilo, da bo tožena stranka tožnika kasneje zaposlila za določen čas glede na delovne potrebe. Zato ga je kasneje tudi ponovno prijavila v zavarovanje za določen čas. Iz odjave iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 31.7.1999 in to sporazumno in so zato nasprotne tožnikove navedbe glede trajanja delovnega razmerja. Tožnik ni ugovarjal glede prenehanja delovnega razmerja 31.7.1999. Delovno razmerje sklenjeno za določen čas 12.11.1999 pa je prenehalo z dnem 12.1.2000. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanima sklepu in sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijanim sklepom in sodbo ter njunimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je potrebno 30 dnevni rok, v katerem bi morala odgovoriti na tožbo, šteti za enomesečni rok in je zato pravočasno vložila odgovor na tožbo. Po 111. členu ZPP se roki računajo po dnevih, mesecih in letih. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Glede na to določbo ni pravne podlage za stališče tožene stranke, da se 30 dnevni rok šteje za rok enega meseca. To pomeni, da je v tej zadevi pričel teči 30 dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo (po 1. odstavku 277. člena ZPP) z 22.3.2000 in se je iztekel (zaradi tega ker ima marec 31 dni) v četrtek 20.4.2000. Tožena stranka je odgovor na tožbo odposlala priporočeno dne 21.4.2000, torej en dan po izteku navedenega roka. Zaradi jasnih določb 111. in 277. člena ZPP tožena stranka ni bila v opravičljivi zmoti in zato navedenega roka ni zamudila iz upravičenega vzroka (116. člen ZPP) ter je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker pritožba zoper sklep ne navaja novih dejstev in dokazov, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče lahko spremenilo izpodbijani sklep, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi v tožbi navedenih dejstev in predloženih dokazil imelo zadostno podlago za ugotovitev, da gre za dopustnost tožbenega zahtevka, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev navedenih v tožbi in da ta niso v nasprotju s predloženimi dokazi ter je zato na podlagi 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. Tožena stranka pritožbi zoper to sodbo ni predložila nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da je s tožnikom pred pričetkom dela dne 1.7.1998 in kasneje 12.11.1999 sklenila pogodbo o delovnem razmerju za določen čas do 12.1.2000 ter sporazum o prenehanju delovnega razmerja dne 31.7.1999 in o plačilu denarnih terjatev iz delovnega razmerja, kot to zatrjuje v pritožbi. Zaradi tega in ker se pritožbene navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katerega pa po 2. odstavku 338. člena ZPP ni mogoče izpodbijati zamudne sodbe, je pritožbeno sodišče zavrnilo to pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo. Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča glede pritožb, zato je to na podlagi 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.