Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 5. 5. 2019 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je toženka z odločbo z dne 21. 1. 2018 zavrnila. Ta je postala pravnomočna 26. 3. 2019. 2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik navedel, da navaja delno iste razloge za zapustitev izvorne države kot v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Povedal je, da želi dodati še nekaj, kar se ni spomnil v času trajanja rednega postopka, da se trenutno ne more spomniti, kaj je že povedal in kaj ne, ter da so se nekateri dogodki zgodili v zadnjem obdobju, ko je prebival v Ljubljani. Toženka ugotavlja, da tožnik utemeljuje zahtevek z enakimi razlogi, kot je utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, da je navedel povsem enaka dejstva in ni navedel nobenih novih okoliščin. Poudarja, da je v skladu s 65. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) na tožniku, da sam predloži oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navaja, da je tožnik povedal, da so mu v centru Ljubljane mesec ali dva pred vložitvijo zahteve za uvedbo ponovnega postopka grozili ljudje, ki so povezani s trenutno vladajočo oblastjo v Republiki Srbiji. Nekateri od teh so državljani Slovenije, drugi pa samo na potovanju proti zahodni Evropi. Datumov, kdaj je te grožnje prejel, se tožnik ni spomnil, je pa takšne grožnje prejemal vse od januarja dalje, lahko pa tudi prej, a se ne spomni, kdaj natančno. Dogodek v Ljubljani se je zgodil v peš coni, posnet je bil z varnostnimi kamerami, saj je osebo, ki mu je grozila, spremljala slovenska varnostno obveščevalna služba, to osebo pa so kasneje izgnali iz Slovenije. Ne ve njenega imena, ve le, kako izgleda. Ta dogodek se je sicer, kot je povedal, zgodil jeseni 2018. Povedal je tudi, da je prejel dva poziva, pri katerem mu je bilo v enem sporočeno, da če v Republiki Sloveniji ne bo mogel ostati, lahko odide proti Italiji ali na Švedsko, v drugem pa, da v določene države ne sme, npr. Francijo ali na Nizozemsko. Policiji groženj ni prijavil, saj jih policija ne bi resno obravnavala.

3. Toženka ugotavlja, da se izjave tožnika nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred njegovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji odločbe v rednem postopku, oziroma ni tožnik navedel upravičenih razlogov, zakaj starejših dogodkov ni navedel že med svojim prvim postopkom. V nadaljevanju toženka navaja, da je tožnik v zahtevi navedel delno iste razloge. V zvezi z dogodki, ki so se mu zgodili pred januarjem 2019 toženka meni, da bi jih tožnik lahko navedel že na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem dne 26. 3. 2019, ostali razlogi, kot so grožnje s strani srbske oblasti, pa so podobni. Toženka nadalje ugotavlja, da tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka podaja pavšalne, nepodkrepljene in poenostavljene trditve, s katerimi ni uspel izkazati, da pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Iz teh razlogov je njegovo zahtevo zavrgla.

4. Tožnik v tožbi toženki očita, da je obrazložitev sklepa pomanjkljiva, saj se toženka ni opredelila do bistvenih navedb tožnika, zlasti ne do novih dejstev in obenem ni pojasnila, zakaj ta pomembno ne povečujejo tožnikove upravičenosti do mednarodne zaščite. Poudarja, da je tožnik v zahtevi navedel tudi več novih dejstev, ki so se zgodili po zaključku prejšnjega postopka in ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Toženki očita, da po eni strani večkrat ponovi nepravilen zaključek, da tožnik ni navedel nobenih novih okoliščin in po drugi, da je sicer tožnik podal navedbe o novih dogodkih, ki pa so se vsi zgodili še v času prejšnjega postopka. Izpodbijani sklep je tako sam s seboj v nasprotju. Navaja, da ima tožnik pravico navajati tudi dogodke, ki so se zgodili do konca prejšnjega postopka, če jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati in opozarja, da na podlagi tega, kar je tožnik povedal, niti ni jasno, kdaj so se ti zgodili, saj ga toženka ni pozvala, da jih časovno natančneje opredeli. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in se nanj v celoti sklicuje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bila predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Direktive 2013/321, ki je z ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red.

9. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite prenašajo na vlagatelja. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Namen poostrenega dokaznega standarda je, da se preprečijo zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem praznih zahtev, takšnih torej, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v spodaj navedenem okviru nanje sklicuje. Sodišče namreč ugotavlja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih razlogov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov.

11. Tožnik sicer upravičeno očita toženki, da v delih obrazložitve prihaja sama s seboj v nasprotja, ko obenem navaja, da tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel nobenih novih okoliščin, kar je obenem tudi napačna ugotovitev, saj obenem povzema njegovo izjavo, v kateri je zatrdil, da so se mu določeni dogodki zgodili mesec ali dva meseca pred podajo zahtevka za ponovno uvedbo postopka. Sodišče ugotavlja, da tožnik je navedel nove okoliščine, katere umešča v čas meseca ali dveh pred podajo zahteve za uvedbo ponovnega postopka, kar bi lahko pomenilo, da so se zgodili po zaslišanju na glavni obravnavi 26. 3. 2019 in zaključku rednega postopka. Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost toženkine odločitve. Sodišče namreč vsekakor pritrjuje toženki, da so navedbe tožnika, ki jih je ob tem podal, presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko pomembno povečale verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Iz zapisnika o ustnem sprejemu drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 5. 5. 2019 je razvidno, da je tožnik podal zelo pavšalne navedbe oziroma opise posameznih dogodkov, iz katerih ne izhaja prav nič določnega (npr. število oseb, ki so domnevne grožnje izrekle, na katerem mestu so bile domnevne grožnje izrečene oziroma opis kraja, opis oseb, ali so bile izrečeno zjutraj, preko dneva zvečer...), kar velja tudi za dogodke, katere bi časovno umestili v čas do zaključka prejšnjega postopka. Torej, četudi bi tožnik uspel izkazati upravičene razloge, zakaj teh preteklih dogodkov ni navedel še v času prejšnjega postopka, kar pa ni uspel, saj tega ni niti zatrjeval niti izkazoval kljub stalni pravni pomoči, ki jo je v postopku imel, so vse njegove navedbe v zvezi s posameznimi dogodki ostale premalo konkretizirane. Glede na to, da so tožnikovi opisi dogodkov tako splošni, kot že rečeno, pa je v tovrstnih postopkih povečano dokazno breme na tožniku samem, sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam toženke, saj drugačne dokazne ocene niti ne more podati. Zakon je v tem delu jasen, nova dejstva oziroma novi dokazi morajo biti takšni, da pomembno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Takšnim materialnopravnim zahtevam pa podane trditve tožnika ne zadoščajo. Tožnik s podanimi navedbami ni uspel izkazati verjetnost preganjanja oziroma utemeljenega razloga, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko utrpel resno škodo po 28. členu ZMZ-1. Tožnik tako ni ne navedel ne izkazal spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

12. Ker je odločitev toženke pravilna je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, kjer je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik ni predlagal nobenega dokaza, ki bi ga bilo možno izvesti na glavni obravnavi, obravnave pa tudi ni zahtevala nobena od strank v postopku.

1 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju, Procesna direktiva II).