Jedro

Upniku k predlogu za zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo ni potrebno priložiti odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, temveč zadošča, da jo le določno označi in navede.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika z dne 22. 5. 2013 za izdajo predhodne odredbe v zavarovanje terjatve v znesku 11.802,12 EUR s pripadki, in sicer s prepovedjo bankam, pri katerih ima dolžnik denarna sredstva […], da dolžniku ali komu drugemu z dolžnikovega računa izplačajo zavarovani znesek, ter z rubežem dolžnikovih premičnin. Ugotovilo je, da upnik svojemu predlogu ni priložil odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, za katero predlaga zavarovanje s predhodno odredbo, temveč se je v predlogu le skliceval na sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75838/2013 z dne 15. 5. 2013. Tako ni izpolnil osnovnega pogoja za izdajo predhodne odredbe.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da mu v skladu z določbami petega odstavka 40. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ sklepa o izvršbi VL 75838/2013 ni bilo potrebno predložiti, temveč ga je bil dolžan le določno označiti in navesti, kar je storil in kot dokaz predlagal vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75838/2013. Če je sodišče prve stopnje mislilo, da je njegov predlog nepopoln, bi ga moralo na to opozoriti in zahtevati, naj v določenem roku odpravi nepopolnost, ne pa da je kar vsebinsko zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe iz razloga formalne pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da ni izkazal obstoja odločbe, ki še ni izvršljiva, saj je njen obstoj nedvomno izkazal. Prav tako se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v ničemer ne opredeli in ne obrazloži, v čem cit. sklep o izvršbi ne ustreza normativom iz 257. člena ZIZ, zaradi česar je podana tudi kršitev po štirinajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 257. člena ZIZ določa, da izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva (prvi pogoj), če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi pogoj). V skladu z določbo 239. člena ZIZ se določbe ZIZ o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu zakona, ki ureja zavarovanje, drugače določeno. Ker sodišče izda predhodno odredbo na podlagi še neizvršljive odločbe, kakršna je tudi sklep o izvršbi, zoper katerega je bil vložen pravočasen ugovor, je treba takšno odločbo obravnavati kot izvršilni naslov. Tega pa v skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ, ki ureja obvezno vsebino predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, upniku k predlogu za izvršbo, v zvezi z 239. členom ZIZ pa tudi k predlogu za izdajo predhodne odredbe, ni treba priložiti. Določbe o pogojih za izdajo predhodne odredbe določbi iz petega dostavka 40. člena ZIZ namreč ne nasprotujejo. Po prvem odstavku 257. člena ZIZ mora upnik izkazati za verjetno, in torej v tem delu podati tako trditveno kot dokazno podlago, (le) nevarnost, kadar se ta ne domneva, česar za odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ne predpisuje in tako v tem delu določilu petega odstavka 40. člena ZIZ ne nasprotuje. Upnik zato v pritožbi utemeljeno navaja, da sklepa o izvršbi VL 75838/2013 (ki je očitno tista odločba domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva) ni bilo potrebno predložiti, iz predloga za zavarovanje s predhodno odredbo pa je razvidno, da je ta izvršilni naslov določno označil in tudi navedel, da še ni pravnomočen in izvršljiv. Glede obstoja sklepa o izvršbi, ki še ni postal pravnomočen in izvršljiv, sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo predhodne odredbe svojo odločitev opre le na trditve upnika iz predloga (smiselna uporaba drugega odstavka 44. člena ZIZ). (1) Dejstvo, da upnik sam k predlogu ni priložil dokazov za obstoj “izvršilnega naslova”, tako za izdajo predhodne odredbe ni relevantno. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi petega odstavka 40. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ in 257. členom ZIZ so tako utemeljeni.

Pritožbi pa je pritrditi tudi v delu, v katerem upnik navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ko je vsebinsko zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe iz razloga formalne pomanjkljivosti, ne da bi ga predhodno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tako bi tudi v primeru, če upnik v predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo ne bi določno označil in navedel izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva zavarovanje s predhodno odredbo, sodišče prve stopnje moralo upnika pozvati, kot ta utemeljeno navaja v pritožbi, da nepopolnost odpravi. Če namreč upnik ne navede sodne odločbe (bodočega izvršilnega naslova), ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva – prvi pogoj, je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo formalno nepopoln. Vrhovno sodišče RS pa je že pojasnilo, da je predlog za izvršbo, če mu ni priložen izvršilni naslov, formalno pomanjkljiv, in sodišče ravna z njim kot z nepopolno vlogo (tako v Načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča RS 30. 6. 2004 ter v sklepu Vrhovnega sodišča RS III Ips 107/2004). Za postopek zavarovanja s predhodno odredbo, s katero se le zavaruje bodoča denarna terjatev, ki ima podlago v bodočem izvršilnem naslovu, mora veljati smiselno enako, kar izhaja iz 239. člena ZIZ.(2) Ker sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe petega odstavka 40. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ in 257. členom ZIZ ni ugotovilo relevantnih dejstev za odločitev o predlogu upnika za zavarovanje terjatve s predhodno odredbo, je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje vsebinsko obravnava cit. predlog upnika in na podlagi ugotovitve relevantnih dejstev glede predpostavk za izdajo predhodne odredbe ponovno odloči o njem.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 4324/2011 z dne 5. 10. 2011. Op. št. (2): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Celju Cpg 97/2012 z dne 12. 9. 2012.