Jedro

Potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugotovilo, da so Pogodba o dolgoročnem euro kreditu z valutno klavzulo z dne 20. 3. 2007, Notarski zapis SV 161/07 z dne 28. 3. 2007, Dodatek št. k Pogodbi o dolgoročnem euro kreditu z valutno klavzulo z dne 23. 5. 2014 in Notarski zapis SV-1230/14 z dne 27. 5. 2014, nični (točka I izreka). Odločanje o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka III izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 ter kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je dejansko ter materialnopravno zmotno in z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenjena odločitev o (ne)zastaranju tožbenega zahtevka. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnika. Do navedb tožene stranke (da so bili ključni podatki o vrednosti tečaja EUR proti CHF znani že leta 2011) se ni opredelilo. Napačno je uporabilo sodno prakso (II Ips 14/2020 in II Ips 67/2011). Začetek zastaralnega roka ne more biti odvisen od subjektivne presoje tožeče stranke. Bistven je trenutek, ko se je zavedala, da je s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzela tveganja, ki ga sicer (domnevno) ni bila pripravljena sprejeti. Tožnik je izpovedal, da je spremljal spremembe mesečnih obveznosti v EUR proti vrednosti. Vabilu tožene stranke na informativni sestanek leta 2013, kjer bi dobil vse podatke o svojem kreditu, kot jih je nato dobil leta 2015 oziroma 2016, se ni odzval. Pomanjkanje potrošnikove skrbnosti v lastnih zadevah ne more biti v škodo toženi stranki. Ni razlogov o odločilnih dejstvih (zakaj zastaranje ni začelo teči pred letom 2015). Tožbeni zahtevek za plačilo določenega zneska je v celoti zastaran.

Glede presoje nepoštenega pogodbenega pogoja je sodba pomanjkljiva in materialnopravno napačna, ker se je ukvarjala najprej s pojasnilno dolžnostjo. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je po stališčih SEU izključena uporaba Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. april 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva). Predmet pogodbe je bil kredit z valutno klavzulo. Valutna klavzula je bila po slovenskem pravu (ZPotK2 in ZDP-13) dovoljena. Določbe nacionalnega prava, ki se nanašajo na načelo monetarnega nominalizma (konkretno ZPotK) po stališču SEU4 ne sodijo na področje Direktive. Vsebina valutne klavzule iz kreditne pogodbe temelji na kogentnih in dispozitivnih določbah OZ5 in ZDP-1. Izključena je iz področja veljavnosti in uporabe Direktive. Država ne more presojati, ali so določbe, ki jih je sama sprejela, nerazumljive ali nepoštene v razmerju do ene od pogodbenih strank. ZPotK je specialnejši predpis v primerjavi z ZVPot6. Zato je njegova uporab izključena. Ravnanje tožene stranke je imelo zakonsko podlago v 9. točki prvega odstavka 7. člena ZPotK v zvezi s 5. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK. Ugotovitev sodišča, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in da valutna klavzula tožeči stranki ni bila razumljiva, so neutemeljene in pravno zmotne (v nasprotju z ZPotK). Tudi po ZVPot ni predviden zakonski nadzor sodišča nad zakonskimi pogoji, ki določajo pogodbene pogoje. Pravilna uporaba v času sklenitve pogodbe veljavne zakonodaje narekuje ugotovitev, da kreditna pogodba vsebuje vse z zakonom predpisane vsebine, da je ravnanje toženke temeljilo na izrecni zakonski določbi in da so zato pogodbene določbe jasne, pregledne in razumljive. Tožena stranka je ravnala skladno z zakonom. Pritožba vztraja in utemeljuje, da Direktiva ni neposredno uporabljiva. Navaja prakso SEU. Meni, da je sodišče zmotno neposredno uporabilo Direktivo in retroaktivno uporabilo Priporočila ESRB, ki v času sklenitve kreditne pogodbe še niso bila sprejeta in ki jih Slovenija ni implementirala. Sodba ne pojasni, kaj konkretno bi morala tožena stranka tožnikoma pojasniti glede navednice "zelo velike depreciacije". Kršene so pravice toženke do dostopa do sodišča, enakega varstva pravic in do poštenega sojenja ter 6. člen EKČP. Z razlago predpisov se ne sme za nazaj zoževati pravic niti stopnjevati dolžnosti, ki so bile naložene pravnim subjektom. Načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in da imajo predvidljive učinke. Terjatve toženke, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, so zaščitene po 33. členu Ustave in 1. členu Prvega Protokola k EKČP. Naknadna razveljavitev oziroma razglasitev ničnosti predstavlja poseg v mirno reševanje premoženja in kršitev 7. člena EKČP. Pritožba nadalje graja dokazno oceno o pojasnilni dolžnosti in sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21. Dokazni postopek je pokazal, da se je tožeča stranka zavedala, da se krediti, vezani na CHF, razlikujejo od kreditov v domači valuti, da tožena stranka ni podajala nikakršnih napovedi ali zagotovil, da se vrednost menjalnega tečaja ne bo spreminjala in da gre za varen kredit, da se je tožnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe zavedal možnosti tudi večjih sprememb menjalnega tečaja, da je toženka kreditojemalce opozarjala na valutno tveganje. Tožeča stranka je najela kredit le za 10 let. Njena izpovedba (da je nepremičnino kupila za reševanje stanovanjskega problema) je neskladna s trditvami (nakup počitniške hiše), kar bi moralo sodišče upoštevati pri oceni njene verodostojnosti. Nepravilno in nepopolno so ocenjeni dokazi. Dokazna ocena je v nasprotju z 8. členom ZPP, prerasla je v kršitev pravice do izjave, dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zahteve sodišča po informiranju so brez podlage v zakonu in v nasprotju z zakonom, ki je veljal v času sklenitve kreditne pogodbe. Gre za poseg v pravico toženke do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave. Sodišče je za nazaj prevzelo vlogo zakonodajalca in določilo pravila, ki naj bi jih morala toženka upoštevati pred 15 leti. V izhodišču je zmotno stališče, da je Ustavno sodišče razlagalo pojem pojasnilne dolžnosti. Te pristojnosti Ustavno sodišče nima. Posledično so napačne ugotovitve v točki 29 obrazložitve, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti. Pojasnila o "konkretnem delovanju mehanizma" so zmotno umeščena v pojasnilno dolžnost. Tako zahtevo je uvedel šele ZPotK-2, ki je začel veljati v letu 2016 (po sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe).

Po pritožbenih navedbah so napačne ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja v točki 30 sodbe. Toženka je navedla in izkazala, da je v celoti upoštevala vsa priporočila in usmeritve BS. Naknadno je razveljavitev kreditne pogodbe predstavljal poseg v pravico toženke iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola EKČP. Toženi stranki je kršena pravica do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Tožeča stranka se je že v letu 2011 zavedala prve večje spremembe menjalnega tečaja, na katero ni odreagirala. Med strankama ni bilo asimetrije informacije v zvezi s tveganostjo posla zaradi valutnega tveganja. Tožnik je vložil tožbo, ko se je prepričal, da povratnih nihanj tečaja ne bo in da se tveganje ne bo uresničilo njemu v korist. To je izigravanje pravnega varstva. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da se tožnik januarja 2013 ni odzval na vabilo na informativni sestanek o kreditu. Napačno je uporabilo materialno pravo pri presoji dobre vere toženke. Bistvena je okoliščina, da so imeli tožniki možnost konverzije kredita v evrskega. Ni razlogov o znatnem neravnotežju in o čem naj bi se kazalo. Po stališčih SEU za nepošten pogoj ne zadošča zgolj dejstvo, da pogoj ni oblikovan na jasen in razumljiv način. Upoštevati je treba ZPotK in ne ZVPot. Če ne bi bilo soglasja volj, kot ugotavlja sodišče, bi bila kreditna pogodba lahko kvečjemu izpodbojna. Napačno je sodišče uporabilo sodbo SEU C-609/19, C-776/19 – C-782/19. 3. Tožeča stranka je obrazloženo odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povračila stroškov pritožbenega postopka. Glede zastaranja opozarja na sodbo SEU C-520/21. 336. člen OZ je treba razlagati na način, ki ustreza logiki in namenu instituta zastaranja ter izhodiščem sodne prakse SEU. Posledica sodne ugotovitve nedopustnosti (nepoštenosti) pogodbenega pogoja mora biti v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja. Tako pravno varnost mu lahko zagotovi šele sodna intervencija in razglasitev nedopustnosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja. V primeru pogoja v tuji valuti v hipotekarni kreditni pogodbi med banko in potrošnikom zastaranje vrnitvenih zahtevkov potrošnika do banke ne more začeti teči pred sodno ugotovitvijo ničnosti take pogodbe. Zmotne so pritožbene navedbe o neuporabljivosti varstva po Direktivi. ZVPot za nepoštene pogodbene pogoje neposredno v 23. in 24. členu predpisuje sankcijo ničnosti. Jasnega zakonskega okvira ni mogoče presegati z nobeno metodo razlage. Pravno varstvo v tej pravdi temelji predvsem na ZVPot, ki je lex specialis v razmerju do OZ in do Direktive. V tej zadevi je treba dosledno upoštevati sodno prakso SEU glede razlage prava EU. Gre za formalni pravni vir erga omnes z učinkovanjem ex-tunc. Ko SEU sprejme stališča glede razlage, slovenska sodišča nimajo več izbire za sojenje v nasprotju s stališči SEU. Skladno s sodbo SEU C-405/21 z dne 13. 10. 2022 z vidika skladnosti slovenske nacionalne ureditve po 24. členu ZVPot po pravu EU pri presoji znatnega neravnotežja in nepoštenosti pogodbenega pogoja ni treba preveriti zahteve dobre vere v smislu člena 3 (1) Direktive. Tudi VSRS je v novejših odločbah dalo poudarek pravu EU z vidika visoke ravni varstva potrošnikov. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da so njene terjatve zaščitene po 33. členu Ustave in 1. členu Protokola k EKČP. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika uveljavljata ničnost kreditne pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo in notarskega zapisa o zavarovanju denarne terjatve iz leta 2007 ter dodatka št. 1 k navedeni kreditni pogodbi in notarskega zapisa iz leta 2014, ki so jih sklenili prvi tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj, druga tožnica kot zastaviteljica in toženka kot kreditodajalka in hipotekarna upnica. Ni bilo sporno, da je bila sklenjena dolgoročna potrošniška kreditna pogodba s klasično valutno klavzulo, katere predmet je bil namenski potrošniški kredit za nakup nepremičnine za namen ureditve stanovanjskega problema tožnikov, in sicer v višini 233.550 CHF v evro protivrednosti po tečajnici Banke Slovenija (referenčni tečaj ECB za CHF na dan črpanja kredita) in z obrestno mero v višini 12 mesečni CHF LIBOR in obrestno maržo 1,75 % p.a. Vračilo kredita je bilo dogovorjeno v 120 mesečnih anuitetah, z zapadlostjo prve 30. 4. 2007 in zadnje 31. 3. 2017. V zavarovanje terjatve je bila sprva ustanovljena zastavna pravica na nepremičninah tožnikov. Po sklenitvi dodatka št. 1 v letu 2014, ko so bili pogoji kreditne pogodbe spremenjeni (dogovorjeno je bilo, da se neplačana glavnica v višini 7.232,19 CHF pripiše k novi glavnici, ki je na dan sklenitve dodatka znašala 82.221,70 CHF), je bila terjatev zavarovana še z zastavno pravico novega zastavnega upnika in z novim porokom. Prva toženka je terjatve iz kreditne pogodbe in dodatka prenesla na novega upnika (stranskega intervenienta) 13. 12. 2016. Prvi tožnik je izpolnil obveznosti po kreditni pogodbi in dodatku 18. 9. 2018. Za poplačilo terjatve je moral prodati nepremičnino, za katero je najel obravnavani kredit. 15. 1. 2020 je bila vložena tožba na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, dodatka in akcesornih pravnih poslov zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev in neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ter za vračilo preplačanega zneska (razlika med prejetim zneskom in izvedenimi plačili v višini 70.305,72 EUR na dan dokončnega poplačila kredita - 18. 9. 2018), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2018 naprej.

6. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče najprej odločilo o toženkinem samostojnem ugovoru zastaranja in ga zavrnilo. Z delno sodbo je odločilo o nedenarnem delu tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da valutna klavzula v času sklenitve pogodbe sicer ni bila nedopustna. Po ugotovitvi, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo, pa je ocenilo, da je pogodba vsebovala nepošten pogodbeni pogoj in da je bilo ravnanje toženke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Skladno z drugim odstavkom 23. člena ZVPot in prvim odstavkom 24. člena ZVPot je presodilo, da so zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja obravnavani pravni posli nični in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

7. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ni obremenjena z očitanimi niti tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva o zastaranju tožbenega zahtevka in o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti ter nepoštenem pogodbenem pogoju. V sodbi ni očitanih pomanjkljivosti. Sodišče se je opredelilo do relevantnih navedb obeh pravdnih strank. Izvedlo je potrebne dokaze. Neizvedene je s pravilnimi razlogi upravičeno zavrnilo. Procesno gradivo je pravilno ocenjeno. Dokazna ocena je celostna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V sodbi ni pomanjkljivosti, vrzeli in nasprotij. Vsebuje potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo vsebinski preizkus pravilnosti in sprejete odločitve in o bistvenih ugovorih toženke. Očitanih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic ni. Nestrinjanje z dokazno oceno in presojo, ki jo je sprejelo sodišče, in ki jo izraža pritožba, ne vodi do očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Ker je sprejeta odločitev vsebinsko obrazložena s pravilnimi in popolnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, bo v nadaljevanju odgovorilo le na odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O materialnopravni podlagi**

8. Pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava (ZPotK, ZPotK-1, Direktive in ZVPot) ter posledično o posegih v ustavne in konvencijske pravice toženke, ker se sodišče prve stopnje ni oprlo le na v času sklepanja veljavni ZPotK (7. člen v povezavi z 21. členom ZPotK) in OZ, so zmotne. Enake ugovore glede uporabe evropskega in nacionalnega prava v potrošniških kreditnih pogodbah, ki vsebujejo valutno klavzulo, je obravnavalo in nanje odgovorilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. Sklep je javno objavljen in dostopen, zato ga pritožbeno sodišče ne bo v celoti prepisovalo. V odgovor na pritožbo zadošča opozorilo in sklicevanje na razloge navedenega sklepa v točkah 9-13 glede (ne) izključitve uporabe Direktive, na točke 14-19 glede kogentne vsebine pogodbenega pogoja prvega odstavka 7. člena tedaj veljavnega ZPotK, na točke 20-27 sklepa o dispozitivni in zakonski vsebini pogodbenega pogoja po določbah OZ in ZDP-1 in na točke 28-31 o uporabi nacionalnega prava z višjo ravnjo varstva potrošnikov, kot ga nudi Direktiva.

9. Drži, da je v času sklenitve kreditne pogodbe vsebino kreditne pogodbe določal prvi odstavek 7. člena tedaj veljavnega ZPotK. Vendar je obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot del zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe skladno s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Vzpostavljena je neposredno na podlagi temeljnega načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe, za kar se zavzema toženka. Pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo glede vsebine pojasnilne dolžnosti temelji na zakonski določbi prvega odstavka 7. člena ZPotK in na splošnem načelu vestnosti in poštenja (dobra vera) iz 5. člena OZ. Pravno naziranje pritožbe, da je upoštevanje načela vestnosti in poštenja v nasprotju z ZPotK, ki je določal obvezno vsebino kreditnih pogodb z valutno klavzulo, in o (nedopustni) retroaktivni uporabi prava je torej zmotno. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS, niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK. Nasprotno pritožbeno naziranje o izključitvi uporabe Direktive, kakor tudi o tem, da sodba sodišča prve stopnje temelji na retroaktivni uporabi pravnih pravil, ki v času sklepanja obravnavane pogodbe naj ne bi veljala, je treba kot zmotno zavrniti.

10. Neutemeljeno se pritožba zavzema tudi za izključitev uporabe ZVPot in Direktive. Po ustaljenih stališčih sodne prakse SEU lahko države članice zaradi načela minimalne harmonizacije EU zagotavljajo večje varstvo potrošnikov, kot ga državam članicam nalaga Direktiva. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. S tem ohrani ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi, kar ni v nasprotju z namenom in cilji Direktive7. Ravno zato, ker je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis, se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Kot izhaja iz točke 31 sklepa VS RS, je zato vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb in je toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive in ZVPot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe (navedenim v točki 10-11 izpodbijane sodbe), skladno z ZVPot, upoštevaje merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih.

**O zastaranju zahtevka**

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim dejanskim in pravnim razlogom v točkah 18-19 sodbe, da ugovor zastaranja vrnitvenega zahtevka ni utemeljen. Za pritožnico je sporen pričetek teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ). Pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. Za uveljavljanje kondikcijskih zahtevkov, ki izvirajo iz (ničnih) potrošniških kreditnih pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem lahko seznani z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zastaralni rok pa je združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. 12. Sodišče je upoštevaje trditveno podlago obeh strank po zaslišanju tožnika ugotovilo, da se je tožnik zavedal svojega dejanskega in pravnega položaja v zvezi s sporno kreditno pogodbo ob drastični spremembi tečaja CHF proti EUR z odmrznitvijo tečaja CHF 15. 1. 2015. Na ta trenutek je vezalo začetek teka zastaralnega roka in po ugotovitvi, da je bila tožba vložena v okviru petletnega splošnega zastaralnega roka, ugovor toženke zavrnilo.

13. Pritožnica vztraja, da se je tožnik svojega položaja lahko v celoti zavedal že leta 2011 ob prvi večji spremembi gibanja menjalnega tečaja, oziroma najkasneje januarja 2013, ko je bil povabljen na informativni sestanek k toženki, ki naj bi se mu ne odzval. Toženka odgovarja, da zastaranje vrnitvenega zahtevka potrošnika do banke ne more začeti teči pred sodno ugotovitvijo ničnosti pogodbe v tuji valuti.

14. Vrhovno sodišče RS doslej še ni potrdilo stališča o pričetku tega zastaralnega roka s sodno ugotovitvijo ničnosti pogodbe o tuji valuti. Pritožbeno sodišče pa mu v celoti pritrjuje. Tožnik namreč pravilno (tudi spričo dosedanjih dolgotrajnih sodnih postopkov in spremenjajoče se sodne prakse) opozarja, da potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Po presoji pritožbenega sodišča je za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oz. trenutek pravnomočnosti takšne odločbe8. 15. Čeprav v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje še ni sledilo takemu naziranju, je sprejeta odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi dokazni oceni in ne dokazni oceni, ki jo ponuja pritožba. Tožnik zgolj z rednim spremljanjem gibanja menjalnega tečaja, na kar se sklicuje pritožba, ni mogel oceniti vseh posledic sklenitve kreditne pogodbe, saj se je tečaj v njegovo škodo spreminjal postopoma. Po tožbenih navedbah je tožnik šele ob izpolnitvi pogodbe (2016) ugotovil, da je banki plačal bistveno več, kot je prejel. Sodišče pa je kljub temu pričetek zastaralnega roka navezalo na odmrznitev tečaja CHF 15. 1. 2015, ter je po zaslišanju tožnika ocenilo, da se je tedaj zavedal svojega prikrajšanja in se lahko seznanil z vsemi dejanskimi in pravnimi posledicami ter s svojim pravnim položajem v zvezi s sklenitvijo kreditne pogodbe. Pritožba sprejete odločitve z ničemer ne omaje. Drži, da sodišče ni dokazno ocenjevalo vabila na informativni sestanek (v prilogi B4), vendar so očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in o procesnih kršitvah po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni. Sodišče je pojasnilo, zakaj je sledilo prepričljivi tožnikovi izpovedbi. S slednjo so bile ugovorne navedbe o njegovi neodzivnosti na informativni pogovor o stanju kredita v letu 2013 ovržene. Tožnik je namreč povedal, da je ob spremembah tečaja sam iskal informacije na banki, ker je želel konverzijo v EUR, a so mu jo (ponovno) kot zanj cenovno neugodno odsvetovali9. Torej so pritožbene navedbe, da bi tožnik že v letu 2013 lahko prejel enake podatke, kot jih je pridobil v letu 2015 oz. 2016 (ob izpolnitvi pogodbenih obveznosti), povsem brez dejanske podlage. Sklicevanje pritožnice na tožnikovo pomanjkanje potrebne skrbnosti v lastnih zadevah je neutemeljeno.

**O pojasnilni dolžnosti in nepoštenem pogodbenem pogoju**

16. Pravilna je dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti z zahtevano profesionalno skrbnostjo (6. člen OZ). Sprejeta odločitev sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je po razvoju sodne prakse in odločbi Ustavnega sodišča RS ter v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov10 oblikovalo VSRS upoštevaje relevantna določila ZVPot (22. do 24. člen), Direktive in relevantno prakso SEU11 v novejši sodni praksi12. 17. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne in ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivala na nihanja menjalnih tečajev13. Nasprotno naziranje pritožbe je zmotno. Na ta način banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Le na ta način mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.

18. Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka takih pojasnil ni niti zatrjevala, še manj dokazala s svojima uslužbencema, ki sta bila zaslišana kot priči. Prav z njunima izpovedbama se je zanesljivo prepričalo, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena pavšalno, prazno in nezadostno. Oba sta povedala, da sta v tistem času tudi sama sklenila kredit v tuji valuti in da na možnost črnega scenarija nista pomislila. Že to dopušča oceno, da nanj nista opozarjala strank niti pri opravljanju svojega poklica kot bančna uslužbenca, zadolžena za sklepanje pogodb s potrošniki. Bančna referentka, ki je sklenila pravni posel s tožnikom, je nadalje povedala, da bančni uslužbenci niti niso bili poučeni o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jo morajo nuditi kreditojemalcem ob sklepanju pogodbe, drugi bančni uslužbenec pa je omenjal le seznanitev kreditojemalcev z minimalnimi nihanji tečaja, kar ni zadostno. V delu, ko je govoril o primerjavi kreditov v CHF z vrednostnimi papirji mu sodišče ni verjelo in jasno povedalo, zakaj ne (točka 29). Pritožba se zato na njegovo izpovedbo neutemeljeno sklicuje. Sodišče je upravičeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnikov in jima glede na izpovedbi bančnih uslužbencev verjelo, da jima je bil kredit predstavljen kot varen, sklenjen v stabilni valuti, zanju najprimernejši (ker nista bila kreditno sposobna za kredit v domači valuti) in najugodnejši (zaradi najnižje obrestne mere), vendar brez opozoril na pasti valutnega tveganja. Njuna izpovedba o vsebini in obsegu pojasnilne dolžnosti je bila glede odločilnih pravnorelevantnih okoliščin skladna z izpovedbama obeh prič. Pritožbeni očitki o enostranskosti in nepopolni dokazni oceni so odveč. Pritožba je ne omaje z dvomi o tožnikovi kreditni sposobnosti za kredit v domači valuti (ni bilo razlogov, da sodišče v tem delu ne bi verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika) niti o njegovi verodostojnosti zaradi neskladja med trditveno podlago in njegovo izpovedbo o namenu kredita (nakup počitniške hiše - reševanje stanovanjskega problema). Na prvi stopnji ni bilo sporno, da je tožeča stranka potrebovala kredit za reševanje svojega stanovanjskega problema. Dejstvo, da je bila nepremičnina v katastrskih evidencah in v kreditni pogodbi evidentirana kot počitniška hiša, pa za presojo veljavnosti potrošniške pogodbe ni odločilno.

19. Pravilnim dejanskim in pravnim razlogom o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti (točka 29) in nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja (točka 30 do 33) je treba torej v celoti pritrditi. Za presojo nepoštenega pogodbenega pogoja je ključna pojasnilna dolžnost. Če ni izvedena z ustrezno profesionalno skrbnostjo, kot je v obravnavanem primeru pravilno ocenilo in ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 32, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Zaradi kompleksnosti in prepletenosti je podan dejanski stan tudi po ostalih treh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot in je pogodba nična14 (drugi odstavek 23. člena ZVPot) in ne izpodbojna, kot nakazuje pritožba. Glede na dejanske ugotovitve o neopravljeni pojasnilni dolžnosti in ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja so neutemeljeni pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v sodbi, češ da sodišče ni ugotavljalo in se opredeljevalo do navedb tožene stranke o znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi strank. Po prvem odstavku 24. člena ZVPot velja pogodbeni pogoj za nepoštenega, če je podan dejanski stan iz katerekoli od štirih alinej prvega odstavka, zato se do znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank sodišču niti ni bilo treba opredeljevati.

20. Kot je bilo že obrazloženo, so pravno zgrešeni tudi očitki o retroaktivni uporabi zakonski določb ZPotK-2, ki je začel veljati šele 3. 12. 2016. Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja in ničnosti pogodbe je skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK opravljena po 24. členu ZVPot, torej po zakonih, veljavnih v času sklepanja obravnavanih potrošniških pravnih poslov in ne na podlagi pravnih pravil, ki so pričela veljati kasneje.

21. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ni obremenjena z očitanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. člena istega zakona.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o potrošnikih kreditih, Uradni list RS, št. 70/00 s spremembami. 3 Zakon o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 110/2003. 4 Sodba SEU C-87/21, NSU, NM proti BT, z dne 14. 10. 2021, točka 42. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 6 Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/98 s spremembami. 7 Točka 30 sklepa VS RS II Ips 37/2023. 8 (primerjaj tudi točko 20 sklepa VSRS II Ips 14/2020 in v opombi 5 navedeno sodno prakso in pravno literaturo). 9 Primerjaj list. št. 428, 432 spisa. 10 Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in nadaljnje odločbe Ustavnega sodišča RS. 11 Zadeve C-776/19 do C-782/19, C-186/16. 12 VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022. 13 Tako VSRS v odločbah II Ips 8/2022 - točka 66 in 67; II Ips 54/2023 - točka 17, 18; II Ips 49/2023 - točka 20. 14 VSRS II Ips 49/2023 - točka 29.