Jedro

Delavcu, ki je bil na čakanju na delo in ki je bil razporejen na delo v drugo organizacijo, lahko pravno veljavno preneha delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, če je bil pravno veljavno preklican sklep o čakanju na delo in če je jasno ugotovljeno, da se delavec ni vrnil na delo v organizacijo, v kateri je bil v delovnem razmerju.

O prenehanju delovnega razmerja po navedeni določbi ZDR lahko odločajo le organi organizacije, v kateri je bil delavec v delovnem razmerju v času, ko bi naj bil neupravičeno odsoten z dela.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v bistvu zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov organov tožene stranke (sklep v.d. direktorja z dne 20.1.1997, sklep Delavskega sveta z dne 21.2.1997), na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje zato, ker bi naj bil od 1.12.1996 dalje neupravičeno odsoten z dela. Zahtevku je delno ugodilo le glede datuma prenehanja delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je za prenehanje delovnega razmerja pomemben dan, ko je tožnik izvedel, da je neupravičeno izostal z dela, torej 10.12.1996. To je dan, ko je izvedel za zaključen bolniški stalež. Po tem datumu se tožnik ni vrnil na delo k toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom tožene stranke z dne 16.9.1996 za največ šest mesecev razporejen v TS.

d.o.o. Sklep o razporeditvi je postal dokončen in izvršljiv.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik na podlagi sklepa na čakanju na delo, dne 9.9.1996 pa je bil pozvan nazaj na delo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil tožnik do 9.12.1996 upravičeno odsoten z dela, ker je navedenega dne prejel mnenje zdravniške komisije. Po tem datumu je bil z dela odsoten neupravičeno in se na delo ni vrnil, zato so bili dani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajal je, da je bil s sklepom napoten na čakanje na delo.

Dela zanj pri toženi stranki ni bilo in ga zato ni mogel opravljati. Sklep o začasnem čakanju na delo z dne 26.6.1995 ni bil razveljavljen. Vsa dela je tožena stranka prenesla na drugo organizacijo in je svojo dejavnost ukinila.

V zadevi III Pd 542/96 sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik napoten na delo v drugo organizacijo. Delovno razmerje pri toženi stranki mu je tako prenehalo že pred izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Nižji sodišči nista upoštevali, da je tožnik invalid. Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega dostavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Tožnik z revizijo uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji ni navedel, katero kršitev uveljavlja in kakšne bi naj bile okoliščine za takšno kršitev.

Razlogov za ta del revizije tožnik torej ni navedel, zato v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka revizijsko sodišče izpodbijanje sodbe dodatno ni preizkušalo (386. člen ZPP).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Eno od temeljnih načel delovnega prava je, da lahko o pravicah in obveznostih delavcev odločajo le organi delodajalca, torej osebe, s katero je delavec sklenil delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi. Delavec je dolžan delati in prihajati na delo k delodajalcu, s katerim je sklenil delovno razmerje oziroma h kateremu je začasno razporejen. V primerih začasne razporeditve v drugo organizacijo, delavec sklene delovno razmerje v tej organizaciji, in se ima po njegovem prenehanju pravico vrniti v delovno razmerje k prejšnjemu delodajalcu (druga alinea drugega odstavka 30. člena v zvezi s 66. členom ZDR).

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 29.5.1998 z dokaznim sklepom odločilo, da se kot dokaz vpogleda tudi spis sodišča prve stopnje, opr. št. III Pd 542/96, ki je v delni fotokopiji z nekaterimi listinami priložen temu spisu.

V prilogi navedenega spisa sta tudi sklep v.d. direktorja tožene stranke (T., p.o., listina A1) o razporeditvi tožnika v TS., d.o.o., od 16.9.1996 dalje. O ugovoru tožnika z dne 23.9.1996 (listina A2) je delavski svet tožene stranke (T. p.o.) odločil na seji dne 7.10.1996 in ga je zavrnil (pisni odpravek sklepa z dne 11.10.1996, listina A3). V spisu ni listin, iz katerih bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, kdaj je bil tožniku ta sklep vročen in kdaj je sklep postal dokončen. To se je verjetno zgodilo pred 13.11.1996, ko je tožnik na sodišču prve stopnje vložil tožbo, s katero je izpodbijal navedena sklepa o razporeditvi v TS., d.o.o. Navedeno pomeni, da je bil tožnik po dokončnosti sklepa o razporeditvi, ne glede na začeti delovni spor, dolžan delati v T. d.o.o., ne pa pri toženi stranki. Te dejanske ugotovitve, ki je po mnenju revizijskega sodišča bistvena za odločitev, ki je v sodbi sodišča prve stopnje le nakazana, v sodbi sodišča druge stopnje pa ni obravnavana, sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali pri odločitvi. Dokazi o tem, kdaj je postal sklep o razporeditvi tožnika v TS. d.o.o. dokončen, in kje je bil tožnik v delovnem razmerju (oziroma kje je bil dolžan delati) v času, ko bi naj bil neupravičeno odsoten z dela, so bili izvedeni le deloma oziroma niso bili izvedeni. Tako ni bilo ugotovljeno, kam se je bil tožnik dolžan vrniti oziroma kje je bil dolžan delati po prenehanju bolniškega staleža. Na podlagi določbe prvega odstavka 30. člena ZDR lahko organi delodajalca odločijo, da delavec čaka na delo, če njegovo delo začasno, največ za čas šestih mesecev, ni potrebno. Postopek v zvezi z odločitvijo, da bo delavec začasno čakal na delo, mora delodajalec urediti v svojih aktih, to je v podjetniški kolektivni pogodbi ali v drugem aktu. Takega akta tožena stranka ni predložila. Iz spisu priloženih listin izhaja, da je bilo dvakrat odločeno, da tožnik čaka na delo: s sklepom z dne 6.7.1994 (listina A19) in s sklepom z dne 26.5.1995 (listina A23). V izreku zadnjega sklepa je določeno, da delavec čaka na delo na domu z dnem 26.6.1995 in traja do preklica. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka preklicala navedeni sklep v skladu z njenimi akti, kar bi pomenilo, da je tožnik bil dolžan priti na delo. Sodišče druge stopnje na to pomanjkljivost v njegovi sodbi ni opozorilo.

Iz obrazloženega izhaja, da glede na uporabljeno materialno pravo dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno (drugi odstavek 395. člena ZPP), ker ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik bil dolžan prihajati na delo, ni pa tudi bilo ugotovljeno, kam (k toženi stranki ali v TS. d.o.o.) bi se moral vrniti na delo. Zaradi tega je revizijsko sodišče na podlagi navedene določbe ZPP obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dokazni postopek bo treba dopolniti v navedenem smislu.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).