Jedro

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2022 in 31. 8. 2022, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek oziroma podredno uveljavljano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede presoje pravočasnosti odpovedi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (84. in 109. člen ZDR-1, 24., 35. in 154. člen ZJU) ter postopkovne kršitve (5., 7. ter 212. do 219.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je to presojo opravilo mimo trditvene in dokazne podlage toženke, katere bistvo je bilo v tem, da je razlog za odpoved ugotovila 29. 6. 2022. Ob upoštevanju navedenega ne bi smelo ugotoviti drugačnega datuma seznanitve z razlogom za odpoved. V tem delu sta izpovedi mag. A. A. in B. B. neverodostojni, kar velja tudi za preostali del njunih izpovedi. V podlago odločitve bi sodišče moralo vključiti s strani toženke priznano dejstvo, da je bila mag. A. A. z razlogom za izredno odpoved seznanjena že v času njene zaposlitve pri toženki, torej ko še ni bila v. d. direktorice. C. C. spornega evidentiranja delovnega časa ni razkrila tedanjemu direktorju dr. D. D., kar kaže na zavestno ustvarjanje okoliščin za utemeljitev pravočasnosti odpovedi. Rok za podajo odpovedi je začel teči 9. 6. 2022, ko je mag. A. A. zaposlenim poslala e-sporočilo, v katerem jih je opomnila na spoštovanje Pravilnika o delovnem času. To e-sporočilo tudi dokazuje, da jo je C. C. z razlogom za izredno odpoved seznanila 6. 6. 2022. Mag. A. A. je v Evidenci uporabe videoposnetkov 6. 6. 2022 zabeležila, da gre za sum storitve kaznivih dejanj iz 211. in 221. člena KZ-1. Iz okoliščin v zvezi s pregledovanjem videoposnetkov izhaja, da je dejansko vedela za kršitve že pred 6. 6. 2022 oziroma najkasneje 8. 6. 2022, ko je bilo B. B. izročenih 3.419 videoposnetkov, ki jih je pred tem prečistila mag. A. A. V sodbi ni razlogov o tem, da je bil dr. D. D. kot direktor seznanjen z očitanim evidentiranjem delovnega časa, saj ga je odredil in odobril, kar pomeni, da je glede na datum zadnje kršitve subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 22. 5. 2022. Toženka je podatke za ugotovitev razloga za izredno odpoved pridobila na način, ki predstavlja kršitev 75. člena ZVOP-1, drugega odstavka 9. člena ZDR-1 ter 35. in 38. člena URS. Izpovedi tožnice in njenih prič ovržejo zaključek sodišča, da dr. D. D. ni dal navodila oziroma ni odredil takšnega evidentiranja delovnega časa, ki je očitano v izpodbijani odpovedi. Tožnica ni ravnala protipravno. Tudi njena krivda ni podana, saj je bila prepričana, da ravna pravilno. Sodišče je kršilo 7. in 212. člen ZPP ter 22. in 23. člen URS, ker je pretirano "ovsebinjalo" njene navedbe in ji naložilo pretirano dokazno breme. Z ugotovitvijo, da je opravila 13 ur in 49 minut manj dela, kot izhaja iz evidenc, je storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitane ji kršitve v Pravilniku o delovnem času niso opredeljene kot hujše, zato presoja o dokazani hujši kršitvi pomeni zmotno uporabo drugega odstavka 9. člena, 85. in 89. člena ZDR-1. Napačen je zaključek, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnici je bil izrečen nesorazmeren ukrep. Njenih trditev o splošnem nespoštovanju pravil o evidentiranju delovnega časa sodišče ni preverilo z vpogledom v videoposnetke, zato je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Ti določbi je kršilo tudi zato, ker ni zaslišalo E. E. in F. F. Tožnico je obravnavalo strožje kot zaposlene v zasebnem sektorju, zato je kršilo 14. člen URS. Zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov je obrazložilo le pavšalno, zato je kršilo 287. člen ZPP. Tožnica vztraja, da je prejela odpoved zaradi političnih razlogov. Sodišče ji ni omogočilo poštenega sojenja. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Odločilna dejstva so bila ugotovljena pravilno in popolno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

6.Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Očitane kršitve se nanašajo na to, da je z evidenčno kartico sodelavcev na registrirnemu terminalu evidentirala njihov odhod z dela, čeprav v dveh primerih sodelavca tistega dne na delu nista bila prisotna, v enem primeru pa je sodelavka že pred tem odšla z dela; devetkrat je sodelavka evidentirala prihod tožnice na delo, čeprav je ta na delo v osmih primerih prišla šele kasneje, v enem primeru pa je na delo sploh ni bilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da je izpodbijana odpoved zakonita že na podlagi 2. alineje citirane določbe ZDR-1. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, opredeljuje pa se do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v. d. direktorice mag. A. A. ugotovila razlog za izredno odpoved dne 21. 6. 2022, zato je izpodbijano odpoved dne 13. 7. 2022 podala v subjektivnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. To presojo pritožba neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava (84. in 109. člen ZDR-1) ter procesnih kršitev (5., 7. ter 212. do 219.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drži sicer pritožbena navedba, da je toženka v prvostopenjskem sodnem postopku (in že v sklepu z dne 31. 8. 2022) trdila in dokazovala, da je razlog za odpoved ugotovila 29. 6. 2022. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je presodilo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči 21. 6. 2022, pravočasnosti odpovedi ni presojalo mimo trditvene in dokazne podlage toženke, kot to zmotno navaja pritožba. Pravilno je upoštevalo 8. člen ZPP, v skladu s katerim je bilo dolžno utemeljenost toženkine trditve o začetku teka roka oceniti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazno oceno je strnilo v pravilno pravno presojo o začetku teka roka že z dnem 21. 6. 2022, kar je utemeljilo z ustreznimi odločilnimi razlogi, zato je preizkus izpodbijane sodbe mogoč. Ker je bilo postopanje sodišča prve stopnje glede ugotavljanja datuma seznanitve z razlogom za odpoved pravilno, so neutemeljene tudi ostale, s tem povezane pritožbene navedbe: da sodišče ne bi smelo ugotoviti drugačnega datuma seznanitve z razlogom za odpoved, kot je bil zapisan v drugostopenjskem sklepu toženke z dne 31. 8. 2022, in v zvezi s tem zatrjevane kršitve 24., 35. in 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji); da predstavlja nedovoljen informativni dokaz izpoved B. B. o tem, da je o ugotovitvah v zvezi s kršitvami seznanila mag. A. A. prvič dne 21. 6. 2022; da drugačna sodna presoja datuma ugotovitve razloga za odpoved pomeni neverodostojnost izpovedi mag. A. A. v tem delu in da je zato treba šteti kot neverodostojno tudi preostalo njeno izpoved.

8.Napačno je pritožbeno zavzemanje, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zgolj zato, ker toženka ni dokazala trditve, da je razlog za izredno odpoved ugotovila 29. 6. 2022. Ključno je, da je bila tudi upoštevaje datum seznanitve z odpovednim razlogom, ki je bil ugotovljen v sodnem postopku, izpodbijana odpoved podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali sta za zakonitost odpovedi izpolnjena tudi pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (odpovedni razlog, nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja).

9.Pritožbena navedba, da toženka v prvostopenjskem sklepu z dne 13. 7. 2022 ni navedla, kdaj je ugotovila razlog za izredno odpoved, ne vpliva na drugačno presojo njene zakonitosti. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku. Zato tudi ni pravno pomembna v pritožbi zatrjevana okoliščina, da se je tožnica šele v sodnem sporu seznanila z uradnim zaznamkom z dne 29. 6. 2022, ki je omenjen v toženkinem sklepu z dne 31. 8. 2022. Tožnici pri dokazovanju nepravočasnosti odpovedi tudi ni bila izvotljena pravica do sojenja in do izjave (5. člen ZPP), saj se je lahko opredelila do vseh trditev, s katerimi je toženka dokazovala pravočasnost odpovedi in so vključevale tudi podroben opis toženkinega ugotavljanja kršitev v času pred 29. 6. 2022.

10.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil v času tožnici očitanih kršitev direktor toženke dr. D. D., od 2. 6. 2022 dalje pa je bila v. d. direktorice in s tem pristojna za podajo odpovedi mag. A. A. Pritožba očita postopkovno kršitev iz 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v podlago odločitve ni vključilo s strani toženke priznanega dejstva, da je bila mag. A. A. z razlogom za izredno odpoved seznanjena že v času njene zaposlitve pri toženki, ki je trajala do začetka aprila 2022; to po mnenju pritožbe pomeni, da je dne 2. 6. 2022 nastopila mandat v. d. direktorice z zavedanjem obstoja razloga za izredno odpoved, zaradi česar je subjektivni rok za njeno podajo potekel 2. 7. 2022. Očitek ni utemeljen. Z navedbo v odgovoru na tožbo, da "za presojo pravočasnosti ni bistveno, kdaj so bili drugi zaposleni seznanjeni s posameznimi ravnanji tožnice, niti ni bistveno, da je bila med njimi mag. A. A., ki takrat ni bila na položaju," toženka ni priznala dejstva, ki ga zatrjuje pritožba. Seznanjenost s posameznim ravnanjem namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1, toženka pa je tudi sicer vse do konca glavne obravnave obširno in skladno utemeljevala, zakaj je štela, da je razlog za odpoved ugotovila šele 29. 6. 2022.

11.Iz pisne izjave in izpovedi C. C. res izhaja, da nenavadnega evidentiranja delovnega časa, ki ga je zaznala, ni upala razkriti tedanjemu direktorju dr. D. D. 1, kar pa ne pomeni zavestnega ustvarjanja okoliščin za utemeljitev pravočasnosti odpovedi, kar očita pritožba. Iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da je tedaj vedela za takšna dejstva, ki bi utemeljevala ugotovitev razloga za izredno odpoved. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da celo informacije glede evidentiranja, ki jih je C. C. dne 6. 6. 2022 podala mag. A. A., z vsebinskega vidika niso bile takšne, da bi jih bilo mogoče utemeljeno šteti za seznanitev delodajalca z razlogom za odpoved.

12.Pritožba zatrjuje, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči 9. 6. 2022, ko je mag .A. A. zaposlenim poslala e-sporočilo, v katerem jih je opomnila na spoštovanje Pravilnika o delovnem času; tega ne bi storila brez vedenja o obstoju razloga za izredno odpoved, s katerim jo je 6. 6. 2022 seznanila C. C. Pritožbeno zatrjevanje ni utemeljeno. Pritožbena navedba, da je C.C. 6. 6. 2022 seznanila mag. A. A. z razlogom za izredno odpoved v "časovnem, krajevnem in personalnem razumevanju očitanih kršitev", je pavšalna in tudi nima opore v izvedenih dokazih. Glede na dne 6. 6. 2022 prejeto informacijo, da nekateri zaposleni ne evidentirajo sami svoje prisotnosti in da evidentirajo druge zaposlene, pa je bilo postopanje mag. A. A. dne 9. 6. 2022 razumljivo in utemeljeno v 33. in 34. členu ZDR-1.

13.Z navedbami, ki se nanašajo na pregledovanje videoposnetkov, pritožba ne omaje pravilnosti prvostopenjskega zaključka o pravočasnosti odpovedi. Že sama vsebina izpovedi mag. A. A., ki jo izpostavlja pritožba, t. j. da je 6. 6. 2022 naročila G. G., naj ji da posnetke za zadnjih šest mesecev, katerih zaradi pomanjkanja časa sicer ni vpogledovala do 8. 6. 2022, po presoji pritožbenega sodišča ne potrdi pritožbenega sklepanja, da je tekom teh dveh dni docela ugotovila razlog za izredno odpoved. Poleg tega iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je za pregled teh videoposnetkov pooblastila B. B., s čimer je ta pričela po 8. 6. 2022. Da je mag. A. A. že pred 6. 6. 2022 vedela za kršitve, naj bi po mnenju pritožbe izhajalo tudi iz (pre)kratkega časa, ki je potekel med tem, ko je G. G. prejel njeno zahtevo za izročitev videoposnetkov in nato pričel z izdelavo kopij, ter časa, ki ga je porabil za presnemavanje videoposnetkov. Gre zgolj za pritožbeno ugibanje, kar velja tudi za pritožbeno navedbo, da naj bi G. G. že pred 6. 6. 2022 pripravil videoposnetke po navodilu mag. A. A.ali koga drugega.

14.Pritožba izpostavlja izpoved B. B., da je pregledala stanje za 15 dni, ki ga je tvorilo 3.419 videoposnetkov. Ker iz Evidence uporabe videoposnetkov izhaja, da je s tolikšnim številom videoposnetkov razpolagala že 8. 6. 2022, to po mnenju pritožbe pomeni, da je mag. A. A. videoposnetke za čas šestih mesecev, ki jih je prejela od G. G. 6. 6. 2022, prečistila na 3.419, ti pa so bili nato izročeni B. B.; mag. A. A. je tako razlog za izredno odpoved ugotovila najkasneje 8. 6. 2022. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot izhaja iz pravilne prvostopenjske ugotovitve, je bilo dejansko stanje glede očitanih kršitev (torej dejstva, ki tvorijo podlago razloga za izredno odpoved) mogoče ugotoviti le tako, da je B. B. pregledala ne le videoposnetke, na katerih je bilo zabeleženo gibanje zaposlenih, temveč tudi evidence delovnega časa, ki jih je morala primerjati z videoposnetki. Šele združitev navedenega je omogočala ugotovitev očitanih ravnanj. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da je bilo B. B. že 8. 6. 2022 izročenih 3.419 videoposnetkov, zato sama po sebi ne more utemeljiti zaključka, da je mag. A. A. razlog za izredno odpoved ugotovila 8. 6. 2022.

15.Zaključek, da je toženka ugotovila razlog za izredno odpoved dne 21. 6. 2022 in da je zato odpoved pravočasna, je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z ustreznimi odločilnimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do ključnih trditev strank. Pritožbena navedba, da je v tem delu obrazložitev le pavšalna, zato ni utemeljena in tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je B. B. dne 21. 6. 2022 prvič seznanila mag. A. A. o svojih ugotovitvah (iz izpovedi B. B. v I Pd 1139/2022 izhaja, da ji je povedala za način in obseg spornega evidentiranja ter imena v to vpletenih delavcev). Pritožbeno sodišče soglaša, da navedeno utemeljuje pravno presojo, da je mag. A. A. tako že 21. 6. 2022 ugotovila razlog za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje tej izpovedi B. B. ne bi smelo verjeti in bi jo tudi sicer moralo šteti kot neverodostojno, ker ugotovitve razloga za odpoved ni navezalo na dejstva, ki jih je B. B. navedla v uradnem zaznamku z dne 29. 6. 2022. To, da začetka teka subjektivnega roka za odpoved sodišče prve stopnje ni navezalo na ta uradni zaznamek, še ne pomeni, da je B. B. v njem navajala neresnična dejstva. Kot je bilo že obrazloženo, mora datum ugotovitve razloga za izredno odpoved temeljiti na oceni vseh izvedenih dokazov, katero je sodišče prve stopnje strnilo v pravilno pravno presojo, da je toženka ta razlog ugotovila 21. 6. 2022.

16.Pritožba izpostavlja, da je mag. A. A. v Evidenci uporabe videoposnetkov že 6. 6. 2022 zabeležila, da gre za sum storitve kaznivih dejanj iz 211. in 221. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), kar naj bi dokazovalo, da je bila z razlogom za izredno odpoved seznanjena pred 21. 6. 2022. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, se je ta sum pri njej pojavil zaradi informacij, ki jih je tistega dne prejela od C. C. in glede katerih je bilo že obrazloženo, da niso zadostile pravnemu standardu ugotovitve razloga za izredno odpoved.

17.Po pritožbenem zatrjevanju naj bi bili prvostopenjski razlogi med seboj v nasprotju, ker je sodišče na eni strani kot datum ugotovitve razloga za izredno odpoved opredelilo 21. 6. 2022, na drugi strani pa je zapisalo: "Tudi če je res, da je B. B. o posameznih ugotovitvah že prej obvestila predstojnico (kot trdi tožnica) in tudi če bi bilo res, da je posnetke gledala tudi predstojnica, je toženka dokazala, da je ugotovila razlog za odpoved tožnici dne 21. 6. 2022". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirani zapis predstavlja le hipotetično razlogovanje sodišča prve stopnje, ki ne pomeni odločilnega razloga sodbe in zato z njim tudi ni mogoče utemeljiti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18.Prvostopenjsko sodišče je označilo kot nepomembne tožničine trditve v zvezi s tem, da je bil v času očitanih kršitev direktor dr. D. D. Pritožba temu nasprotuje in zatrjuje pomanjkanje razlogov o tem, da je bil že on kot direktor seznanjen z očitanim evidentiranjem delovnega časa, saj ga je odredil in odobril; upoštevaje datum zadnje očitane kršitve tožnici, t. j. 22. 4. 2022, je zato treba šteti, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči tega dne, ter se je iztekel 22. 5. 2022. Napačno je pritožbeno zavzemanje za takšno tolmačenje subjektivnega roka za podajo odpovedi. Pravilna je sicer pritožbena navedba, da zaradi spremembe osebe, ki nastopa v imenu delodajalca (v tem primeru imenovanje mag. A. A. na mesto v. d. direktorice z dnem 2. 6. 2022), subjektivni rok za izredno odpoved ne začne teči znova. Vendar pa je v tem sporu ključno to, da ne obstajajo okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da je že dr. D. D. kot direktor ugotovil razlog za izredno odpoved. Obravnavani pritožbeni očitek je povezan s pritožbenimi navedbami, da je v pisni izjavi z dne 11. 7. 2022 in v izpovedih navedel, da je evidentiranja, ki se v izredni odpovedi očitajo tožnici (in še štirim javnim uslužbencem, ki so prav tako prejeli izredno odpoved), odredil ustno on, bil z vsemi evidentiranji kot predstojnik vseskozi seznanjen, ter da bi v primeru, če bi jih smatral za kršitve, ukrepal v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če se izhaja iz teh pritožbenih navedb2

18.ni mogoče pravno utemeljiti zaključka, da se je subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel 22. 5. 2022. Subjektivni rok teče od takrat, ko oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovi razlog za izredno odpoved. Začetka teka roka ni mogoče navezati le na seznanjenost z dejstvi, ki tvorijo dejanski stan očitanih ravnanj, zato ker pritožba zatrjuje hkraten obstoj okoliščin, ki možnost ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani dr. D. D. izključujejo. Glede na pritožbeno sklicevanje, da je on odredil ter dopuščal ravnanja v zvezi z evidentiranjem delovnega časa (ki so bila nato kot hujša kršitev predmet izpodbijane odpovedi) in katerim ni pripisoval značaja kršitev iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni mogoče pravno sklepanje, da je že on ugotovil razlog za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Ugotovila ga je šele mag. A. A., ki je izredno odpoved podala v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku.

19.Neutemeljene so obsežne navedbe, s katerimi pritožba zatrjuje kršitev 75. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nadaljnji), drugega odstavka 9. člena ZDR-1 ter 35. in 38. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) pri toženkinem pridobivanju podatkov v zvezi z ugotavljanjem odpovednega razloga (nezakonito pooblastilo B. B. za pregled videoposnetkov in za vpogled v evidenco prisotnosti, namen izvajanja videonadzora in obdelave podatkov je bil v toženkinem aktu določen le za potrebe varovanja premoženja in tajnih podatkov ...). Ključna je namreč prvostopenjska ugotovitev, da je tožnica v sodnem postopku priznala izvršitev ravnanj, ki so ji očitana v odpovedi. Dejstva (in predlagani dokazi) o načinu, na katerega je toženka ugotovila ta ravnanja, zato ne morejo biti odločilna za ta spor, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Čeprav glede na navedeno to niti ni bilo dolžno, pa je sodišče prve stopnje toženkino postopanje ocenilo tudi z vidika splošnega ustavnega načela sorazmernosti, katerega kršitve pravilno ni ugotovilo.

20.Kar se tiče presoje obstoja odpovednega razloga, pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je tožnica spreminjala trditve o tem, kdaj, komu in kaj je dr. D. D. dovolil glede delovnega časa. To ugotovitev je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo v razlogih, ki jih je navedlo v 18. in 19. točki obrazložitve. Sicer pa je ključno, da je tožničine trditve preizkusilo z izvedenimi dokazi.

21.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dr. D. D. ni dal navodila oziroma ni odredil takšnega evidentiranja delovnega časa, kot je očitano v izpodbijani odpovedi. S povzemanjem izpovedi dr. D. D. (ter njegovih pisnih izjav in izpovedi v sporih I Pd 1122/2022 in I Pd 1139/2022), tožnice, H. H., I. I., J. J., K. K. … se pritožba neuspešno zavzema za zaključek, da takšen način evidentiranja dr. D. D. je ustno odredil. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo prepričljivo dokazno oceno, zakaj v zvezi s tem tožnici in njenim pričam ne verjame, pri čemer je upoštevalo tudi vse tožničine ključne trditve. Pravilno je izpostavilo razlikovanja v izpovedih oziroma pisnih izjavah navedenih oseb (kdaj natančno naj bi bila takšna ustna odredba dana in kdaj preklicana), ki onemogočajo prepričljiv zaključek o obstoju ustne odredbe za očitana ravnanja. Ob upoštevanju tudi ostalih prvostopenjskih ugotovitev (za primer neevidentiranja je bilo predpisano pravilo, da je treba v kadrovski službi vložiti poseben zahtevek za vnos v EDČ; dr. D. D. ni pisno spremenil pravil o delovnem času in evidentiranju; v sklepu o ustanovitvi posebne preiskovalne skupine je za sodelujoče določil poseben režim evidentiranja prisotnosti v primeru dela na zunanji lokaciji, ki pa se razlikuje od zatrjevane ustne odredbe, ki naj bi bila dana sodelujočim; tožnica dela na zunanji lokaciji niti ni opravljala; v zvezi s spornimi evidentiranji se ni vodila evidenca o tem, kdo ima višek ur in kolikšen oziroma stanje njihovega koriščenja; zatrjevani višek ur bi se lahko koristil v obliki odrejenih nadur in ob uradnem evidentiranju; na kolegiju 22. 6. 2021 je bilo govora le o podaljšani malici, kavi, na kar pa se očitane kršitve ne nanašajo idr.) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoč prepričljiv dokazni zaključek, da je dr. D. D. tožnici odredil način evidentiranja, ki ji je bil nato očitan v izredni odpovedi.

22.Pritožba neutemeljeno očita kršitev 7. in 212. člena ZPP ter kršitev 22. in 23. člena URS, češ da je sodišče prve stopnje pretirano "ovsebinjalo" tožničine navedbe oziroma ji naložilo pretirano breme dokazovanja odločilnih dejstev (tudi glede obstoja ustne odredbe). Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zgolj pravilno upoštevalo, da mora tudi v sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravotvorna dejstva, s katerimi zatrjuje nezakonitost odpovedi, navesti tožeča stranka, sodišče pa nato opravi presojo zakonitosti odpovedi v okviru navedenih in dokazanih dejstev.

23.Zavzemanje pritožbe, da tožnica ni ravnala protipravno, je nepravilno, saj za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1. Ugotovljeni protipravnosti pritožba oporeka tudi z zatrjevanjem, da ni prišlo do kršitve pravil o evidenci dejanske prisotnosti tožnice na delu oziroma do prikaza, da je bila druga oseba na delu, čeprav ni bila prisotna, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo z očitanimi ravnanji storjeno prav to. Glede prvostopenjske ugotovitve, da je tožnica opravila 13 ur in 49 minut manj dela, kot izhaja iz evidenc, pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za seštevek časa, ki je na račun kršitev v evidenci lažno zabeležen kot prisotnost tožnice na delu, in glede katerega niso pomembni viški ur, ki naj bi jih glede na pritožbeno zatrjevanje imela tožnica po podatkih plačilnih list od marca 2022 do maja 2022. Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno poudarilo, da se glede očitanega evidentiranja stanje viška ur ni vodilo.

24.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica priznala kršitve, zato nasprotno pritožbeno zatrjevanje ne drži. Pravilno pa je ugotovilo, da je priznala očitana ravnanja.

25.Upoštevaje številčnost in naravo ugotovljenih kršitev, jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba navaja, da ugotovljene kršitve v toženkinem Pravilniku o delovnem času niso opredeljene kot hujša kršitev, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje s svojo oceno kršilo 85., 89., pa tudi drugi odstavek 9. člena ZDR-1, ki dopušča, da se s splošnim aktom delodajalca lahko določijo za delavca ugodnejše pravice, kot jih določa zakon (v pravilniku je kršitev pravil o evidentiranju delovnega časa določena zgolj kot kršitev). Pritožbena navedba ni utemeljena. V zadevi VIII Ips 217/2014 je bilo sprejeto stališče, da je pojem "hujša kršitev" pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena; sodišče je tisto, ki v sodnem postopku presoja utemeljenost izredne odpovedi, pri tem pa tudi težo konkretnih kršitev, zato ni pravilno zavzemanje, da gre pri presoji teže kršitve za avtonomijo delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati.

26.Zmotna je pritožbena navedba o neobstoju tožničine krivde, ker naj bi bila prepričana, da je ravnala pravilno. Kot je izpovedala, je vedela, da se je dopustno evidentirati le s svojo kartico, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse očitane kršitve predstavljajo kršitev tega pravila. Presoja, da je ravnala naklepno, je zato pravilna.

27.Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski presoji, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnici izrečen nesorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je tožničino ravnanje pravilno opredelilo za etično nesprejemljivo, pritožba pa ne prepriča z zavzemanjem, da bi se ravnanje, ki je bilo ovrednoteno kot hujša kršitev, štelo za etično sprejemljivo. Pritožba nadalje navaja, da tožnica ni kršila pravil o tajnosti, ki veljajo za delovanje toženke. To sicer drži, vendar je ključni poudarek izpodbijane sodbe v tem, da se glede na poslanstvo, ki ga izvršuje toženka (in s tem njeni zaposleni), zahteva od delavcev visoka stopnja integritete, saj imajo nenazadnje dostop do tajnih podatkov. Za drugačno presojo obravnavanega pogoja se pritožba neuspešno zavzema tudi s sklicevanjem na že citirano e-sporočilo z dne 9. 6. 2022 in zatrjevanjem splošnega nespoštovanja pravil o evidentiranju delovnega časa pri toženki, zaradi katerega zaposleni niso dobili odpovedi. Spregleda namreč razlikovalno okoliščino, ki je bila prisotna pri tožnici - lažno je evidentirala tudi sodelavce z njihovo kartico. Tudi sicer s sklicevanjem na nesankcioniranje drugih tožnica ne more uspeti, saj je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ni enakosti v nepravu. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo tožničine trditve o splošnem nespoštovanju pravil o evidentiranju delovnega časa preveriti z vpogledom v videoposnetke, in v zvezi s tem očitana kršitev 7. in 212. člena ZPP.

28.Da je bila tožnici izrečena prestroga sankcija, pritožba nadalje zatrjuje s tem, da v Pravilniku o delovnem času kršitev evidentiranja ni bila izrecno opredeljena kot hujša, kar pa je pritožbeno sodišče že ovrglo kot nebistveno. Neuspešno je tudi pritožbeno navajanje, da tožnica ni pridobila protipravne premoženjske koristi ali viška ur ter da je šlo za prostovoljno, brezplačno, minimalno in časovno omejeno kompenzacijo viška ur iz preteklega obdobja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da je šlo za lažno evidentiranje, ter da bi morebitne viške ur lahko koristila na predpisan način, kar bi se tudi uradno evidentiralo (in bilo s tem preverljivo). Pritožbeno izpostavljanje, da tožnica predhodno ni bila obravnavana zaradi delovnopravnih kršitev, po presoji pritožbenega sodišča ne pretehta nad ostalimi okoliščinami, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ne more več zaupati tožnici in da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožba še navaja, da toženka ni dokazala znakov kaznivih dejanj, vendar teh sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Ugotovilo je namreč obstoj že enega od očitanih odpovednih razlogov (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ki ni pogojen z obstojem znakov kaznivega dejanja, zato ti ne morejo biti pomembni niti pri presoji obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

29.Pritožba očita kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo E. E. in F. F., s čimer naj bi tožnici odvzelo možnost dokazati obstoj ustne odredbe dr. D. D. za očitano evidentiranje. To, da navedeni priči nista bili zaslišani, ne predstavlja niti postopkovne kršitve niti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč v 37. točki obrazložilo, da tudi v primeru, če bi ugotovilo obstoj zatrjevane ustne odredbe (torej to, o čemer naj bi izpovedali ti priči), bi bila ta nezakonita, sodna presoja odpovedi pa enaka. Pritožbeno sodišče razlogom tega dela sodbe pritrjuje in se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je očitani način evidentiranja delovnega časa mogoče opravičiti z določbo 33. člena ZJU v povezavi s 5. členom Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007). Ta res dopušča, da je delovni čas lahko drugače razporejen zaradi dela v posebnih okoliščinah, kar pa ne pomeni, da dopušča lažno evidentiranje, ki je predmet izpodbijane odpovedi. V citirani točki obrazložitve sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena URS, ker naj bi tožnico nezakonito (strožje) obravnavalo v primerjavi z zaposlenimi v zasebnem sektorju. Sodišče prve stopnje je le (pravilno) obrazložilo, da ta spor ni primerljiv z zadevo VIII Ips 142/2012, pri čemer niti ni pomembno, da se ta judikat nanaša na zasebni sektor, temveč je ključno, da je bil tožnik predsednik uprave, za katerega dolžnost evidentiranja sploh ni veljala.

30.Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi drugega odstavka 287. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov obrazložilo le pavšalno. Četrta točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, se namreč povezuje z 10., 12. in 42. točko, ki celostno gledano predstavljajo ustrezno obrazložitev zavrnjenih dokazov. Pritožba izrecno izpostavlja dokaze, katerih predložitev je tožnica zahtevala od toženke v zvezi s trditvijo o nezakonitem vpogledu v videoposnetke (sistemizacija delov mest, sklep Vlade RS o imenovanju namestnice direktorice), a je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da glede na tožničino priznanje očitanih ravnanj presoja te trditve (in v zvezi s tem predlagani dokazi) niti ni ključna za spor. Nadalje pritožba izpostavlja, da je zahtevala od toženke listino, iz katere se bo za čas od 1. 6. 2022 do 4. 7. 2022 videla tranzicijska sled iz dokumentarnega sistema L. oziroma M. glede odprtja vseh zadev (ne le 020-5/2022) v zvezi z videonadzorom pri toženki, a je bilo že obrazloženo, da zgolj z okoliščinami (dokazili) glede pregledovanja videoposnetkov ni mogoče presoditi pravočasnosti odpovedi, zato to dokazilo ne more biti bistveno. Tudi dokaznega predloga za zaslišanje N. N. prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni izvedlo, saj je pravilno obrazložilo, da tožnici odpoved ni bila podana iz poslovnega razloga, zaradi česar nove zaposlitve (in tudi tovrstne pritožbene navedbe) niso odločilne. Ker je pravilno ugotovilo, da je tožnica dejansko prejela odpoved zaradi ravnanja v nasprotju z osnovnimi pravili o evidentiranju delovnega časa, utemeljeno ni izvajalo dokazov glede zatrjevanih političnih razlogov za odpoved (zaslišanje dr. O. O., naložitev predložitve celotnega besedila sklepa o ustanovitvi posebne operativne skupine itd.). Iz enakega razloga tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene obsežne navedbe, s katerimi pritožba vztraja, da je bil dejanski razlog za podajo odpovedi politične narave v razmerju do dr. D. D. in do ugotovitev posebne preiskovalne komisije, ki so bile obremenilne za vladajočo politično opcijo (časopisni članki, obisk ministra za finance prvi dan nastopa mandata mag. A. A., njena predhodna zaposlitev na R., ki ga je preiskovala posebna operativna skupina, ugotovitve te skupine, imenovanji P. P. itd.).

31.Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje tožnici ni omogočilo poštenega sojenja. V sklopu teh navedb mu najprej očita, da je izdalo sodbo presenečenja, kar pa utemeljuje z navedbami, ki dejansko predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno glede pravočasnosti odpovedi in protipravnosti očitanih ravnanj - v zvezi s tem ponavlja pritožbena stališča, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Očitka o sodbi presenečenja prav tako ne utemelji sklicevanje na judikat Up-312/03, v katerem ni bila obravnavana primerljiva situacija, iz tožničinih trditev pa tudi povsem jasno izhaja, da ji je bilo znano, katera so za ta spor odločilna dejstva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo in ustrezno utemeljilo zaključek, da so bili za podajo izredne odpovedi izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato pritožba z vztrajanjem pri prekomernosti ukrepa zmotno utemeljuje kršitev pravice do poštenega sojenja. Enako velja za pritožbeno ugibanje o vnaprej spisani sodbi oziroma pavšalne trditve o predolgem sojenju ter namernem povzročanju čim večjih stroškov in stiske tožnici.

32.Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

33.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

34.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Kot je pojasnila, mu tega ni upala razkriti zaradi nezdravih razmer, ki jih je povzročil pri toženki (verbalno nasilje, grožnje, pomanjkanje zaupanja ...).

2Prvostopenjsko sodišče je sicer zaključilo, da ni odredil dejanj, ki so predmet odpovedi.

3V pisni izjavi z dne 11. 7. 2022 je navedel, da jih ni smatral za kršitve oziroma protipravna ravnanja. Iz njegove izpovedi v zadevi I Pd 1139/2022 izhaja, da je evidentiranje, za katero je trdil, da ga je odredil, štel le za lažjo kršitev.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) - člen 5

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 9/2, 33, 34, 84, 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 7, 8, 212, 214, 219a, 287, 287/2

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 23, 35, 38

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 24, 33, 35, 93, 154

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 221

Zakon o varstvu osebnih podatkov (2004) - ZVOP-1 - člen 75

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.