Jedro

Pravilno je stališče, da ZLPP v drugem odstavku 15. člena določa pravno oviro, zaradi katere upravičenec, ki ni zahteval izdaje začasne odredbe glede premoženja podjetja, ki se je lastninsko preoblikovalo po ZLPP, ne more zahtevati v denacionalizacijskem postopku vrnitev premoženja v naravi; brez spremembe zahtevka (v odškodninski zahtevek) do odločitve organa prve stopnje, upravni organ ni bil upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki od zahtevane; zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen, saj so tožniki kljub opozorilu na posledice opustitve spremembe zahtevka vztrajali pri vrnitvi premoženja v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1566/99-13 z dne 24.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 24.9.1999. Zavrnilo je tudi zahtevo prizadete stranke E.M., d.d., L. za povrnitev stroškov odgovora na tožbo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 18.1.1999, s katero je ta zavrnila zahtevo sedanjih tožnikov za denacionalizacijo poslovnega prostora v pritličju stavbe v L. v izmeri 167,17 m2, s pripadajočim deležem na stavbnem zemljišču, parc. št. 308, vl.št. 1515 k.o. B. in za vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču z isto parcelno številko do deleža, ki pripada štirim iz nacionalizacije izvzetim stanovanjem v isti stavbi.

Za upravno sodišče sta za presojo zakonitosti odločbe tožene stranke ključni dve okoliščini, in sicer dejstvo, da tožniki v postopku lastninskega preoblikovanja družbe E.M., d.d., L. niso vložili zahteve za izdajo začasne odredbe v smislu določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 - Odl. US, 43/95 - Odl. US in 1/96, v nadaljevanju ZLPP) ter dejstvo, da tožniki v upravnem postopku na prvi stopnji svojega denacionalizacijskega zahtevka na vrnitev poslovnih prostorov v naravi niso spremenili v odškodninski zahtevek v smislu 42. člena Zakona o denacionalizacije (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US in 65/98, v nadaljevanju ZDen). Ti dejstvi med strankama niti nista sporni, sporen pa je pravni učinek opustitve vložitve zahteve za izdajo začasne odredbe, kot tudi opustitve spremembe denacionalizacijskega zahtevka po vrnitvi poslovnega prostora v naravi v odškodninski zahtevek. Upravno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 15. člena ZLPP meni, da denacionalizacijski upravičenec, ki ni zahteval izdaje začasne odredbe po 10. členu ZLPP glede premoženja podjetja, ki se je lastninsko preoblikovalo po določbi ZLPP, v denacionalizacijskem postopku ne more več uveljavljati zahtevka za vrnitev premoženja v naravi. Ob nesporni opustitvi vložitve zahteve za izdajo začasne odredbe so zato tudi pravno neupoštevna dopisovanja med pooblaščenci tožnikov in prizadete stranke. Glede stališča tožnikov, da zaradi vstrajanja pri zahtevku na vrnitvi poslovnega prostora v naravi, ne morejo izgubiti pravice do odškodnine, pa je sodišče menilo, da določba 1. odstavka 62. člena ZDen jasno določa, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati tudi podatke o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Zahtevana oblika vrnitve torej pomeni vsebino denacionalizacijske zahteve v materialnem smislu. Na vsebino strankine zahteve pa je upravni organ za podlagi 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) vezan in brez izrecne privolitve stranke ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki od zahtevane, stranka pa lahko svoj zahtevek spremeni do izdaje odločbe organa prve stopnje. Na podlagi podatkov v upravnih spisih je sodišče ugotovilo, da so bili tožniki opozorjeni na posledice, če zahtevka ne bodo spremenili. Ker tega niso storili, sta zaradi obstoja pravne ovire iz določbe 2. odstavka 15. člena ZLPP upravna organa odločila pravilno. V skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS je sodišče sledilo tudi odločitvi tožene stranke, glede zavrnitve zahteve za vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču. Zato je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena tožbo zavrnilo, na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS pa je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek prizadete stranke.

V pritožbi uveljavljajo tožniki vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožniki se sklicujejo na svoje dosedanje navedbe, da opustitev ravnanja po 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij nima nobene zveze z napačno dejansko ugotovitvijo, da vrnitev poslovnega prostora v naravi ni možna. V naravi gre za stavbo, ki je v 2/3 lasti denacionalizacijskih upravičencev, poslovni prostor, katerih vrnitev zahtevajo, pa predstavlja pritličje iste stavbe, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Menijo, da jim gre vrnitev v naravi, poleg tega pa tudi ni zadržka, da se v primeru, če vrnitev v naravi ni možna, ne prisodi tožnikom katerakoli druga oblika odškodnine. Sodišče se napačno sklicuje na določbo 62. člena ZDen. Tožniki so namreč res zahtevali vrnitev premoženja v naravi, kar pa ne pomeni, da niso upravičeni do katerekoli druge oblike denacionalizacije v smislu 16. člena ZDen. V spisu tudi ni nobenega dokaza, da je zavezanec E.M., d.d., dejansko izvedla lastninsko preoblikovanje tudi na premoženju, katerega vrnitev se zahteva v naravi. Izpodbijana sodba pa je v delu, ki se nanaša na zahtevo za vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču, neobrazložena, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče presodilo vse tožbene ugovore tožeče stranke. Razlogi, ki jih sodišče pri tem navaja, so skladni tako s podatki predloženih upravnih in sodnih spisov, kot tudi z določbami predpisov, na katere se sklicuje.

Pravilno je stališče sodišča, da ZLPP v določbi 2. odstavka 15. člena določa pravno oviro, zaradi katere denacionalizacijski upravičenec, ki ni zahteval izdaje začasne odredbe glede premoženja podjetja, ki se je lastninsko preoblikovalo po ZLPP, ne more zahtevati v denacionalizacijskem postopku vrnitev premoženja v naravi. Tedaj pripada upravičencu odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada RS ali delnic v lasti Republike Slovenije.

Prav tako je pravilno tudi stališče, da brez spremembe zahtevka do odločitve organa prve stopnje, upravni organ ni bil upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki od zahtevane oziroma odločati o plačilu odškodnine. Upravni organ je pri svojem odločanju vezan na zahtevek stranke, saj lahko odloča le v okviru postavljenega zahtevka in ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana. Iz podatkov upravnih spisov pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da so bili tožniki opozorjeni na posledice, če zahtevka ne bodo spremenili. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori tožnikov.

V kolikor se tožniki sklicujejo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zlasti, da ni nobenega dokaza, da je zavezanec E.M., d.d., L., dejansko izvedla lastninsko preoblikovanje tudi na premoženju, katerega vrnitev se zahteva v naravi, pritožbeno sodišče navaja, da tega pritožbenega ugovora ni presojalo, ker ga po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS ni mogoče uveljavljati v postopkih, kot je obravnavani, ko sodišče prve stopnje ni neposredno ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji, na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena v delu, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču. Ob zakonskem pooblastilu iz 2. odstavka 67. člena ZUS, po katerem sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno šteti, da je sodišče prve stopnje presojalo tudi navedene tožbene ugovore, s to presojo pa se pritožbeno sodišče strinja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.