Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni podan nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar po mnenju sodišča tudi ni bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva 1.č člen ZUSDDD.

Tožnica ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, saj njen odhod iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja otrok v Srbiji ni eden od upravičenih razlogov za odsotnost v skladu z določbo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in odhod tožnice iz Republike Slovenije tudi ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je bil izbris opravljen 26. 2. 1992, tožnica pa je državo zapustila leta 1991 na lastno željo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V nadaljevanju obrazložitve povzema relevantne določbe ZUSDDD in navaja, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče ter da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike SFRJ, zato spada v kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Nadalje je prvostopenjski organ preverjal izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. V ta namen je Veleposlaništvo Republike Slovenije v Beogradu zaslišalo tožnico, ki je na zaslišanju povedala, da je Republiko Slovenijo zapustila konec julija 1991 skupaj s hčerkama. Odšla je zaradi otrok, predvsem zaradi tega, ker so bili Srbi in so otroci imeli probleme v šoli. Po koncu šolskega leta so odšli v Niš. V Srbiji so otroci začeli z obiskovanjem šole. Možnosti vrnitve ni bilo, zaradi vojne se ni mogla vrniti v Slovenijo. Prebivališče v Sloveniji je bilo odjavljeno zaradi ureditve prijave v Nišu, da so lahko otroci začeli z obiskovanjem šole. V Slovenijo se ni poskušala vračati. Za izdajo dovoljenja za prebivanje zaproša zaradi težke situacije v Srbiji. Vlogo za ureditev statusa je podala na željo otrok. V Srbiji je zaposlena, ima moža, dve hčerki, dva zeta in dva vnuka. Središče njenih življenjskih interesov je Srbija, na Slovenijo pa jo vežejo lepi spomini. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja, da tožnica ni predložila listinskih dokazil, ki bi izkazovale, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. V drugem odstavku 1.č člena ZUSDDD določa zakon dopustne odsotnosti, ko se šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, čeprav je bila oseba iz Republike Slovenije odsotna. Šteje se, da je odsotnost upravičena, če ni trajala dlje kot eno leto, v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena pa ZUSDDD določa razloge za upravičeno odsotnost, ki ne prekinejo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Za odsotnost nadaljnjih petih let pa se šteje, da je ta dopustna, če se je oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in v Republiki Sloveniji nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnica pa ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena. Njen odhod iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja otrok v Srbiji ni eden od upravičenih razlogov za odsotnost v skladu z določbo tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je tako ugotovil, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je bil izbris opravljen 26. 2. 1992, ona pa je državo zapustila leta 1991 na lastno željo.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Razen tega ji tožena stranka ni omogočila, da sodeluje v postopku izvedbe dokazov – zaslišanja prič. Če otrok ne bi odjavila, bi imeli težave z vpisom v šolo v Srbiji, poleg tega pa ureditev statusa bivanja v Srbiji ni bila možna brez odjave prebivanja v Sloveniji. Razen tega je izrek odločbe nejasen, odločba pa tudi nima jasne obrazložitve. Kršena ji je bila tudi pravica, da sodeluje v postopku. Poleg tega so zakonsko določeni pogoji o dopustni odsotnosti iz Republike Slovenije v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Tožena stranka tudi ni v celoti ocenila izjavo tožnice, ampak jo je pristransko in samo deloma citirala. Tožnica je vedela, da bo prišlo do izbrisa in je zaradi tega prišlo do odjave njenega prebivališča. Družina je zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Nameravali so se vrniti nazaj in so po telefonu kontaktirali s sorodniki. Prvostopenjski organ ni izvedel dokazov z zaslišanjem prič. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju s tistim, kar je navedlo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v primeru Zorana Miniča, kjer je sodišče ugotovilo, da je imel center življenjskih interesov v Republiki Sloveniji. Tožena stranka napačno tolmači vsebino pojma dejansko življenje in središče življenja. Tožnica si je večkrat poskušala urediti status v Republiki Sloveniji. Poskušala si je urediti leta 1994, ker pa ni imela službe ni mogla pridobiti papirjev za legalno bivanje v Republiki Sloveniji. Navaja tudi to, da je stališče upravnih enot neenotno glede tega, od kdaj se šteje rok upravičene odsotnosti. Nadalje še navaja, da je tožena stranka imela možnost uporabiti institut „exceptio illegalis“, ker je ZUSDDD v nasprotju z URS. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica navaja enake razloge, kot jih je navajala že v pritožbenem postopku in do katerih se je tožena stranka že opredelila. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega življenja od tega dne dalje. ZUSDDD v 1.č členu določa, kdaj se šteje, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja in katere odsotnosti se štejejo za upravičene.

7. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni podan nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar po mnenju sodišča tudi ni bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva 1.č člen ZUSDDD. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, saj njen odhod iz Republike Slovenije zaradi varnosti in nadaljevanja šolanja otrok v Srbiji ni eden od upravičenih razlogov za odsotnost v skladu z določbo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in odhod tožnice iz Republike Slovenije tudi ni bil zaradi posledic izbrisa, saj je bil izbris opravljen 26. 2. 1992, tožnica pa je državo zapustila leta 1991 na lastno željo.

8. Sodišče želi obrazložitev prvostopenjskega organa dopolniti le z dodatnim pojasnilom, da je tožnica na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije izjavila, da zaradi vojne ni moglo potovati v Republiko Slovenijo in ker je eden od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD tudi ta, da se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali zdravstvenih razlogov, bi se moral prvostopenjski organ do te tožničine navedbe izrecno opredeliti. Zato sodišče dopolnjuje obrazložitev prvostopenjskega organa in na podlagi vseh podatkov upravnega spisa ugotavlja, da tožničinim navedbam, da se zaradi vojne ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, ni mogoče slediti, saj je treba upoštevati, da je tožnica odšla v Srbijo, od koder pa se je dalo potovati v Slovenijo tudi tako, da se je izognilo območjem, kjer je bila vojna, med drugim je bila možna pot preko Madžarske v Slovenijo.

9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi bila tožnici kršena pravica do sodnega varstva, ki jo določa 23. člen URS. Navedeno določilo določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Že samo dejstvo, da o pravilnosti izpodbijane odločbe odloča sodišče, dokazuje, da je tožnici zagotovljena pravica do sodnega varstva. Tožnici prav tako ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj je imela pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo.

10. Glede navedbe tožnice, da ji ni bilo omogočeno, da sodeluje pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič, pa sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi v postopku odločanja o tožničini zadevi bila zaslišana kakšna priča in tudi tožnica ni predlagala zaslišanja konkretnih prič, saj jih ni navedla niti v življenjepisih niti na zaslišanju na veleposlaništvu. Iz navedenega razloga je ta tožbena navedba neutemeljena.

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da se je tožnica morala odjaviti, ker se sicer ne bi dalo urediti statusa v Srbiji, ter da bi imeli otroci v nasprotnem primeru težave pri vpisu v šolo v Srbiji, pa sodišče pojasnjuje, da to ni eden od upravičenih razlogov za obdobje prve petletne odsotnosti, kot so določeni v tretjem odstavku 1.č členu ZUSDDD.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izrek odločbe nejasen in da naj ne bi bila dovolj jasna obrazložitev odločbe. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se prošnja tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne, iz obrazložitve pa je razvidno, da je eden od ključnih razlogov za zavrnitev to, da ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ker niso podani razlogi za upravičeno odsotnost, kot jih določa ZUSDDD. Obrazložitev odločbe je torej dovolj jasna in razumljiva, da se jo da preizkusiti.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo o tem, da bi bila tožnici kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je bila tožnica zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije, razen tega pa ji je prvostopenjski organ pred izdajo odločbe dal možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

14. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je pogoj, ki določa rok odsotnosti, ko se šteje odsotnost še za upravičeno, v nasprotju z EKČP. Tožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bil ta pogoj v nasprotju z EKČP, sodišče pa tudi ni našlo nasprotje tega zakonskega pogoja z EKČP. 15. Sodišče tudi meni, da je prvostopenjski organ pravilno citiral izjave tožnice, kar je možno ugotoviti z vpogledom v upravni spis, konkretno v zapisnik o zaslišanju tožnice na veleposlaništvu. Tožnica pa tudi konkretno ne navaja, katera izjava naj bi bila v odločbi pristransko citirana.

16. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnica zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa in v zvezi z navedbo, da je tožnica vedela, se bo zgodil izbris in da je zaradi tega prišlo do odjave stalnega prebivališča, pa sodišče pojasnjuje, da se izbris upošteva kot razlog upravičene odsotnosti le, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD), kar pomeni, da mora biti med izbrisom in zapustitvijo osebe vzročno posledična zveza. Take vzročno posledične zveze pa v konkretnem primeru ni moglo biti, saj je tožnica zapustila Republiko Slovenijo že konec julija 1991, do izbrisa je pa prišlo šele v februarju leta 1992, torej precej časa po tem, ko je tožnica že zapustila Republiko Slovenijo.

17. V zvezi s tožbeno navedbo, da se je tožnica nameravala vrniti nazaj in da je po telefonu kontaktirala s sorodniki, ki so ji dejali, da nima nobenih možnosti in da je stalno povpraševala po možnosti vrnitve v Republiko Slovenijo ter da si je poskušala urediti status leta 1994 in ker ni imela službe ni mogla pridobiti papirjev, pa sodišče ugotavlja, da so te navedbe v nasprotju s tistim, kar je povedala na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije. Na vprašanje, ali se je po odhodu kdaj poskušala vrniti v Slovenijo, je na zaslišanju izrecno navedla, da se ni poskušala. Ko je še enkrat dobila vprašanje, kdaj se je prvič poskušala vrniti v Slovenijo in zakaj, je izrecno navedla, da ni poskušala, ker je bilo nemogoče. Tožnica je zapisnik prebrala in nanj ni imela pripomb, zato sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, razen tega je ta navedba tudi tožbena novota, ZUS-1 pa v 52. členu določa, da če tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, se ti lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa ni navedla, zakaj tega ni povedala v postopku izdaje upravnega akta, saj je na zaslišanju izrecno rekla, da se ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo.

18. Tožnica se sklicuje tudi na sodbo ESČP z dne 13. 7. 2010 v zadevi Zorana Minića in s tem v zvezi izpostavlja točko 186 v zvezi s točko 359 iz te odločitve. V omenjenih delih sodbe ESČP je navedeno, da je dejstvo, da je večina od pritožnikov v Sloveniji vzpostavila družinsko življenje ali vzdrževala vezi s sorodniki, živečimi v Sloveniji. Navedeno je, da so tam razvili mrežo osebnih, socialnih, kulturnih, jezikovnih in ekonomskih odnosov, ki sestavljajo zasebno življenje vsakega človeka. Iz tožbe ni razvidno, zakaj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s sodbo ESČP v tej točki (tč. 359). V konkretnem primeru sodišče sicer ne dvomi, da je imela tožnica do trenutka zapustitve Republike Slovenije v Sloveniji vzpostavljeno družinsko življenje in da je del svojega življenja tudi preživela v Sloveniji, vendar pa zapustitev Slovenije ni bila v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, čeprav je do izbrisa prišlo, ampak je tožnica sama navedla, da je morala odjaviti stalno prebivališče zato, ker si sicer ne bi mogla urediti statusa v Srbiji, otroci pa se v Srbiji ne bi mogli vpisati v šolo. Iz tožbe tudi ni konkretno razvidno, zakaj tožnica meni, da je prvostopenjski organ napačno tolmačil vsebino pojma dejansko življenje in središče življenja.

19. V zvezi s tožbeno navedbo, da imajo upravne enote neenako prakso pri odločanju v upravnih postopkih v tovrstnih zadevah, pa sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru predmet spora odločba, ki je bila izdana v postopku, ki se nanaša konkretno na tožnico in je sodišče lahko le v tem obsegu ocenjevalo pravilnost izpodbijanega akta.

20. V zvezi z zatrjevanjem, da so določbe ZUSDDD neustavne, pa sodišče ugotavlja, da tožnica ni konkretno navedla, katere določbe ZUSDDD naj bi bile v nasprotju s konkretnim členom ustave, ampak to zgolj na splošno zatrjuje, sodišče pa samo tudi ni našlo neustavnosti v določbah ZUSDDD. V primeru dvoma v njihovo ustavnost pa upravni organ nima možnosti uporabe instituta „exceptio illegalis“, pač pa lahko sodišče postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZUSDDD.

21. Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

22. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.