Jedro

Na dan končanja glavne obravnave del ograje, ki ga je tožena stranka po sodbi dolžna odstraniti, ker stoji na delu zemljišča tožeče stranke, še ni bil odstranjen. Zaradi navedb predstavnika tožene stranke, da bodo ograjo odstranili, tožeča stranka ni izgubila pravnega interesa na tožbi.

Tožena stranka v času od 17.3.1999, ko je bilo zemljišče vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, do 3.2.2009, ko je bila ta tožba vložena, služnostne pravice ni priposestvovala, ker je ni izvrševala 10 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 512,64 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu te odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora odstraniti ograjo, ki delno leži na parcelni številki v lasti tožeče stranke, in ta del vrniti tožnicama, da se toženi stranki prepove vsako vznemirjanje tožnice, zlasti z dostopom preko njihovih parcel in navažanjem odpadnega materiala oziroma s kakršnimkoli omejevanjem njenega zemljišča, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 1.225,36 EUR stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, v kateri predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je: - sporno ograjo je tožena stranka odstranila in tožeča stranka nima pravnega interesa na tožbi. Na naroku je priča V. povedala, da bodo (sedaj pa so že) odstranili tudi preostanek ograje; - za dostop po poti, ki teče preko zemljišča tožečih strank parc. št. 1724/15 k.o. V. L., ima tožena stranka več pravnih naslovov. Služnost poti je priposestvovala, za uporabo poti ima pravno podlago v Zakonu o rudarstvu in Zakonu o gozdovih; - tožbeni zahtevek, da tožena stranka ne sme navažati materiala na zemljišče tožeče stranke ne zajema tudi domnevnega „posuvanja materiala“, saj sodišče ni ugotavljalo, ali je to posuvanje posledica obratovanja kamnoloma ali pa posledica naravnega plazenja terena ali česa drugega.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je priposestvovanje stvarne služnosti hoje in vožnje lahko začelo teči šele, ko je zemljišče prešlo v zasebno last, od takrat do tožbe pa priposestvovana doba še ni potekla. Nobenemu predstavniku tožene stranke tožeča stranka ni mogla verjeti in zato ni možno reči, da nima pravnega interesa na zahtevku za odstranitev ograje. Sodišče prve stopnje je na dveh ogledih ugotovilo, da je do navažanja oziroma posuvanja materiala s strani tožene stranke dejansko prišlo, saj je bil mejnik, ki je bil postavljen na prvem ogledu, zakrit z odpadnim materialom iz kamnoloma. Ali gre pri tem za navažanje ali posuvanje z vrha, pri čemer je do tja material potrebno pripeljati, ni pomembno. Smisel prepovedi je, da se zemljišče tožeče stranke ne koristi za odlaganje materiala tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

O odstranitvi ograje: Sodišče odloči o tožbenem zahtevku po stanju na dan končanja glavne obravnave (1. odstavek 311. člena Zakona o pravdnem postopku). Obravnava v tej zadevi je bila končana 17.6.2010. Takrat del ograje, ki ga je tožena stranka po sodbi dolžna odstraniti, ker stoji na delu zemljišča tožeče stranke, še ni bila odstranjena. Sodba sodišča prve stopnje je zato v tem delu pravilna. Zaradi navedb predstavnika tožene stranke, da bodo ograjo odstranili, tožeča stranka ni izgubila pravnega interesa na tožbi.

O uporabi poti: Za vožnjo preko zemljišča tožeče stranke parc. št. 1724/15 k.o. V. L., tožena stranka rabi pravni naslov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka pravnega naslova nima in je zato tožbenemu zahtevku v tem delu pravilno ugodeno.

Tožena stranka izkorišča kamnolom na zemljišču parc. št. 1724/18 k.o. V. L. od leta 1962 dalje. V letu 1962 je bila R. S. lastnica obeh zemljišč, tako zemljišča parc. št. 1724/15 kot zemljišča parc. št. 1724/18. Tožena stranka je zato pravico voženj po poti preko parc. št. 1724/15 dobila na podlagi 4. točke Odločbe št. 310/B-2/62-9 z dne 14.2.1962. Zapis v 4. točki citirane odločbe je interpretirati kot dovoljenje toženi stranki za uporabo obstoječe poti za potrebe izkoriščanja kamnoloma. To dovoljenje je prenehalo veljati, ali ko je lastninska pravica na zemljišču parc. št. 1724/15 prešla na denacionalizacijskega upravičenca (če se upošteva določilo 4. odstavka 34. člena Zakona o rudarstvu, Ur. l. RS št. 98/2004) ali pa z vložitvijo te tožbe dne 3.2.2009. S prenehanjem dovoljenja je tožena stranka izgubila pravni naslov za uporabo poti preko parc. št. 1724/15. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka v času od 17.3.1999, ko je bilo zemljišče vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, do 3.2.2009, ko je bila ta tožba vložena, služnostne pravice ni priposestvovala, ker jo ni izvrševala 10 let (217. člen Stvarnopravnega zakonika).

Sklicevanje tožene stranke na uporabo poti s strani lastnikov zemljišča parc. št. 1724/18 pred letom 1962, se pravi v času leta 1927 do 1962, pravno ni upoštevno, ker ti pot pred letom 1962 niso uporabljali za namen takšnega izkoriščanja parc. št. 1724/18, kot ga izkorišča tožena stranka (izkoriščanje kamnoloma za opravljanje gospodarske dejavnosti).

Zemljišče parc. št. 1724/15 ima v odnosu do zemljišča parc. št. 1724/18, na katerem se izvaja rudarska pravica, status pristopnega zemljišča. Njegov status je specialno in v celoti urejen v določilih od 32. do 37.a členov Zakona o rudarstvu. Po teh določilih si mora tožena stranka zagotoviti dostop preko pristopnega zemljišča s pogodbo (33. člen) ali pa dati pobudo za omejitev ali odvzem lastninske pravice (34. člen).

Tožena stranka torej nima prav, da ima pravno podlago za uporabo poti preko parc. št. 1724/15 v Zakonu o rudarstvu, prav tako pa nima prav, da nima nikakršnih pooblastil za razlastitveni postopek.

Tožena stranka se ne more sklicevati na določila Zakona o gozdovih. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da Zakon o rudarstvu specialno in v celoti ureja vprašanje ureditve dostopa preko pristopnega zemljišča. S tem je uporaba Zakona o gozdovih izključena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi ravnanj tožene stranke, s strani zemljišč, ki jih uporablja tožena stranka, prišlo do posuvanja materiala na zemljišče tožeče stranke. Tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna prenehati z navažanjem odpadnega materiala na zemljišče tožnikov, je bilo zato pravilno ugodeno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da do posuvanja materiala z vrha zemljišča, ki jih uporablja tožena stranka, prihaja, ker ga ta tja pripelje. Iz navedenega ni slediti pritožbeni navedbi, da izrek: „ne sme navažati material, ki nastane pri obratovanju kamnoloma“, ne zajema domnevnega „posuvanja materiala“.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni v višini nagrade za postopek z 20 % DDV v znesku 512,64 EUR.