20. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., Ž. Ž., ki ju zastopa mag. C. C. iz Z. Z., ter Č. Č., D. D., E. E. in F. F., ki jih po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov A. A. in B. B. zastopa mag. C. C. iz Z. Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 519/2006 z dne 12. 4. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U441/2006 z dne 1. 3. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 236-811/2004 (1352-11) z dne 2. 2. 2006 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je prošnje za azil pritožnikov zavrnilo kot očitno neutemeljene. Pritožniki so vložili tožbo zoper sklep MNZ, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. MNZ je vložilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da jo je zavrnilo.

2.Pritožniki so dne 1. 9. 2006 vložili ustavno pritožbo zoper v izreku navedene akte. Navajajo, da je ustavna pritožba prepozna. Menijo, da gre za posebej utemeljen primer in predlagajo, naj Ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Svoj predlog utemeljujejo z navedbami, da naj bi jim bile v končanem azilnem postopku huje kršene ustavne pravice. Vrhovno sodišče naj bi jih prikrajšalo za pravico do pritožbe, ker je samo odločilo o tožbi. Prošnje za azil naj bi bile v t. i. pospešenem postopku zavrnjene zgolj na podlagi dvomov v resničnost podanih izjav, ne pa s stopnjo gotovosti. Vrhovno sodišče naj bi se tudi postavilo na stališče, da v primeru hujših neskladnosti v samih prošnjah za azil dodatno zaslišanje ni potrebno. S tem naj bi Vrhovno sodišče sprejelo stališče, ki naj bi bilo v neskladju z dosedanjo prakso. Poleg navedenega naj bi jim bile pravice kršene tudi v postopku vložitve ponovne prošnje za azil, saj naj upravni organ ne bi hotel sprejeti njihove ponovne prošnje za azil in o njej odločiti. Izdal naj bi le sklep o zavrženju nevložene "prošnje", da bi smeli vložiti ponovno prošnjo za azil.

B.

3.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Po tretjem odstavku 52. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku šestdesetdnevnega roka.

4.Ustavna pritožba pritožnikov zoper izpodbijane akte je po lastnih navedbah pritožnikov prepozna. Takšno ustavno pritožbo Ustavno sodišče zavrže, če na predlog predlagatelja ne oceni, da gre za posebej utemeljen primer iz tretjega odstavka 52. člena ZUstS.

5.Pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS kljub zamudi roka je, da je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožniki ne morejo te ustavne pritožbe utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic v postopku, v katerem naj bi se odločalo o ponovnih prošnjah za azil pritožnikov. Subjektivna ocena pritožnikov o pomembnosti zadeve izjemnega obravnavanja prepozne ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe samo odločilo o tožbi pritožnikov, samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do pritožbe (25. člen Ustave). Navedbe pritožnikov, da naj bi bila njihova prošnja za azil zavrnjena na podlagi dvomov v resničnost podanih izjav, medtem ko bi moral pristojni organ neverodostojnost izjav ugotoviti z gotovostjo, po vsebini pomenijo nestrinjanje z oceno sodišča, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje ter nanj tudi pravilno uporabil materialno pravo. S tem ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti.

6.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi sicer lahko bila pomembna navedba pritožnikov o odstopu od sodne prakse v istovrstnih primerih. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) namreč izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar tega pritožniki niso izkazali. V ustavni pritožbi ne navajajo konkretnih primerov, ki bi dokazovali enotno in usklajeno sodno prakso v zvezi z zaslišanjem prosilcev za azil v t. i. pospešenem postopku. Pritožniki tudi zmotno razumejo stališče Vrhovnega sodišča o zaslišanju pritožnikov. Vrhovno sodišče meni, da v konkretnem primeru dodatno zaslišanje prosilcev za azil ne bi bilo potrebno, ker je že iz samih prošenj za azil razvidna neverodostojnost pritožnikov, ne pa kot menijo pritožniki, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da v primerih hujših neskladij v prošnji za azil upravnemu organu ni več treba dodatno zaslišati prosilcev za azil. Poleg navedenega so pritožniki že vložili ustavno pritožbo zoper isto sodbo Vrhovnega sodišča, o kateri je Ustavno sodišče že odločilo s sklepom št. Up-845/06 z dne 3. 7. 2006. Ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

7.Ker pritožniki niso izkazali, da bi šlo za posebno utemeljen primer za odločanje o prepozni ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan