Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To pomeni, da očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato (tudi) pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Na podlagi ugotovljenih dejstev je presodila, da dejanj, ki jih tožnik opisuje, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, in jih ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bila ponavljajoča, resna in huda do te mere, da bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje. Zaključila je, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ki jih določata 26. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Presodila je tudi, da tožniku ni mogoče priznati subsidiarne zaščite, ker ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

Tožnik se z izpodbijano odločbo tožene stranke ne strinja in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Meni, da tožena stranka ne bi smela odločati v pospešenem postopku, ker za to niso izpolnjeni pogoji. Pri tem se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča št. Up 2195/06 z dne 11. 9. 2007, št. Up-2831/07 z dne 25. 9. 2008 in št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009. Meni, da bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku in presoditi tožnikove navedbe glede političnega preganjanja in okoliščine glede splošne varnostne situacije v državi. Prav tako se ni opredelila do predloženih informacij, ki govorijo tožniku v prid. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja razloge, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo ni vložila. Hkrati je sodišču sporočila, da je tožnik dne 1. 9. 2013 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence. Tudi do priprave tega odgovora se v Azilni dom ni vrnil. Tožena stranka ne ve, kje se tožnik nahaja, zato predlaga, naj sodišče postopek ustavi, ker tožnik pravnega interesa za vodenje spora ne izkazuje več.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tako tudi Upravno sodišče. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora na tožbo in vloge z dne 4. 4. 2011 izhaja, da je tožnik dne 7. 1. 2011 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni, ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, je večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS (odločba št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, odločba št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odločba Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, odločba št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008). V odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008 je med drugim zapisalo: „prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali se tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“.

Kot rečeno se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma v roku 3 dni niti do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke vanj ni vrnil, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Neutemeljen je predlog tožnika, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taks v postopku mednarodne zaščite ne plačuje.