Jedro

Pravnomočno odločitev o obstoju terjatve je treba šteti za neizpodbitno resnično (pozitivni učinek materialne pravnomočnosti). Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je darilna pogodba z 9. 7. 2013, s katero je dolžnik toženki podaril svoji nepremičnini ID znak 001(1) ter 002, brez pravnega učinka proti tožnici za glavnico 4.393,51 EUR, 41,00 EUR izvršilnih stroškov in 766,72 EUR pravdnih stroškov ter 55,92 EUR izvršilnih in 30,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo dopustitev izvršbe na citiranih nepremičninah do višine navedenega dolga (II. točka izreka) ter povrnitev 298,40 EUR pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi izpostavlja nepravilnosti v predhodnem sodnem postopku glede terjatve tožnice zoper dolžnika. Kot bistveno navaja, da je 3. 10. 2016 vložila kazensko ovadbo zaradi krivega pričanja policajev v omenjenem postopku. Nadalje meni, da bi se moral izvršilni postopek ustaviti, ker je dolžnik umrl pred odločitvijo o njegovem ugovoru. Poudarja, da dolžnik ni zapustil premoženja, sama pa kot edina dedinja ni ničesar podedovala. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je izpodbijala darilno pogodbo svojega dolžnika, s katero je toženki 9. 7. 2013 podaril nepremičnini ID znak 001 in 002. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožničina denarna terjatev (regresni zahtevek zaradi izgube zavarovalnih polic) ugotovljena s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2696/2012 (judikatna terjatev). Nadalje ni sporno, da je tožnica na podlagi citirane sodbe predlagala izvršbo, zoper katero je dolžnik ugovarjal. Pred odločitvijo o ugovoru je bil postopek prekinjen zaradi smrti dolžnika. V zapuščinskem postopku je tožnica priglasila terjatev, vendar je dolžnik umrl brez premoženja, iz katerega bi se tožnica lahko poplačala.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so podani tako subjektivni kot objektivni pogoji za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika (255. in 256. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Med pravdnima strankama ni sporno, da pokojni dolžnik ni zapustil premoženja. To pomeni, da zapadla terjatev tožnice ne more biti poplačana. S prenosom lastninske pravice (z darilno pogodbo) je torej dolžnik oškodoval tožnico in je podan objektivni pogoj izpodbojnosti (255. člen OZ). Izpolnjen je tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti, saj se pri neodplačnih razpolaganjih (izpodbijani darilni pogodbi) šteje, da je dolžnik vedel, da z razpolaganjem škoduje upnikom, medtem ko se za toženko ne zahteva, da ji je bilo oškodovanje tožnice znano (256. člen OZ).

7. Pritožnica drugačne odločitve ne more doseči s sklicevanjem na nepravilnosti v predhodnem sodnem postopku v zvezi z regresno terjatvijo tožnice zoper dolžnika. Pravnomočno odločitev o obstoju terjatve je namreč treba šteti za neizpodbitno resnično (pozitivni učinek materialne pravnomočnosti)(2). Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten(3). Ob tem velja dodati, da je že prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da pogoji za obnovo zaradi zatrjevane krive izpovedbe prič (po 5. točki prvega odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), niso izpolnjeni. Predlagatelj obnove mora namreč kaznivo dejanje dokazati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča(4). Da bi s slednjo razpolagala, toženka ne zatrjuje. Že zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na 3. 10. 2016 vloženo kazensko ovadbo. Tudi sicer je bila kazenska ovadba vložena po zaključku glavne obravnave, torej izven časovnih meja pravnomočnosti. Zato omenjenega dejstva pritožbeno sodišče ob odločanju ne more upoštevati(5).

8. Zmotno je nadalje stališče toženke, da je dolg prenehal, ker je dolžnik umrl pred odločitvijo o njegovem ugovoru v izvršilnem postopku. Ker obveznost dolžnika ni nastala glede na njegove osebne lastnosti ali sposobnosti, z njegovo smrtjo tudi ni prenehala (334. člen OZ). Zato dolžnikova smrt med izvršilnim postopkom ni pomenila ovire, ki bi narekovala prenehanje dolga.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP) Op. št. (1): Očitno pisno pomoto pri zapisu nepremičnine je odpravilo s popravnim sklepom z 9. 9. 2016, s katerim je napačni ID znak „003“ popravilo, tako da se pravilno glasi „001“.

Op. št. (2): Glej D. Wedam Lukić in A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, Ljubljana, str. 148, 173. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 153/2015 s 23. 12. 2016. Op. št. (4): Glej L. Ude, Pravni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, Ljubljana, str. 591. Le kadar se kazenski postopek ne more izvesti, ker je obdolženec umrl, ker je neprišteven, ker je dejanje zastarano ali ker obdolženca varuje imuniteta, mora pravdno sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotoviti kot predhodno vprašanje Op. št. (5): Glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, Ljubljana, str. 168, 170.