Jedro

Stanovanjski inšpektor lahko zaradi varstva javnega interesa naloži lastniku odpravo samo tistih pomanjkljivosti stanovanja, ki onemogočajo varno uporabo stanovanja oziroma skupnih naprav.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 25. 8. 2000, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 15. 6. 2000, s katero je prvostopenjski upravni organ trem solastnikom najemnega stanovanja št. 1 v stanovanjski hiši K 2, v X, in sicer Občini X in obema tožečima strankama v tem upravnem sporu naložil, da morajo v roku 30 dni od dokončnosti odločbe zagotoviti celovito obnovo elektro instalacijske napeljave v tem stanovanju. Prvostopenjski upravni organ je odločitev sprejel na podlagi določila 105. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je elektro instalacija dotrajana, stare G žice so preperele in preobremenjene, nevarne so tudi šuko vtičnice, ki so brez zaščitnega kontakta, in je potrebna njihova popolna sanacija, sicer obstaja možnost požara. Zoper prvostopenjsko odločbo sta se pritožila oba tožnika. Uveljavljala sta, da ne gre za upravno stvar, ker ne obstaja verodostojna najemna pogodba in da bi moral postopek potekati pred sodiščem v skladu z določilom 4. odstavka 15. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ki ureja razmerja med solastniki stanovanja v primeru večjih popravil. V pritožbi sta navajala tudi, da odločbe ni mogoče izvršiti, da odločba temelji na pavšalni in nestrokovni ugotovitvi o dotrajanosti električne instalacije in da niso podane okoliščine nenormalne rabe stanovanja. Nadalje menita, da bi moral o pravilnosti električne instalacije odločati elektroenergetski inšpektor, ne pa stanovanjski inšpektor, ki je arhitekt. Odločba je tudi v nasprotju z določilom 83. člena Zakona o upravi, kajti v konkretnem primeru je inšpektor upošteval mnenje posameznika, ki ga je privedla nasprotna stranka, čeprav bi moral inšpekcijsko nadzorstvo opraviti neposredno inšpektor sam. Sklicujeta se tudi na določilo 47. člena SZ, ker jima najemnik ne dopusti vstopa v stanovanje in po uspešni tožbi čakata na izvršbo. Sklicujeta se tudi na 36. člen SZ, po katerem mora lastnik stanovanja popraviti le tista dela, ki povzročajo škodo drugim stanovanjem.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da lastniki niso zagotovili celovite sanacije elektro-instalacij v stanovanju in niso omogočili normalne rabe tega stanovanja kot tudi drugih stanovanj v večstanovanjski hiši in s tem niso zmanjšali možnosti nastanka požara. Zato je upravni organ ravnal v skladu z določilom 105. člena SZ. Tožena stranka pravi, da ne drži pritožbena trditev, da ne gre za najemno stanovanje, ker ni verodostojne najemne pogodbe. Navaja, da se postopek stanovanjske inšpekcije ne pokriva s pristojnostmi sodišča, ker je ukrepanje stanovanjske inšpekcije vezano le na možnost normalne uporabe stanovanja in ne na ugotavljanje nezakonitosti pri zasedbi stanovanja, kar spada v sodno pristojnost. Glede ocene o dotrajanosti električne instalacije tožena stranka navaja, da je strokovno oceno opravil samostojni podjetnik AA s.p.. V spisni dokumentaciji ne obstaja nikakršen dokaz, ki bi lahko ovrgel njegovo strokovno presojo. Pritožnika sta imela možnost, da izbereta svojega izvedenca in dokažeta svoje trditve, vendar tega nista storila. V zvezi s pritožbenim ugovorom na podlagi določila 36. člena SZ tožena stranka pravi, da pritožnika izpuščata vsebino prvega stavka v tem določilu, ki natančno opredeljuje dolžnost lastnika stanovanja, da zagotovi tudi popravila v zvezi z vzdrževanjem najemnega stanovanja na svoje stroške. Po mnenju tožene stranke je upravni organ ravnal pravilno tudi, ko je v postopek ugotavljanja dejstev vključil zunanjega strokovnjaka.

Tožnika vlagata tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi tožnika pravita, da bi moral upravni organ, ki mu tožnika odrekata legitimnost, izdati sklep o prekinitvi postopka zaradi predhodnega vprašanja. Gre za sodno zadevo, ki se nanaša na izročitev stanovanja v posest, kajti sedanji uporabnik stanovanja noče podpisati najemne pogodbe, ne plačuje najemnine in tožnikov samovoljno ne spusti v stanovanje. Tožnika zato ne moreta zagotoviti izvajanje upravne odločbe. Kot dokaz prilagata sodbo, zoper katero se je uporabnik stanovanja pritožil in še ni pravnomočna. Temeljna kršitev upravnega postopka pa je po mnenju tožnikov podana v zvezi z uporabo določb o dokazovanju z izvedencem. Po ZUP, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, se opravi dokaz z izvedencem. Tožnika menita, da izvajalec del nikakor ne more prevzeti takšne naloge in nima statusa, ki mu ga daje tožena stranka. Tožnika sta sicer pripeljala svojega izvedenca, vendar mu uporabnik stanovanja ni omogočil izvedbe tega dokaza. Nadalje tožnika menita, da bi moral v predmetnem postopku odločati požarni inšpektor v pristojnosti Ministrstva za obrambo po Zakonu o varstvu pred požarom, ne pa stanovanjski inšpektor. Inšpekcijski organ je presegel materialne določbe tudi zato, ker inšpekcijski organ lahko v skladu z določili 36. in 106. člena SZ izdaja odredbe, ko je škoda že nastala, v konkretnem primeru pa škoda še ni nastala. Kot zadnji tožbeni argument navajata, da bi bilo potrebno upoštevati določbe ZTLR, ki se nanašajo na vprašanje soglasij za posle, ki presegajo reden okvir upravljanja. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Prizadeta stranka Občina X ni odgovorila na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Za rešitev obravnavanega spora ni pomembno, ali odločba upravnega organa zadeva najemno razmerje na stanovanju št. 1 v stanovanjski hiši na K 2, v X, ali ne. Iz podatkov v spisu izhaja in med strankami ni sporno, da gre za stanovanje v večstanovanjski hiši. Po določilu 2. odstavka 8. člena SZ (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 9/94 - odločba US, 21/94, 23/96, 24/96 - odločba US, 47/96 - odločba US, 1/2000, 26/2000 - odločba US) spada električno omrežje med skupne naprave v večstanovanjski hiši, kar pomeni, da se pristojnosti stanovanjskega inšpektorja iz VII. poglavja SZ raztezajo tudi na standard normalne rabe v zvezi z električnim omrežjem. Zato tožnika nimata prav, ko pravita, da bi moral v zadevi odločati požarni inšpektor. Tovrsten primer torej lahko spada pod pristojnost stanovanjskega inšpektorja, kajti določilo 1. odstavka 105. člena SZ pravi, da inšpekcijski organ z odločbo odredi rok za izvedbo potrebnih del, če lastnik stanovanja ne zagotovi, da so stanovanje ter skupne naprave usposobljeni za normalno rabo oziroma če lastnik normalno rabo onemogoča. Nesporno je v času prvostopenjske odločbe nekdo uporabljal predmetno stanovanje in nedvomno so bile predmet spora skupne naprave v večstanovanjski hiši, ki imajo lahko vpliv na drugo stanovanje v večstanovanjski hiši. Bistveno vprašanje za rešitev spora je torej v tem, ali je upravni organ skladno s pravili ZUP (Uradni list RS, št. 88/99) v konkretnem primeru ugotovil obstoj pravnega standarda "normalne rabe" iz določila 1. odstavka 105. člena SZ. Odločba namreč temelji na določilu 105. člena SZ in ne na določilu 106. člena SZ, zato so tožbeni argumenti v zvezi z obveznostjo ugotavljanja škode neutemeljeni. Pravni standard "normalne rabe" iz določila 1. odstavka 105. člena SZ je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS (sodba Vrhovnega sodišča Rs v zadevi U 1304/94-4 z dne 28. 11. 1996) razlagati ozko. Iz omenjenega stališča Vrhovnega sodišča izhaja, da lahko stanovanjski inšpektor zaradi varstva javnega interesa naloži lastniku odpravo samo tistih pomanjkljivosti stanovanja, ki onemogočajo varno uporabo stanovanja oziroma skupnih naprav. V konkretnem primeru je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je elektro instalacija dotrajana, stare G žice so preperele in preobremenjene, nevarne so tudi šuko vtičnice, ki so brez zaščitnega kontakta, in je potrebna njihova popolna sanacija, sicer obstaja možnost požara. Ta dejstva bi načeloma zadoščala za ugotovitev, da normalna raba skupnih naprav ni mogoča. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali ni mogoča normalna uporaba predmetnega stanovanja, ali tudi drugih stanovanj v večstanovanjski hiši. Vendar glede na okoliščine primera smiselno izhaja, da po ugotovitvi upravnega organa ni mogoča normalna raba bodisi predmetnega stanovanja, bodisi drugih stanovanj oziroma električnega omrežja kot skupnih naprav v večstanovanjski hiši zaradi nevarnosti požara. V zvezi s temi vprašanji ima izpodbijana odločba pomanjkljivosti, kajti zaradi nujnosti ozkega razlaganja pravnega standarda "normalne rabe" bi morala biti upravna odločba v zvezi z omenjenimi vprašanji povsem določna. Ključna nepravilnost izpodbijane odločbe, zaradi katere je bilo treba tožbi ugoditi, pa se nanaša na način, kako je upravni organ ugotovil obstoj obravnavanega pogoja iz določila 1. odstavka 105. člena SZ in to je tudi ključni tožbeni argument. Stanovanjski inšpektor se je pri ugotavljanju pravnega standarda "normalne rabe" oprl na "Pregled elektro instalacije in ugotovitve" AA s.p. z dne 30. 10. 1999. Po določilu 89. člena ZUpr (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 - odločba US) posamezna strokovna dela v inšpekcijskih zadevah (izvedensko delo, preizkusi in podobno) lahko opravljajo specializirane organizacije, zavodi ali posamezniki, kadar to ni v nasprotju z interesi postopka. Po presoji sodišča je bilo v konkretnem primeru dejstvo, da je upravni organ odločbo oprl samo na omenjeno mnenje samostojnega podjetnika v nasprotju z interesi postopka. Tožnika sta namreč upravni organi že pred izdajo prvostopenjske odločbe z dopisom z dne 15. 12. 1999 obvestila, da ne verjameta, da je električna instalacija dotrajana do tolikšne mere, da bi bil potreben ukrep stanovanjskega inšpektorja in da je eden od tožnikov sam izvedenec elektro stroke. S tem dopisom je bil upravni organ tudi obveščen, da sta tožnika vložila tožbo na izpraznitev stanovanja zaradi nezakonitega najemniškega razmerja in ker jima uporabnik preprečuje vstop v stanovanje. Z dopisom z dne 23. 3. 2000 sta konkretno predlagala upravnemu organu, da opravi strokovni pregled in meritve podjetje AAA d.d. iz Z, ki je pooblaščeno za opravljanje meritev v elektroinstalaciji. Prvostopenjski upravni organ je ugovor tožnikov glede nepotrebnosti zamenjave električne instalacije vključil v obrazložitev odločbe. Tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo sta tožnika ugovarjala, da odločba temelji na pavšalni in nestrokovni ugotovitvi o dotrajanosti električne instalacije in da upravni organ ne bi smel upoštevati mnenja posameznika, ki ga je privedla nasprotna stranka. Prvostopenjski upravni organ ugovora tožnikov ni upošteval, ker se je s takšnim dokaznim postopkom strinjala prizadeta stranka in ker tožnika v skladu s SZ nista izkoristila možnosti, da o dopustitvi vstopa v stanovanje odloči sodišče. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi ta ključni pritožbeni ugovor zavrnila, ker naj bi tožnika imela možnost izbrati svojega izvedenca, pa tega nista storila. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bila tožnika o nameravanem ukrepu stanovanjskega inšpektorja obveščena z dopisom z dne 7. 12. 1999. Z dopisom z dne 15. 12. 1999 pa sta obvestila upravni organ, da sta vložila tožbo na izpraznitev stanovanja. To pomeni, da ne drži utemeljitev prvostopenjskega organa, da nista izpolnila svoje obveznosti oziroma pravice po SZ glede vložitve tožbe v postopku pred rednim sodiščem. Tudi argument tožene stranke, da bi lahko v postopek vključila svojega izvedenca, pa tega nista storila, nima podlage v pravilih dokazovanja glede na okoliščine konkretnega primera. Tožena stranka je vedela, da tožnika nimata dostopa v stanovanje, in da zato ne moreta uporabiti novega izvedenskega mnenja niti ne moreta izvršiti prvostopenjske odločbe. Izrek prvostopenjske odločbe namreč tožnikoma nalaga, da zagotovita celovito obnovo elektro instalacijske naprave v stanovanju, četudi nimata dostopa v stanovanje. Tožena stranka tudi ni obrazložila, da gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati in da je zato uradna oseba postavila izvedenca, ne da bi se o tem izjavila tožnika (3. odstavek 190. člena ZUP). Iz upravne odločbe tudi ne izhaja, ali je samostojni podjetnik, ki je opravil pregled, sploh deloval kot izvedenec po ZUP, ali ne. Okoliščine primera govorijo za to, da je šlo za ugotovitev dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, in je za to potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga in je zato potreben dokaz z izvedenci. Na to kaže tudi argument tožene stranke, da tožnika nista izkoristila možnosti, da v postopek vključita svojega izvedenca. To pa pomeni, da tožena stranka tudi ni spoštovala določb ZUP, ki se nanašajo na postopek z izvedenci: zlasti obveznost podati izvid in mnenje (1. odstavek 191. člena ZUP) in možnost kontradiktornega obravnavanja izvedenskega mnenja na ustni obravnavi (194. člen ZUP). Ker je za obravnavani primer poleg navedenih določil ZUP pomembno tudi določilo 3. odstavka 47. člena SZ, po katerem v primeru, če najemnik ne dopusti vstopa v stanovanje, odloči o tem na zahtevo lastnika sodišče, kar sta tožnika tudi storila, je po presoji sodišča tožena stranka neutemeljeno zavrnila dokazni predlog tožnikov in pred izdajo ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, in ni tožnikoma omogočila, da zavarujeta svoje pravice in koristi (1. odstavek 138. člena ZUP). Upoštevanje navedenih standardov dokaznega postopka po ZUP zahteva omenjena ozka upravno-sodna interpretacija pojma "normalne rabe" stanovanja. Obstoj tega standarda bi bilo mogoče pravilno ugotoviti samo ob upoštevanju navedenih določil ZUP.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka glede možnosti tožnikov, da uveljavita in zavarujeta svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP), pa bi to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS) in so bila posledično dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odst. 60. člena ZUS).