Jedro

Materialno pravo ne daje podlage, da bi pri odmeri denarne odškodnine upoštevali kupno moč okolja, v katerem oškodovanec živi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede zneska 8.200.000,00 SIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo plača odškodnino v skupnem znesku 5.300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Za pretrpljene telesne bolečine je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT. Enak znesek je bil tožniku prisojen za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za strah pa odškodnina v znesku 300.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (glede zneska 7.500.000,00 SIT) in zoper zavrnjeni del zahtevka za strah (glede zneska 700.000,00 SIT) se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah tožniku prisodi celotno zahtevano odškodnino skupaj z vsemi priglašenimi stroški pravdnega postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da izpodbijana odločitev materialnopravno ni sprejemljiva (člen 200 in 203 ZOR). Opozarja, da je iz dokazov razvidno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel hude telesne poškodbe. Izvedenec je pri tožniku ugotovil 35% invalidnost. Tožnik je poklicni voznik motornega vozila. Zaradi utrpljenih poškodb so njegove zmožnosti za opravljanje poklica bistveno okrnjene. Zaradi trajnih posledic poškodbe tožnik ne more opravljati svojega poklica na daljših relacijah, temveč izključno na krajših razdaljah in za kratek čas, z zelo povečanimi delovnimi napori. Tožnik ne more opravljati del niti v svojem gospodinjstvu, niti na posestvu. V času škodnega dogodka je bil star 47 let, kar po novejših spoznanjih predstavlja najbolj zrela leta, v katerih človek lahko največ da. Ob upoštevanju navedenih dejstev in zelo visoke invalidnosti bi bilo upravičeno, da se tožniku dosodi celotna zahtevana odškodnina iz tega naslova. Višjo odškodnino zahteva tudi primerjalna sodna praksa. Prilaga sodbi, ki izkazujeta, da je sodišče oškodovanki za nižjo stopnjo invalidnosti prisodilo višjo odškodnino. Tudi prisojena odškodnina za strah ni sprejemljiva. Tožnik je utrpel primarni strah zelo visoke intenzitete. Med zdravljenjem je trpel sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja. Zlasti ga je bilo strah zaradi poškodbe hrbtenice in trajne invalidnosti. Prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Nesprejemljiva je tudi odločitev glede stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožniku v pravdi nastali stroški v višini 750.182,00 SIT. Tožnik je dokazal pravni temelj in višino terjatve. Sam je plačal stroške za izvedenca avtomobilske in medicinske stroke zaradi česar (v zavrnilnem delu) toženi stranki niso nastali nikakršni stroški. V najslabšem primeru bi sodišče moralo upoštevati neto stroške od dosojenega "punktuma" 5.300.000,00 SIT po odvetniški tarifi. Tožnik ima pravico do povračila stroškov za potovanje in prehrano ne glede na to ali je dokazal višino stroškov. Sodišče bi lahko odločitev sprejelo po prostem preudarku. Dokazano je, da tožnik živi v vasi Hase pri Bijeljini, da se je obravnave udeležil, s čimer je nedvomno imel stroške. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je prisojena odškodnina visoko pretirana. Zoper sodbo se ni pritožila edino iz razloga, ker je škodni dogodek že zelo odmaknjen. Sodišče je tožniku določilo odškodnino v enaki višini, kot če bi škoda nastajala v Republiki Sloveniji. Tožnik živi v okolju kjer je standard bistveno drugačen kot v Sloveniji. S prisojeno odškodnino si bo tožnik zagotovil veliko več ugodij, kot če bi živel v Sloveniji. Meni, da je pritožba v celoti neutemeljena. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s stališčem pritožbe, da sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo odškodnine v skladu z določbama 200 in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Stopnja invalidnosti sama po sebi ni odločilnega pomena pri odmeri pravične denarne odškodnine, pač pa le duševno trpljenje, ki ga povzročajo prikrajšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo dejstvo, da je tožnik poklicni voznik in da so njegove sposobnosti za opravljanje poklicnega dela zmanjšane. Ni pa mogoče mimo dejstva, da svoj poklic vendarle še lahko opravlja čeprav v manjšem obsegu in z manjšo intenzivnostjo. Pri odmeri odškodnine je bila tudi primerno upoštevana tožnikova starost ob poškodbi in čas, ki je potekel do prisoje denarnega zadoščenja. Tožnik v pravdi ni zatrjeval, da duševno trpi zaradi prikrajšanj pri opravljanju gospodinjskih opravil in pri delu na posestvu. Tudi ko je bil zaslišan kot stranka tega ni izpovedal, zato sodišče prve stopnje podlage za prisojo odškodnine za prikrajšanja na teh dveh področij ni imelo. Prisojena odškodnina je pravična tudi če jo primerjamo z odškodninami, ki so prisojene drugim oškodovancem s primerljivimi škodnimi posledicami. Drugačne odločitve tudi ne omogočata sodbi, priloženi pritožbi, ki izkazujeta prisojo višje odškodnine drugi oškodovanki. Ne le zato, kre je primerljivost odškodnine med posameznimi primeri lahko le približna, saj povsem enakih škodnih posledic ni,pač pa tudi zato, ker je druga oškodovanka utrpela večje posledice in bila tudi precej mlajša od tožnika. Tožniku je bila prisojena tudi pravična denarna odškodnina za strah. Intenzivnost primarnega strahu in trajanje ter intenzivnost tako imenovanega sekundarnega strahu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne opravičujeta prisoje višje denarne odškodnine od zneska 300.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede obveznosti tožene stranke, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 300.073,00 SIT. Sodišče je tožniku prisodilo vse stroške, ki jih je plačal za izvedenca medicinske in avtomobilske stroke. Pri odločitvi o povračilu ostalih stroškov pa je pravilno upoštevalo uspeh v pravdi. Temelj tožbenega zahtevka med strankama ni bil sporen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uspeh tožeče stranke upoštevalo le ob upoštevanju višine tožbenega zahtevka. Pri odločitvi o stroških sodišče prve stopnje ni imelo možnosti, da bi upoštevalo določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, saj nasprotna stranka ni le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka v pravdi uspela. Pravilno je zato upoštevalo določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, in pri odločitvi glede stroškov upoštevalo uspeh glede tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne možnosti, da bi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrnejo potni stroški in stroški prehrane odločilo po prostem preudarku. Tudi za odločitev po tem principu sodišče potrebuje določene podatke in dokazila, ki pa jih tožnik ni predložil. Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo,ko je del tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zavrnilo. Ker v postopku tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. Ker tolžnik s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi tudi ta del stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla pravno relevantnih razlogov, ki bi prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča. Materialno pravo namreč ne daje podalge, da bi pri odmeri denarne odškodnine upoštevali kupno moč okolja, v katerem oškodovanec živi (primerjaj sodbo II Ips 387/98). Ob upoštevanju načela, da mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati le potrebne stroške za pravdo (čl. 155 ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tudi tožena stranka sama nositi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je pritožbeno sodišče upoštevalo določbe ZPP/77.