Jedro

Nepovzetek zahtevkov in navedb strank v sodbi ni bistvena kršitev določb postopka, ker ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka prisojena odškodnina zniža za 250,00 EUR (na 1.550,00 EUR) in v II. točki izreka zavrnjeni del odškodnine zviša za 250,00 EUR (na 400,00 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 50,29 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila, pod II. točko izreka je tožbeni zahtevek v presežku kot neutemeljenega zavrnilo, torej za 150,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 149,00 EUR od 15. 10. 2010 do 11. 10. 2013, pod III. točko izreka pa je tožencu naložilo v povrnitev tožniku pravdne stroške v znesku 1.399,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne skupaj s stroškovno posledico, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da mora sodba sodišča prve stopnje po določbi 324. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) obsegati obrazložitev, v kateri sodišče, med drugim, navede tudi zahtevke strank in njihove bistvene navedbe o dejstvih. Ker izpodbijana sodba tega nima, je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je le-ta lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V nadaljevanju pritožba napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede poteka škodnega dogodka. Toženec vztraja pri svojih navedbah, da ga je tožnik udaril s pestjo v zatilje, v posledici česar je padel po tleh, nakar so ga še naprej obdelali tožnikovi ljudje. Pri tem opozarja na neskladja med navedbami tožnika in izvedenimi dokazi (izvedenec ne potrdi, da je bil tožnik pri stomatologu; iz dokazov ni razvidno, da bi tožnik po prvem padcu izgubil zavest; ob zaslišanju v kazenskem postopku tožnik različno opiše škodni dogodek; mnenje izvedenca ne potrjuje, da bi tožnik zaradi poškodbe vratu večkrat obiskal zdravnico), posledično čemur naj bi bila odločite sodišča prve stopnje samovoljna. Pritožba opozarja na izpovedbo priče A. A., da naj bi bil tožnik po udarcu krvav, kar pa ni bilo ugotovljeno, in na številna druga razhajanja v izpovedbah tožnika in z njegove strani predlaganih prič v zvezi s potekom škodnega dogodka. Pritožba oporeka zaključku sodišča prve stopnje o prekinitvi snemanja in nadaljevanju dogajanja ob škodnem dogodku, kakor tudi glede izzivanja toženca s snemanjem, ker je toženec to počel v zavarovanje dokazov. Ker je po izvedencu do obravnavane poškodbe tožnika lahko prišlo, poleg na v tožbi zatrjevan način, tudi na različne druge načine, tožeča stranka načina nastanka škode ni dokazala. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne pojasni, zakaj je prisojena odškodnina za telesne bolečine ravno v višini 1.550,00 EUR od zahtevanih 1.700,00 EUR, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po trditvah pritožbe je zmotna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se tožnik ob škodnem dogodku ustrašil, saj je on bil tisti, ki je napadel toženca, njegovo zdravje v ničemer ni bilo ogroženo, okrušitev zoba ni dokazana, nenazadnje pa je ta eventuelna okrušitev le estetska motnja in skaženost, ne pa posledica, zaradi katere bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zmotno je prepričanje pritožbe, da je kršitev določbe četrtega odstavka 324. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima povzetka zahtevkov in navedb strank, bistvena kršitev določb postopka in temu smiselno dovoljeni pritožbeni razlog po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Sam povzetek zahtevka in navedb strank v odločbi na zakonitost in pravilnost odločitve ne more vplivati, saj odločitev ni vezana na ta povzetek, ampak na dejansko podani zahtevek in v postopku podane navedbe strank v postopku. Nepovzetek zahtevka in navedb ne vpliva niti na možnost preizkusa pravilnosti odločitve o tožbenem zahtevku, ker se ta presoja iz podane dokazne ocene sodišča. Torej je pritožba v tem delu neupoštevna in brezpredmetna.

5. Ko pritožba napada dokazno oceno in posamezne zaključke sodišča prve stopnje o ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih, izpostavlja posamezne izseke izvedenih dokazov, ki sicer res sami za sebe lahko potrjujejo s strani tožene stranke zatrjevani potek škodnega dogodka. Vendar je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (4. in 5. stran) podalo celovito in dovolj argumentirano ter na izvedenih dokazih temelječo opredelitev in 8. členu ZPP skladno dokazno ceno o poteku škodnega dogodka. Ta dokazna ocena je tako prepričljiva, da jo številne pritožbene pripombe in pomisleki v tej smeri ne omajajo. Pritožbeno sodišče se zato nanjo, v izogib ponavljanju, v odgovor na pritožbo sklicuje. Dodati je le, da so v pritožbi izpostavljena neskladja med navedbami tožeče stranke in izvedenimi dokazi ali s samimi s strani tožeče stranke predlaganimi dokazi tako nepomembna oz. življenjsko pričakovana, da zaradi njih ni dvomiti v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Nič neobičajnega namreč ni, da ljudje določene iznenadne in nepričakovane dogodke sprejemajo in si jih vtisnejo v spomin v določenih delih različno, ker so različno pozorni na posamezne dele sicer celovitega dogodka. Te razlike se še poglabljajo s potekom časa. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe tudi opredelilo o vseh pravno pomembnih s strani strank zatrjevanih dejstvih. Določenih trditev strank sicer res ni izrecno izpostavljalo, ampak je nanje odgovorilo posredno, ko se je opredelilo o nasprotni tako zatrjevani navedbi, ali pa so bile navedbe stranke za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantne.

6. Če je sodni izvedenec medicinske stroke zgolj dopustil nastanek poškodb na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka, obenem pa je dopustil še več različnih načinov nastanka, to še ne more imeti za posledico, da način, kot ga zatrjuje tožeča stranke, ne more biti dokazan. Način nastanka namreč s svojo izpovedbo potrdi še tožnik sam in tudi z njegove strani predlagani in izvedeni dokazi. Mnenje izvedenca je le ena od (pomembnih in verodostojnih) okoliščin, ki način, ki ga zatrjuje tožeča stranka, dopušča. Šele ob 8. členu ZPP skladni dokazni oceni pa se to dejstvo lahko šteje za dokazano in tako pravilno je sodišče prve stopnje tudi postopalo.

7. Obseg telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje poda v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v 7. točki pa glede na tako ugotovljene telesne bolečine kot primerno odmeri odškodnino zanje v znesku 1.550,00 EUR. Zakaj naj bi bila primerna odškodnina iz tega naslova v tem znesku, to posredno izhaja iz razlogov v 6. točki izpodbijane sodbe in ni res, kot zmotno trdi pritožba, da v tej smeri ni razlogov, kar je smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odkrušenje zoba, kar prav tako nedvomno izhaja iz razlogov v 6. točki izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin le v toliko, kolikor je tožnik zaradi te poškodbe trpel dodatne bolečine.

8. Je pa slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo odškodnino za strah (250,00 EUR), tako za primarnega kot za sekundarnega. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke sicer pravilno ugotovi primarni in sekundarni strah, ki ga je tožnik utrpel v škodnem dogodku. Vendar pa ta strah ni bil dolgotrajen ali takšne intenzivnosti, da bi bilo z njim porušeno tožnikovo duševno ravnotežje, posledično čemur za tako ugotovljeni strah zahtevana odškodnina ni pravno priznana.

9. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 250,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Kljub posegu v odločitev o glavni stvari ni bilo potrebno spreminjati stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, ker je sprememba odločitve v tako majhnem obsegu, da ta na odločitev o stroških postopka ne vpliva.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka je upravičena do povračila pritožbenih stroškov s strani tožeče stranke sorazmerno njenemu uspehu s pritožbo. Skupno njeni pritožbeni stroški znašajo 359,22 EUR (139,20 EUR – postopek s pritožbo, 20,00 EUR pavšalni strošek, 35,02 EUR 22 % DDV in 165,00 EUR sodna taksa za pritožbo), kar glede na 14 % uspeh s pritožbo pomeni 50,29 EUR.