Jedro

Tožnica, katere mož je odsoten zaradi prestajanja zaporne kazni, ni upravičena do dodatka za enostarševsko družino, saj se ta prizna samo v primeru dejanskega obstoja takšne družine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2009 in sklep Centra za socialno delo ... št. ... z dne 4. 3. 2008 ter da se tožnici prizna denarna socialna pomoč v višjem znesku.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da ji je Center za socialno delo neutemeljeno zavrnil zahtevo za priznanje višje denarne socialne pomoči za enostarševsko družino. Od 3. 10. 2007 živi sama z dvema otrokoma, ker je mož do 1. 7. 2011 na prestajanju zaporne kazni. Mož je tudi bolan, ne prejema nobenega nadomestila in ga mora tožnica preživljati. Zaposlena je s krajšim delavnikom, iz zdravstvenih razlogov dela v polnem delovnem času ni zmožna in prejema le neto plačo v znesku 291,39 EUR. Moža so upoštevali kot družinskega člana, zanj pa ni ničesar prejemala. Dodatek bi prejemala le v primeru razveze zakonske zveze. Odkar je od meseca februarja 2008 zaposlena prejema le razliko v dohodku, trije so se morali preživljati z zneskom 323,99 EUR na mesec. Prejema tudi dodatek za otroke. Kot samohranilki bi ji Center za socialno delo moral priznati denarno socialno pomoč v višjem znesku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Med pravicami iz socialnega varstva je socialna pomoč, ki se po 3. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami) namenja posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči se po 19. a členu ZSV upoštevajo le osnove in merila določena z zakonom. Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih ter izpolnjujejo druge pogoje po ZSV. Iz listin, ki jih je v upravnem spisu predložila tožena stranka, se vidi, da je Center za socialno delo ... tožnici kot denarno socialno pomoč zanjo in dva otroka z odločbo z dne 8. 11. 2007 priznal znesek 323,99 EUR za čas od 1. 11. 2007 do 31. 3. 2008 in z isto odločbo tudi odločil, da mož D.N. zaradi prestajanja zaporne kazni ni upravičen do denarne socialne pomoči. Vlogo tožnice za dodelitev denarne socialne pomoči z dne 30. 1. 2008 je Center za socialno delo ... s sklepom z dne 4. 3. 2008 zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka in 2. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Sklep je utemeljen z ugotovitvijo, da je bila tožnici zanjo in družinske člane z omenjeno odločbo že priznana denarna socialna pomoč in je bilo o zadevi pravnomočno odločeno. Tožnica sicer navaja, da je uveljavljala povečanje denarne socialne pomoči, kot omogoča 2. odstavek 25.a člena ZSV, po katerem se višina minimalnega dohodka, kot merila za upravičenost do pomoči za enostarševsko družino poveča za 30 % osnovnega zneska minimalnega dohodka, po katerem se določa višina denarne socialne pomoči. Tožnici se je denarna socialna pomoč za družino določila kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oz. družinskim članom in dohodki vseh družinskih članov, ugotovljenimi na način, določen z ZSV. Center za socialno delo je za izračun višine denarne socialne pomoči pravilno upošteval katastrski dohodek, do dodatka za enostarševsko družino pa tožnica ni upravičena. Do denarne socialne pomoči po 24. členu ZSV ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oz. lahko vpliva. Za takšen razlog se, med ostalim, šteje prestajanje zaporne kazni. Pri upravičenosti do zneska denarne socialne pomoči tožničinega moža, zaradi omenjene izključitvene določbe, ni mogoče upoštevati, obenem pa tudi velja, da ga tožnica ni dolžna preživljati ali mu materialno ter denarno pomagati, saj ima po 50. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami) pravico do preživljanja le zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Dodatek za enostarševsko družino se priznava le v primeru dejanskega obstoja takšne družine, ne pa v primerih, ko eden od staršev ne dosega dohodkov iz razlogov, na katere je mogel vplivati.

Tožnica navaja, da mož med prestajanjem kazni zaradi bolezni za delo ni zmožen. Za trditve, da med prestajanjem kazni ni zmožen pridobivati dohodka, s katerim bi lahko prispeval k preživljanju družine, ni predložila nobenih dokazov. Ni dokazano, da je tožničin mož popolnoma nezmožen za delo, kot ga določa 45. čl. in naslednji Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000 s spremembami) in z delom med prestajanjem kazni prispevati k preživljanju družine.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.