Jedro

Ker izjave sodnic vsebujejo tudi stališča glede utemeljenosti zahteve za izločitev, ki so vsebinsko enaka oziroma podobna razlogom, zaradi katerih je predsednik višjega sodišča zahtevo zavrnil, Vrhovno sodišče zaključuje, da so izjave višjih sodnic lahko vplivale na odločitev predsednika višjega sodišča in bi zato morale biti vročene pritožnikom v izjavo. Ker to v konkretnem primeru ni bilo storjeno, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep predsednika Višjega sodišča v Ljubljani se razveljavi in se zadeva vrne predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo za izločitev višjih sodnic A. A., B. B.. in C. C.. v zadevi I Cp 2222/2018, ki so jo podali prvi nasprotni udeleženec ter udeleženca D. D. in E. E. 2. Prvi nasprotni udeleženec ter udeleženca D. D.in E. E. (v nadaljevanju: pritožniki) zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo in predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da ugodi zahtevi za izločitev višjih sodnic, predlagateljem pa naloži povrnitev pritožnikovih stroškov pritožbenega postopka. Pritožbo pritožniki vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zatrjujejo kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, saj pritožniki izjav, ki jo jih podale sodnice v zvezi z njihovo zahtevo za izločitev, niso prejeli, zato se o pritožbi ne morejo izjaviti, izpodbijani sklep pa temelji zlasti na teh izjavah. Poleg tega je podana tudi bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sklep namreč molči o zelo konkretnih hudih očitkih senatu navedenih sodnic v zahtevi za izločitev, in sicer da je senat dobesedno izničil temeljna ustavna procesna jamstva, ki jih pritožnikom zagotavlja pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. V izpodbijanem sklepu namreč prevladujejo le splošna stališča namesto vsebinskih razlogov za zavrnitev zahteve za izločitev, med drugim tudi očitek, ki ga je predsednik nekritično povzel od sodnic, da so pritožniki v zahtevi za izločitev izrazili zgolj nestrinjanje z odločitvijo senata, kar ne drži, saj so v zahtevi za izločitev navedli devet točk, v katerih so zelo podrobno in konkretno opozorili na selektivno obravnavo pritožbe, saj se je senat načrtno izognil devetim pritožbenim očitkom in dal s tem prvostopenjski sodnici potrditev, da lahko v zadevi ponovno enako odloči. Devet točk je mogoče povzeti v očitke o pavšalni in protispisni zavrnitvi pritožbenega očitka o kršitvi razpravnega načela in načela kontradiktornosti, zavrnitvi pritožbenih očitkov o pristranski, površni in selektivni dokazni oceni brez vsebinskih argumentov, samovoljni ugotovitvi prodaje tuje stvari med prvim in drugim nasprotnim udeležencem, neopredelitvi do pritožbenih navedb pritožnikov, samovoljni in protislovni ugotovitvi, da se je prvi nasprotni udeleženec naknadno premislil glede parkirišč, sklicevanju na neveljaven predpis, neobrazloženi zavrnitvi pritožbenih očitkov v zvezi z vsebino upravnih dovoljenj in pogodbe o medsebojnih razmerjih, neenakopravni obravnavi nasprotnih udeležencev ter v tem, da ni bilo ugodeno zahtevi po odreditvi sojenja pred drugim sodnikom. Navedene kršitve po mnenju pritožnikov dokazujejo, da se je senat izjemno potrudil pri razlastitvi prvega nasprotnega udeleženca. Serija procesnih kršitev je nedvomno dokaz nenaklonjenosti pritožnikom, ozadja za pristransko odločanje pa pritožniki ne morejo poznati, zato lahko zgolj razmišljajo o vplivu prijateljskih povezav in končno tudi o korupciji. Pritožniki navajajo, da jim je bila z izpodbijanim sklepom dejansko odvzeta pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Zavračajo tudi oceno predsednika višjega sodišča, da so pritožniki z zahtevo za izločitev zahtevali presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve senata, saj pritožniki niso zahtevali, da se senat strinja z njihovimi pritožbenimi očitki, pač pa da o njih odloči, da preizkusi prvostopenjski sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, česar senat ni storil. Pritožniki zato vztrajajo pri izločitvi sodnic, saj je bila odločitev višjih sodnic predvsem posledica njihovega nepoštenega in pristranskega obravnavanja, kar je odklonilni razlog po 6. točki 70. člena ZPP.

3. Predlagatelji, drugi nasprotni udeleženec in ostali udeleženci postopka na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožniki so zoper sklep predsednika višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev višjih sodnic, vložili posebno pritožbo, ki je dovoljena na podlagi petega odstavka 73. člena ZPP.

6. Pravica do nepristranskega sodnika je eno od temeljnih procesnih jamstev, ki ga zagotavljata 22. in 23. člen Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).1 Ustava v drugem odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja, da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, ki so vnaprej določena z zakonom in sodnim redom. Vendar pa je treba v primerih, v katerih obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, sodnika izločiti iz odločanja v konkretni zadevi in na ta način zagotoviti, da bo sojenje ustrezalo zahtevi po nepristranskosti. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) uporablja tudi v nepravdnih postopkih, kakršen je konkretni postopek, vsebuje med drugim tudi procesna pravila, ki veljajo v postopku izločitve sodnika. Ta med drugim določajo, da je treba pred izdajo sklepa o izločitvi dobiti izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva (četrti odstavek 73. člena ZPP). ZPP sicer ne vsebuje posebnega pravila, po katerem bi morala biti izjava sodnika, pridobljena na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZPP, dana stranki v izjavo, vendar pa lahko taka možnost stranke, da se torej seznani in izjavi o izjavi sodnika, čigar izločitev zahteva, izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki med drugim zagotavlja tudi pravico stranke do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu2 in lahko vpliva na odločitev sodišča.3 Del navedenega procesnega gradiva je po presoji Vrhovnega sodišča lahko tudi izjava sodnika, čigar izločitev se zahteva.4 Čeprav odločanje o izločitvi sodnika ni odločanje o končni, meritorni odločitvi v zadevi, pa je odločitev o (ne)izločitvi po svojem učinku pomembna procesna odločitev, saj vpliva na ustavno zagotovljene pravice stranke v postopku.5 Glede na navedeno je zato treba v primeru, da bi izjava sodnika, čigar izločitev se zahteva, lahko vplivala na odločitev o zahtevi za izločitev, zagotoviti možnost, da se stranka o izjavi, pridobljeni na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZPP, izjavi.

7. V konkretnem primeru je predsednik višjega sodišča skladno s četrtim odstavkom 73. člena ZPP pridobil izjave sodnic, izločitev katerih se je zahtevala. Njihove izjave glede na podatke v spisu niso bile vročene pritožnikom (niti drugim udeležencem postopka) v izjavo, pač pa so bile te le povzete v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Pri tem predsednik višjega sodišča na izjave sodnic ni neposredno oprl svoje odločitve o zavrnitvi zahteve za izločitev (nanje se ni izrecno skliceval). Po oceni predsednika višjega sodišča namreč konkretna zahteva za izločitev višjih sodnic ne vsebuje navedb o okoliščinah, ki bi vzbujale dvom v njihovo nepristranskost, saj vlagatelji kot utemeljitev zahteve izražajo zgolj nestrinjanje s predhodno odločitvijo pritožbenega senata v sestavi sodnic, izločitev katerih zahtevajo. Vendar pa v konkretnem primeru, na kar opozarjajo tudi pritožniki, izjave sodnic vsebujejo tudi stališča o utemeljenosti zahteve za izločitev,6 ki so vsebinsko enaka oziroma podobna razlogom, zaradi katerih je predsednik višjega sodišča zahtevo za izločitev sodnic zavrnil. Čeprav v izpodbijanemu sklepu med odločilnimi razlogi niso navedene izjave sodnic niti se odločitev na njih ne neposredno sklicuje, je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo (izjave sodnic), glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.7 Stranki postopka mora biti namreč skladno s 6. členom EKČP zagotovljeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča, pri tem pa ni pomembno, ali je sodišče pri svoji odločitvi takšen dokaz ali vlogo dejansko upoštevalo.8 Ker izjave sodnic vsebujejo tudi stališča glede utemeljenosti zahteve za izločitev, ki so vsebinsko enaka oziroma podobna razlogom, zaradi katerih je predsednik višjega sodišča zahtevo zavrnil, Vrhovno sodišče zaključuje, da so izjave višjih sodnic lahko vplivale na odločitev predsednika višjega sodišča in bi zato morale biti vročene pritožnikom v izjavo. Ker to v konkretnem primeru ni bilo storjeno, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sklep predsednika višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Več o tem: Weddam Lukić, Pravica do nepristranskega sodnika v odločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v: Žgur in dr. (ur.), Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, Maribor: Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila, 2017, str. 287-295. 2 Ne samo glede navedb, dokaznih predlogov in stališč nasprotne stranke, pač pa tudi drugega procesnega gradiva v spisu (Odločba US RS, št. Up -108/00-18 z dne 20. 2. 2003). 3 Odločba US RS, št. Up -108/00-18 z dne 20. 2. 2003. 4 Podobno ureditev postopka izločitve sodnika na zahtevo strank, kot je uzakonjena v ZPP, pozna tudi nemški civilni procesni zakon (Zivilprozessordnung, v nadaljevanju: ZPO), ki v par. 44 (3) predvideva pridobitev izjave sodnika, čigar izločitev se zahteva. Nemška sodna praksa je na podlagi načela kontradiktornosti v primeru, da so izjave pridobljene, uvedla popolno kontradiktornost, torej da se izjava sodnika vroči v izjavo obema strankama postopka, saj se posega v pravice obeh strank (pravico do nepristranskega sodnika in pravico do naravnega sodnika). Po nemški sodni praksi izjave sodnika, čigar izločitev se zahteva, ni treba pridobiti, če je zahteva očitno neutemeljena ali če gre za zlorabo procesnih pravic (povzeto po: Stackmann, v: Münchener Kommentar zur ZPO, 5. Auflage 2016, komentar k par. 44 ZPO, r. št. 7, 10-12; Heinrich, v: Musielak, Voit, ZPO, 16. Auflage 2019, komentar k par. 44 ZPO, r. št. 9; Vossler, v: Vorwerk, Wolf, Beck Online-kommentar ZPO, 32. Edition, 2019, komentar k par. 44 ZPO, r. št. 14-15). 5 Odločba US RS, št. Up -108/00-18 z dne 20. 2. 2003. 6 Namen izjave po četrtem odstavku 73. člena ZPP je sicer predvsem v tem, da se sodnik izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, in ne v pravnih naziranjih glede utemeljenosti zahteve za izločitev (tako pravico do izjave sodnika pojmujejo tudi v nemški ureditvi, gl. Vossler, v: Vorwerk, Wolf, Beck Online-kommentar ZPO, 32. Edition, 2019, komentar k par. 44 ZPO, r. št. 15). 7 Odločba ESČP v zadevi Nideröst-Huber v. Switzerland – 18990/91 z dne 18. 2. 1997. Enako tudi odločba US RS, št. Up -108/00-18 z dne 20. 2. 2003. 8 Odločba ESČP v zadevi Nideröst-Huber v. Switzerland – 18990/91 z dne 18. 2. 1997, v kateri je bila ugotovljena kršitev 6. člena EKČP, ker stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave o stališču nižjega sodišča o utemeljenosti pritožbe. Namen stališča je bil namreč vplivati na odločitev sodišča, ki je odločalo o pravnem sredstvu. Več o tem: Galič, Ustavno civilno procesno pravo; ustavna procesna jamstva, ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 159 in nasl.