Jedro

Načelo „in favorem laboratoris“ v delovnih sporih velja pri urejanju posameznih pravic v zakonu, kolektivni pogodbi oz. pogodbi o zaposlitvi ter za razlago materialnega prava, ne pa za dokazno oceno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2., 3., 4. in 6. točke izreka sodbe) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2008 (podana dne 1. 10. 2009 s strani tožene stranke) nezakonita in jo razveljavilo (1. točka izreka sodbe); ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2008, sklenjena med tožečo in toženo stranko, ni prenehala in še vedno velja, tako da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (2. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2008 (3. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2009 ter plačo (pravilno: nadomestilo plače) v višini, kot če bi delala, za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, razen za obdobje tožnikovega dela pri drugem delodajalcu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska do plačila (4. točka izreka sodbe); zavrnilo tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja ter za obračun in izplačilo plač (pravilno: nadomestila plač) s pripadki za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu (5. točka izreka sodbe ); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 794,20 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (6. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da ni moglo brez dvomov ugotoviti, ali je bil tožniku dopust odobren ali ne. V zvezi z vprašanjem, ali je imel v avgustu 2009 tožnik še kaj neizrabljenega dopusta pa je štelo, da evidence prisotnosti toženca niso služile za obračunavanje plač in da niso verodostojne, na kar kaže evidenca za september 2009, ko ni evidentiran bolniški stalež za čas od 21. 9. do 30. 9. 2009 ter evidenca za april 2009, ko naj bi bil tožnik v letu 2009 edino na dopustu, evidenca pa izkazuje le 32 ur obračunanega dopusta, kar po oceni sodišča prve stopnje kaže na kaotične razmere poslovanja toženca, ki tudi ni poskrbel za nedvoumni način odobravanja izrabe dopusta npr. s pisno dovolilnico, kar vse je sodišče vodilo v to, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedi prič D.K. in G.V. v povezavi z izjavami pravdnih strank. Obe priči sta povedali, da je toženec tožniku povedal, da nima več dopusta, sicer se okrog tega ne bi kregala. Evidentno je tudi, da tožniku dopust ni bil odobren. Iz izpovedi prič izhaja, da sta se s tožencem s tem v zvezi kregala, da je bil tožnik samovoljen, nato pa na delo enostavno ni več prišel. Dokazano je, da tožnik v avgustu 2009 neizrabljenega dopusta ni imel več. Bolniški stalež od 21. 9. 2009 do 30. 9. 2009 ni bil evidentiran zato, ker tožnik do izredne odpovedi ni dostavil bolniških listov za to obdobje, tožena stranka jih je prvič videla, ko jih je tožnik predložil sodišču. Zato na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da je evidenca neverodostojna. Isto velja za evidenco za april 2009, ko je izkazanih 32 ur obračunanega dopusta za tožnika. 27. 4. 2009 je bil državni praznik, tožnik pa je predložil kopijo potnega lista z žigi v tujem jeziku in tuji pisavi brez prevoda, pri čemer ni jasno, ali je to sploh tožnikov potni list ali ne, zato se sodišče na tak dokaz ne bi smelo opreti. Razlage sodišča o kaotičnih razmerah poslovanja toženca pa so skrajno neumestne. Obe priči sta izpodbili izjavo tožnika, da plačilnih listov ni dobil, saj so jih dobivali vsi delavci. Verodostojnost toženca ni omajana z ničemer, za tožnika pa velja nasprotno. Nedvoumno je izkazano, da tožnik ni imel primerno odobrene odsotnosti, dopusta pa ni imel več, saj je bil veliko odsoten z dela v letu 2009, kar je potrdila priča G.V.. Odobravanje izrabe dopusta npr. s pisno dovolilnico je izjema in ne pravilo, zlasti ne v manjših podjetjih ali pri samostojnih podjetnikih. Tožena stranka nadalje navaja, da se z logično razlago lahko ugotovi, da so vse tožbene navedbe tožeče stranke neresnične in neutemeljene. Po 31. 7. 2009 tožena stranka ni imela pri delodajalcu niti enega dneva dopusta več, ker je ves dopust predhodno izkoristila. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izveden v skladu z veljavnimi določbami ZDR, neopravičeni izostanki pomenijo hujšo kršitev pogodbenih oz. delovnih obveznosti, obenem pa tudi motnje v delovnem procesu in poslovanju delodajalca. Ker tožeča stranka za obdobje 21. 8. 2009 do 14. 9. 2009 ni bila upravičeno odsotna z dela, je bil v celoti podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da dokazno gradivo ne potrjuje navedb tožene stranke, da naj bi tožnik že do 31. 7. 2009 izrabil dogovorjenih 30 dni dopusta, ampak ravno obratno. Sodišče je ugotovilo, da je spor med strankama glede dopusta potekal izključno v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik (tedaj) še imel kaj neizrabljenega dopusta ali ne, obenem pa, da do avgusta 2009 dejansko ni izrabil celotnega letnega dopusta. Na tej podlagi je pravilno odločilo, da je bil tožnik v spornem obdobju upravičeno odsoten z dela zaradi izrabe še preostalega neizkoriščenega pripadajočega mu letnega dopusta. Glede potnega lista tožeča stranka pojasnjuje, da je sodišče na obravnavi dne 25. 3. 2010 vpogledalo v original potnega lista ter potrdilo, da je kopija enaka originalu, ter na tej podlagi ugotovilo, da gre za kopijo potnega lista tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz te določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče pa ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, je napačna oz. vsaj preuranjena. Temelji na dveh bistvenih ugotovitvah: na ugotovitvi, da sodišče na podlagi izpovedb zaslišanih strank in prič ni moglo brez dvoma ugotoviti, ali je bila tožniku s strani tožene stranke odobrena izraba letnega dopusta, ter na oceni, da evidence tožene stranke o prisotnosti delavcev (tožnika) na delu in izrabi dopusta niso bile natančne in pravilne oz. da niso služile za obračunavanje plač, kar naj bi kazalo na „kaotične razmere poslovanja toženca“. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zapisalo, da toženec ni poskrbel za natančne evidence prisotnosti oz. odsotnosti delavcev, na podlagi katerih bi ne bilo dvomov o tem, ali je imel tožnik še kaj neizrabljenega dopusta in da toženec tudi ni poskrbel za nedvoumni način odobravanja izrabe dopusta, kot npr. s pisno dovolilnico, ampak je dopuščal ustno dogovarjanje, zato je v dvomu razsodilo v korist tožnika in mu verjelo, da mu je toženec izrabo dopusta dovolil, ker je še imel neizrabljeni dopust. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da načelo „in favorem laboratoris“ v delovnih sporih velja pri urejanju posameznih pravic v zakonu, kolektivni pogodbi oz. pogodbi o zaposlitvi ter za razlago materialnega prava, ne pa za dokazno oceno, ki v obravnavani zadevi nikakor ni prepričljiva. Do sedaj izvedeni dokazi namreč ne kažejo na to, da bi bil tožniku dopust dejansko odobren, dvomljiv pa je tudi zaključek, da naj bi tožnik v času pred nastopom letnega dopusta v avgustu 2009 dejansko imel še neizrabljeni dopust za tekoče leto. Pritožba utemeljeno opozarja, da na podlagi dejstva, da toženec ni imel evidentiranega tožnikovega bolniškega staleža od 21. 9. 2009 do 30. 9. 2009 (to je v času po zaključku sporne odsotnosti zaradi letnega dopusta v času od 21. 8. do 14. 9. 2009) zaradi tega, ker tožnik delodajalcu ni dostavil bolniškega lista, še ni mogoče sklepati, da so vse toženčeve evidence napačne in nezanesljive, enako pa velja glede evidenc za april 2009, čeprav ni dvoma o verodostojnosti kopije potnega lista, ki ga je sodišču predložil tožnik (saj je sodišče prve stopnje to preverilo z vpogledom v njegov potni list na naroku za glavno obravnavo dne 25. 3. 2010, kot izhaja iz zapisnika – l. št. 18). Tudi iz dejstva, da se pri tožencu dopusti niso odobravali s pisnimi dovolilnicami, ampak ustno, ni mogoče sklepati, da toženec ni poskrbel za nedvoumni način odobravanja dopustov, saj je potrebno pritrditi pritožbi, da je zlasti pri manjših delodajalcih in samostojnih podjetnikih odobravanje dopustov s pisnimi dovolilnicami prej izjema kot pravilo. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku izrabo letnega dopusta dovolil, ker je imel še neizrabljeni dopust (takšna izpoved tožnika naj bi se ujemala z izpovedjo priče D.K.) in da zato ni podan zatrjevani odpovedni razlog (po 2. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), vsaj preuranjena, saj temelji na neprepričljivi dokazni oceni in pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju.

Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oz. da to ne bi bilo smotrno oz. da je v obravnavanem primeru vsekakor bolj ustrezno, da se postopek ponovi pred prvostopenjskim sodiščem.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek, pri čemer bo potrebno ponovno zaslišanje tožnika, zlasti pa toženca v zvezi z vprašanjem vodenja evidenc o prisotnosti in odsotnosti delavcev na delo (iz evidenc izhaja, da naj bi tožnik pretežni del dopusta izrabil januarja 2009), po potrebi pa naj se izvedejo še drugi primerni dokazi, ob upoštevanju določbe 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1). O verodostojnosti evidenc prisotnosti na delu in uporabi ter podatkov kot podlage za obračun plač ipd. bi bilo verjetno primerno zaslišati računovodjo tožene stranke. Ko bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva in razčistilo vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu, bo ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.