Jedro

Ni mogoče upoštevati revizijskih trditev o dejstvih, ki se razlikujejo od relevantnih dejstev v pravnomočni sodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1,100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Proti sodbi sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 15 dneh. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek, zavrnilo pa je tudi pritožbo tožeče stranke v celoti.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, zaradi razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidentke je, da "višje sodišče po tekočem traku znižuje odškodnine". Sledijo revizijske trditve o obsegu tožničinih telesnih bolečin, neugodnostih v času zdravljenja, ter posledicah, ki so pomembne za odločanje o satisfakciji za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožničino stališče je, da je upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas od 29.10.1999 do vključno 3.10.2000. Meni, da je sedanja sodna praksa, ko se pred 1.1.2002 ne prisojajo nikakršne obresti, protiustavna in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom in kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine.

Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je zato pri presoji ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri določanju denarnega zadoščenja, vezano na ugotovitve o dejstvih, ki so razvidne iz zadnjega odstavka 3. strani, 4. strani in prvega odstavka 5. strani sodbe pritožbenega sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Prisojeno denarno zadoščenje 400.000 SIT za tožničine telesne bolečine in 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v nobenem primeru ni v škodo tožnice.

Neutemeljeno je tudi revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede zamudnih obresti. Na vsebinsko podobne revizijske trditve je vrhovno sodišče pooblaščencem tožnice že odgovorilo v številnih odločbah (npr. II Ips 265/2001, II Ips 403/2001, II Ips 231/2002, II Ips 107/2003, II Ips 494/2003 ...).

Obširnejši odgovor v tej zadevi ni potreben. Dovolj je poudariti, da morajo sodišča enake primere (pri čemer je pomembna tudi njihova časovna umeščenost) tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa, sodne prakse pa ni mogoče spreminjati samo v posameznem primeru. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/2001) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse za čas pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Ker je bila v konkretnem primeru sodba sodišča prve stopnje izdana 4.10.2000 in so bile od takrat naprej tudi prisojene zakonske zamudne obresti, zato ne pride v poštev uporaba pravil, ki sicer veljajo za zamudne obresti od 1.1.2002 dalje.

Revidentka ni določno opredelila zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zato v tem delu revizijski preizkus ni bil možen (primerja; 371. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).