Jedro

V konkretnem primeru toženec nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo svoj sklep o izvršbi opr. štev. I 2005/05313 z dne 7.6.2005, v veljavi. O stroških je odločilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 324,66 EUR stroškov pravdnega postopa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. naj se sodbo razveljavi ter vrne zadeva v nadaljnji postopek. Poudarja, da Pogodba o upravljanju št. 650-GHKRBŠ z dne 1.6.2004 ni bila pravilno sklenjena. Ni podpisana s strani lastnikov, katerih deleži presegajo 50 odstotkov vseh deležev. Objekt ima skupno 72 enot, površina vsake garaže pa je enaka in znaša 13,5 m2. Kot je razvidno iz zapisnika, je bilo na zboru prisotnih 25 lastnikov garaž, kar zaradi lastništva več garaž, kot je moč razbrati iz liste prisotnih, priloge zapisniku zbora lastnikov z dne 12.5.2004, predstavlja prisotnost lastnikov 30 garažnih enot, oziroma 42 odstotni lastniški delež. Ugotovitev sodišča je zato v nasprotju z vsebino listin, na katere se v obrazložitvi sklicuje in je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je tudi uporabljeno materialno pravo. Na objektu namreč ni bila vzpostavljena solastnina temveč solastnina. Imenovanje upravitelja pa je po izrecni določbi petega odstavka 67. člena SPZ posel izrednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje vseh solastnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Predmetni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost denarnega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožeča stranka ne presega 2.000,00 eurov (glej 443. člen v zvezi z petim odstavkom 130. člena Zakona o pravdnem postopku (neuradno prečiščeno besedilo, ki obsega: Zakon o pravdnem postopku – ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 z dne 13. avgust 2007; Zakon o arbitraži – ZArbit, Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9. maja 2008 in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9. maja 2008; v nadaljevanju ZPP). V skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP pa je mogoče sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pa pomeni, da ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja. Predvsem tega pa po vsebini uveljavlja toženka v pritožbi, ko trdi, da iz zapisnika zbora lastnikov garaž ne izhaja, da je bila pogodba o upravljanju sklenjena s potrebno večino lastnikov, katerih deleži presegajo več kot polovico solastniških deležev na objektih in ko nadalje trdi, da v konkretnem primeru na garažnem objektu še ni bila vzpostavljena etažna lastnina, zaradi česar pride v poštev določba 267. člena SPZ, ki terja soglasje vseh solastnikov za imenovanje upravitelja (1). Pritožnica sicer očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da iz omenjenega zapisnika izhaja, da je bila pogodba o upravljanju sprejeta s potrebno večino in da gre zato za nasprotje med vsebino listine in povzetkom te listine v razlogih sodbe. To pa ne drži, saj sodišče prve stopnje ni v razloge povzemalo same vsebine zapisnika, temveč ga je zgolj dokazno ocenjevalo. Zato ni nasprotja med samim zapisom v zapisniku in njenim povzetkom v razlogih (v pritožbi napačno očitana protispisnost). Vse nanizane pritožbene trditve in očitki torej napadajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in jih zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Ne glede na povedano pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da med pravdnima strankama niti ni bila sporna tožbena trditev, da je vtoževane stroške upravljanja (2) tožeča stranka pokrila iz svojih sredstev (glej drugo stran prve pripravljalne vloge tožeče stranke, z dne 16.9.2005). To pa pomeni, da se upoštevaje v sodni praksi že tedaj utrjeno pravilo afirmativne litiskontestacije šteje, da je toženka te trditve priznala in jih sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ugotavljati. Čim pa je tako, pa je izpodbijana sodba utemeljena tudi na podlagi določbe 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki uzakonja nujno gestijo, to je upravičenost do povračila tistega, kar je bilo potrošeno v korist drugega za poplačilo njegovih zakonskih obveznosti. Plačilo dobavljene elektrike, potrebnih vzdrževalnih stroškov ter plačilo v obvezni rezervni sklad za vzdrževanje hiše (3) prav gotovo predstavljajo takšne stroške. Storitev upravljanja objekta s strani tožeče stranke pa je bila po nespornih podatkih spisa prav tako opravljena tudi v korist toženke in je zato dolžna tožeči stranki plačati tudi ta strošek (202. člen OZ, ki ureja pravice poslovodje brez naročila, ki je upravičen do povrnitve potrebnih in koristnih izdatkov). Zato se izkažejo celo kot pravno nepomembni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pogodba o upravljanju ni bila sklenjena s potrebno večino oziroma da upravnik ni bil postavljen s soglasjem vseh solastnikov.

Ker sodišče tudi ugotovilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in materialnopravne kršitve, je ob povedanem bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)

(1) Slednja pritožbena trditev sicer tudi ni materialnopravno pravilna, saj določba drugega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da se določitev upravnika šteje za posel rednega upravljanja, kar pomeni, da zadostuje za imenovanje upravnika zgolj večina tistih etažnih lastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico njene vrednosti (drugi odstavek 67. člena SPZ).

(2) Med upravljanje pa spadata tudi obratovanje in vzdrževanje – glej drugi odstavek 25. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1).

(3) Glej določbo 119. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in nadalje določbe 41. člena do 47. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1).