Jedro

Ker je preiskovalni sodnik s predložitvijo pritožbe in spisa senatu ravnal v skladu z določbo 4. odstavka 202. člena ZKP, senat pa je upošteval določbo 6. odstavka istega člena in o pritožbi odločil v 48 urah, pripor pa je bil podaljšan v skladu z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP, je očitek zahteve za varstvo zakonitosti o nezakonitosti in protispisnosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa neutemeljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. N.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 27.03.2002 zoper obd. N.B. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še za en mesec, to je do 27.04.2002. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 02.04.2002 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik E.R., je dne 05.04.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih ga izpodbija. Predlaga, da se protispisno odrejeni in protispisno podaljšani pripor odpravi in le podrejeno nadomesti z drugim milejšim ukrepom, ki v ničemer ne bi oviral izvedbe kazenskega postopka.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče o njegovi pritožbi zoper sklep o uvedbi pripora sploh še ni odločilo, čeprav je zoper sklep o uvedbi pripora pravočasno 01.03.2002 vložil pritožbo. Takim navedbam ni pritrditi, saj je o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora Okrožno sodišče v Kopru odločilo s sklepom z dne 03.03.2002. O obeh pritožbah je namreč odločilo z istim sklepom. Zato kršitve zakona niso podane. Okoliščine, ki so pri obdolžencu narekovale odreditev pripora, so bile v izpodbijanih sklepih pravilno ugotovljene in ni možnosti, da bi bil pripor zoper obdolženca nadomeščen s kakim milejšim ukrepom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne navaja razlogov, s katerimi izpodbija pravnomočni sklep. Opozarja le na nezakonitost slednjega, ker da pripor zoper obdolženca še ni bil pravnomočno odrejen. Dne 01.03.2002 je vložil zoper sklep o odreditvi pripora pritožbo, o kateri sodišče sploh ni odločilo. Zoper obdolženca je preiskovalni sodnik odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP s sklepom z dne 28.02.2002. Dne 01.03.2002 je zagovornik zoper ta sklep vložil pritožbo, prav tako tudi pritožbo zoper sklep preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave z dne 26.02.2002. Preiskovalni sodnik je z dopisom dne 04.03.2002 (l. št. 381) s spisom obe pritožbi predložil izvenobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Kopru v odločitev. Senat tega sodišča je s sklepom z dne 05.03.2002 obe pritožbi zavrnil kot neutemeljeni. Iz takšnega postopanja sledi, da je preiskovalni sodnik s predložitvijo pritožbe in spisa senatu ravnal v skladu z določbami 4. odstavka 202. člena ZKP, senat pa upošteval določbe 6. odstavka istega člena, ker je odločil o zagovornikovi pritožbi v 48 urah. Glede na to, in ker je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom sodišče podaljšalo pripor zoper obdolženca v skladu z določbami 2. odstavka 205. člena ZKP, je očitek zahteve za varstvo zakonitosti o njegovi protispisnosti in nezakonitosti neutemeljen.

Po določbi 1. odstavka 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je podan kateri izmed pripornih razlogov, naštetih v 1. do 3. točki iste določbe. Pravnomočni sklep vsebuje ugotovitev in presojo utemeljenega suma ter zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V njem je obrazložen utemeljen sum in navedena odločilna dejstva v zvezi s pripornim razlogom ter ocenjeno, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi ter obrazložena tudi sorazmernost med takšnim ogrožanjem in posegom v osebno svobodo obdolženca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija teh zaključkov s konkretnimi navedbami. S sklicevanjem na okoliščino, da obdolžencu očitani modus operandi ne dopušča, da bi deloval iz hišnega pripora oziroma ob ukrepu obveznega javljanja na policijski postaji, se zavzema za nadomestitev pripora z enim od navedenih ukrepov. Sodišče je v pravnomočnem sklepu na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin obrazložilo, zakaj niso podani pogoji za nadomestitev pripora z drugim milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. N.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).