Jedro

Zagovornik je v pritožbi navedel vse druge okoliščine, ki so navedene v zahtevi in ki smiselno kažejo na to, da izpodbija tudi obdolženkino procesno (razpravno) sposobnost. Njegove trditve je treba povezati z ugotovitvami sodišč o obdolženkinem duševnem stanju, ki je trajno, nepopravljivo ter neodvisno od družbenega konteksta, v katerem se obdolženka nahaja. Narava ugotovljenega obdolženkinega duševnega stanja vendarle takšne narave, da od vložnika ni mogoče pričakovati posebej konkretiziranega zatrjevanja njenih učinkov na obdolženkina posamezna procesna dejanja.

Podan je precejšen dvom o domnevi, da je bila obdolženka glede na njeno duševno stanje razpravno sposobna, torej da je bila sposobna splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni, ter sposobna komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njeno obrambo.

Upoštevajoč izvedenkine ugotovitve so v tem konkretnem primeru za presojo obdolženkine (ne)prištevnosti odločilne konkretne okoliščine, v katerih se je obdolženka nahajala, ko je ravnala na načine, ki se ji očitajo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 24. 11. 2022 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, v enem delu v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo ji je enotno kazen dveh let in šestih mesecev zapora ter jo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 4. 2023 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo in obdolženko oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkin zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo odpravi ter vrne zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da ni utemeljena. Navaja, da je sodišče podrobno obrazložilo, da je obdolženka kazniva dejanja storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče tudi ni bilo dolžno pridobiti mnenje stalnega skrbnika obdolženke in ga glede njenega stanja zaslišati. Izpodbijanje kazenske sankcije pa je mogoče z zahtevo le, če sodišče prekorači svojo pravico, česar zahteva ne trdi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Obdolženka je bila spoznana za krivo, da je v izreku sodbe navedena kazniva dejanja storila v okoliščinah, ko je bila zaradi zmerne duševne manjrazvitosti njena zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana.

**Procesna (ne)sposobnost obdolženke** _Vsebina zahteve_

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je izpodbijana sodba v celoti spregledala eno izmed bistvenih okoliščin, in sicer da je bila obdolženka s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. N 8/2020 z dne 14. 6. 2021 postavljena pod stalno skrbništvo Centra za socialno delo Posavje iz razloga, ker ni sposobna skrbeti zase, za svoje pravice in koristi ter upravljati s svojim premoženjem. V celoti ji je bila odvzeta poslovna in procesna sposobnost. Posledično pogoji za obsodbo obdolžene kot duševno motene osebe niso podani. Izpodbija zaključke izpodbijane sodbe, da ravnanja obdolženke kažejo na nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda, upoštevajoč njeno zdravstveno stanje. V tem vidi kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), saj sodišči prezreta dejstvo, da je obdolženka duševno prizadeto dekle, ima status invalida ter je zaradi njene nezmožnosti razumevanja ter uveljavljanja svojih pravic in dolžnosti postavljena pod stalno in trajno skrbništvo. Obdolženki je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Sevnici v letu 2021 izrečen tudi ukrep obvezne namestitve v socialno varstveni zavod brez njene privolitve, ki pa se zaradi prostorsko omejenih kapacitet še ni izvršil. Sodišče bi moralo pridobiti tudi obrazloženo pisno mnenje stalnega skrbnika o trenutnem stanju in življenju obdolženke ter ga zaslišati glede njenega stanja, tudi v zvezi z namestitvijo v socialnovarstveni zavod. Posebej ob dejstvu, da se obdolženka pred sodnikom ni bila sposobna zagovarjati, saj jo je sodišče vseskozi opozarjalo na neprimerno obnašanje. V zvezi s tem zatrjuje kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi 11. točke prvega odstavka istega člena ZKP, saj sodba o tem nima odločilnih razlogov.

_Izčrpanost pravnih sredstev_

7. Kot izhaja iz pritožbe, ki jo je vložil obdolženkin zagovornik zoper prvostopenjsko sodbo, v njej ni navedbe, da se obdolženka pred sodnikom ni bila sposobna zagovarjati. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve zakona sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Uveljavljeno stališče je,1 da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, ampak jih mora konkretizirati in ustrezno obrazložiti. Okoliščina, da višje sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne pomeni, da je s tem glede teh kršitev izpolnjena predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Tudi tovrstne kršitve morajo biti glede na zakonsko besedilo v pritožbi vsebinsko uveljavljane, če se želi vlagatelj nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

8. Zagovornik je v pritožbi navedel vse druge okoliščine, ki so navedene v zahtevi in ki smiselno kažejo na to, da izpodbija tudi obdolženkino procesno (razpravno) sposobnost. Njegove trditve je treba povezati z ugotovitvami sodišč o obdolženkinem duševnem stanju, ki je trajno, nepopravljivo ter neodvisno od družbenega konteksta, v katerem se obdolženka nahaja (o čemer več v nadaljevanju sodbe). Pritožbeno sodišče v teh navedbah zagovornika ni prepoznalo uveljavljanja procesne nesposobnosti obdolženke, ampak se je do teh navedb iz pritožbe opredeljevalo v okviru ocene (ne)primernosti kazenske sankcije.2 Vendar pa je narava ugotovljenega obdolženkinega duševnega stanja vendarle takšne narave, da od vložnika ni mogoče pričakovati posebej konkretiziranega zatrjevanja njenih učinkov na posamezna procesna dejanja.

9. Vložnikove navedbe o obdolženkini razpravni nesposobnosti je zato treba šteti za izčrpane. Po vsebini gre za zatrjevanje kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). Ker so, kot bo pojasnjeno, merila razpravne sposobnosti temelj pripoznanja posameznikove procesne subjektivitete, s tem vložnik zatrjuje tudi kršitev 21., 22. in 29. člena Ustave.

_Stališča sodišča_

10. Sodišče prve stopnje nima v razlogih sodbe nobene navedbe o obdolženkini procesni (ne)sposobnosti. Zagovornik je že na naroku dne 20. 1. 2022 navedel, da je potreben psihiatrični pregled obdolženke iz resnega dvoma njene procesne sposobnosti. Predlagal je tudi, da sodišče pridobi in vpogleda v nepravdni spis Okrajnega sodišča v Krškem N 8/2020, iz katerega bo razvidno, da obdolženka ni duševno zdrava, da ima duševne težave že od rojstva dalje, pri čemer je izpostavil, da je sam bil v tem nepravdnem postopku postavljen za začasnega zastopnika in lahko neposredno pove, da obdolženka ni zmožna sodelovati na narokih. Obdolženka se je tudi na sestankih na CSD nenavadno obnašala, z njo se ni bilo možno pogovarjati, venomer se je smejala, bila je nezaupljiva do drugih oseb, med drugim je celo enkrat začela kuriti papir, zaradi česar je bil sestanek prekinjen. Sodišče je v odredbi za postavitev izvedenke psihiatrične stroke Psihiatrične klinike Ljubljana z dne 27. 1. 2022 izvedenki tudi postavilo vprašanje, ali je obdolženka glede na zdravstveno stanje sposobna podati zagovor in spremljati glavno obravnavo na sodišču, kar določno kaže na dvom sodišča v obdolženkino razpravno sposobnost. Izvedenka dr. Mirjana Delić je v svojem pisnem mnenju navedla zgolj, da je obdolženka sposobna podati zagovor na sodišču, vendar je pri tem potrebno upoštevati njeno nepredvidljivost in morebitno neprilagojeno vedenje. Ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 14. 4. 2022 pa je na vprašanje zagovornika, ali je obdolženka sposobna razumeti predvsem pravice, ki jih ima v kazenskem postopku ter pravne pouke, pojasnila, da ji je v grobem jasno, da ne želi v zapor, da ji je to jasno v smislu neke bazične razlage; v bolj zapletenem, kompleksnem smislu, v kontekstu napovedovanja in predvidevanja pa bistveno manj. Sodnica prve stopnje je tudi predlagala, da se obdolženki postavi zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi 70. člena ZKP, saj je očitno presodila, da je nezmožna, da se sama brani. Na glavnih obravnavah je bilo zagotovljeno tudi dodatno varovanje, saj, kot izhaja iz dopisa sodišča z dne 23. 5. 2022 predsedniku sodišča, "_iz psihiatričnega mnenja izvedenke Zdenke Čebašek Travnik izhaja, da je vedenje obdolženke zelo problematično in nepredvidljivo, da je njeno obnašanje čedalje manj nadzorovano, da ogroža sebe in druge. Prav tako iz mnenja izvedenke dr. Mirjane Delić izhaja opozorilo, da je potrebno pri obdolženki upoštevati njeno nepredvidljivost in morebitno neprilagojeni vedenje na glavni obravnavi._"

11. Iz sodbe sodišča prve stopnje (točke 59-61) izhajajo naslednja pravnomočno ugotovljena dejstva: (i) obdolženka je oseba z motnjo v duševnem razvoju, ki se je začela v zgodnjem otroštvu in je opredeljena kot zmerna duševna manjrazvitost,3 (ii) njena raven inteligenčnih sposobnosti je med 35 in 49, njene govorne sposobnosti so slabo razvite, besedni zaklad je siromašen, njene sposobnosti so primerljive s stopnjo razvoja otroka v starosti od 6 do 9 let; (iii) obdolženka je bila prepoznana kot otrok s posebnimi potrebami in usmerjena v šolo s prilagojenim programom, leta 2015 pa je prav na podlagi te motnje dobila status invalida; (iv) obdolženka zmore le konkretno mišljenje, njena dejanja so usmerjena v zadovoljitev lastnih želja, frustracijska toleranca je nizka; pojem lastnine razume le v grobem, pri tem izhaja iz lastne pravice do lastnine, vživljanja v počutje drugega oz. pogleda na situacijo z drugega zornega kota nima, (v) obdolženka nima razvitih mehanizmov za razreševanje osebnih stisk in sproščanja napetosti ter je pogosto hetero in avtoagresivna, (vi) obdolženka je na zelo primitivnem nivoju sposobna razumeti pomen svojih dejanj, da ve kaj je prav in kaj narobe; ko se je treba odločiti med "jaz ali sistem" se odloča za lastne želje, za lastne vzgibe. Sodišče je tudi navedlo, da je do povsem enakih zaključkov po pregledu obdolženke prišla tudi sodna izvedenka dr. Zdenka Čebašek Travnik, ki je za potrebe Okrožnega sodišča v Krškem I Kpr 7841/2020 (priloga C6) izdelala psihiatrično izvedensko mnenje za obdolženko, ni pa navedlo, da je ta izvedenka v svojem mnenju izrecno navedla, da obdolženka v sedanjem stanju ni razpravno sposobna in da bi tudi sicer bila zanjo primerna namestitev v varovanem okolju socialno-varstvenega zavoda.

_Izhodišča za presojo_

12. Procesna oziroma razpravna sposobnost obdolženca pomeni dejansko sposobnost obdolženca, da sodeluje v kazenskem postopku. Navzočnost obdolženca na obravnavi sama po sebi še ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku.4 Obsojenec mora biti tudi dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).5 Procesna nesposobnost obdolženca predstavlja eno temeljnih negativnih predpostavk za izvedbo kazenskega postopka in predpostavko procesnih dejanj obdolženca.6 Izvedba kazenskega postopka zoper obdolženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, bi bila v nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku, ki mu jo zagotavlja prvi odstavek 21. člena Ustave in ki je poseben izraz sicer splošnejše pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, ki jo vsakomur zagotavlja 34. člen Ustave.7 Uresničevanje ustavno varovanih pravic tako zahteva procesno sposobnega subjekta, ki razume svoj procesni položaj in je tudi sposoben aktivno ravnati v smeri zaščite svojih pravic, torej sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način.8 Razpravna sposobnost se domneva; razpravno nesposobnost pa bo sodišče ugotavljalo (s pomočjo izvedenca), če bo v razpravno sposobnost (resno) podvomilo (265. člen ZKP).

13. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP)9 izhaja, da vprašanje razpravne sposobnosti služi kot jamstvo učinkovitega udeleževanja v postopku, skupaj s pravico do sojenja v obdolženčevi navzočnosti. Obdolženec lahko učinkovito uresničuje procesna jamstva le, če lahko spremlja potek kazenskega postopka. Zgolj sojenje v (fizični) navzočnosti obdolžencu ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku, temveč mora biti obdolžencu zagotovljeno, da lahko spremlja postopek. Navedeno je vgrajeno v jedro kontradiktornega postopka, v kazenskih zadevah pa konkretneje v pravico obdolženca, da se brani sam. V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.10 Dejstvo, da ima obdolženec pomoč zagovornika, torej ne more samo po sebi absolvirati obdolženčeve ugotovljene procesne nesposobnosti, temveč bo zagovornikova pomoč relevantna le v toliko, kolikor je obdolženec z zagovornikom dejansko sposoben efektivno komunicirati.11 ESČP je še judiciralo, da je lahko uravnotežna okoliščina pri presoji obdolženčeve sposobnosti sodelovanja v kazenskem postopku tudi dejstvo, da obdolženca zastopa izkušen odvetnik, ki mu lahko pomaga razumeti pomen in morebitne posledice sodnega postopka.12 _O kršitvi_

14. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče v zagovornikovih trditvah nista prepoznali zatrjevanja obdolženkine razpravne nesposobnosti in se do tega vprašanja nista opredelili. Zato je mogoče sklepati le, da sta se oprli na domnevo obdolženkine razpravne sposobnosti oziroma sta šteli, da ni izpodbita.

15. Zaradi pomanjkanja razlogov o tem vprašanju Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali sta sodišči sledili merilom ugotavljanja razpravne (ne)sposobnosti ali ne. Mogoče pa je ugotoviti - glede na vsa navedena dejstva v točki 10 te sodbe -, da je podan precejšen dvom o domnevi, da je bila obdolženka glede na njeno duševno stanje razpravno sposobna, torej da je bila sposobna splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni, ter sposobna komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njeno obrambo. Ta dvom je mogoče opreti zlasti na mnenje dr. Zdenke Čebašek Travnik z dne 15. 10. 2021 za potrebe postopka pred Okrožnim sodiščem v Krškem I Kpr 7841/2020 (priloga C6), ki je izrecno navedla, da je obdolženka v sedanjem stanju razpravno nesposobna (kot izhaja iz mnenja izvedenke dr. Mirjane Delić pa je njeno stanje ves čas enako in se ni izboljšalo). To mnenje je sodišče prve stopnje imelo pred seboj in ga je na naroku dne 22. 11. 2022 prebralo, a se na to ugotovitev ni odzvalo. Dvom v resničnost domneve o obdolženkini razpravni sposobnosti izhaja tudi iz ravnanj sodišča prve stopnje, ki je pristopilo k zagotovitvi zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 70. člena ZKP in je pri tem, kot se zdi, izhajalo iz stališča, da je mogoče obdolženkino prikrajšanost zaradi duševnega stanja sanirati s strokovno pomočjo zagovornika, nikjer pa ni ugotovljeno, da je obdolženka svojemu zagovorniku sploh sposobna posredovati svoje pomisleke v zvezi z uresničevanjem pravic v postopku. V skladu z določbo 427. člena ZKP bi bilo zato treba ob odločanju o zahtevi izpodbijani sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo ugotavljalo dejstva, pomembna za oceno obdolženkine razpravne (ne)sposobnosti.

**O obdolženkini (ne)prištevnosti** _Vsebina zahteve_

16. Zahteva trdi, da je sodišče s premajhno skrbnostjo pretehtalo okoliščine posameznega kaznivega dejanja, saj bi moralo glede na veliko število dogodkov za vsako kaznivo dejanje posebej ugotavljati kazensko odgovornost obdolženke. Tako bi moralo za vsako kaznivo dejanje posebej ugotoviti, ali je bila obdolženka bistveno zmanjšano prištevna ali neprištevna, kot to trdi obramba. Po oceni Vrhovnega sodišča s tem trditvami vložnik presega golo zatrjevanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - pogreša namreč posamične razloge v pravnomočni sodbi o obdolženkini (ne)prištevnosti za vsako od očitanih ravnanj posebej. S tem zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

_Izhodišča za presojo_

17. Kazenski zakonik v drugem odstavku 29. člena določa, da ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti. Pogoji in okoliščine, ki morajo biti izpolnjene za ugotovitev storilčeve neprištevnosti, se delijo v dve skupini: psihološki pogoji neprištevnosti in biološki pogoji neprištevnosti. Psihološki pogoj neprištevnosti je sestavljen iz zavestne ali intelektualne sestavine ter iz voljne ali volunturistične sestavine. Zavestna ali intelektualna sestavina pomeni zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja in skuša predvsem razbliniti dilemo, ali je bil storilec v času storitve protipravnega dejanja sposoben razmišljati, ali je bil njegov miselni proces normalen, utečen po načelih normalnega mišljenja, brez miselnih motenj, in je tako mogel pravilno zaznavati svet okoli sebe. Voljna ali volunturistična sestavina pa razkriva vprašanje, ali je storilec v kritičnem trenutku izvršitve mogel imeti v oblasti svoje ravnanje. Torej, ali je bil zmožen sam sebe obvladati, uskladiti svoje razumsko spoznavanje in čustvene (emocionalne) vzgibe. Biološki elementi neprištevnosti pa se delijo na duševno motnjo in duševno manjrazvitost.13 Ob obstoju biološkega pogoja neprištevnosti za razglasitev storilčeve neprištevnosti zadostuje že samo nezmožnost zavestne ali pa samo nezmožnost voljne sestavine psihološkega pogoja neprištevnosti. Morata pa biti biološki in psihološki pogoj v razmerju vzroka in posledice. Ni torej mogoče izključiti prištevnosti, če nista hkrati podana oba pogoja neprištevnosti in če biološki pogoj ni vzrok psihološkega.14 _Stališča v izpodbijani sodbi_

18. Sodišče prve stopnje je v točki 62 obrazložitve sodbe za vsa kazniva dejanja skupaj presodilo, da je bila obdolženka v času storitve vseh očitanih kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prištevna. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenke dr. Mirjane Delić in v točki 61 obrazložitve sodbe navedlo, da je obdolženka na zelo primitivnem nivoju sposobna razumeti pomen svojih dejanj. Njene sposobnosti so namreč primerljive s sposobnostmi 6-9 let starega otroka in na tem nivoju je tudi zmožna obvladovati svoje ravnanje. Pritožbeno sodišče je v točki 9 obrazložitve sodbe navedlo, da je glede obdolženkinega duševnega stanja pri storitvi kaznivih dejanj ključna ugotovitev izvedenke, da obdolženkina duševna manjrazvitost predstavlja motnjo trajne narave in da je izvedenka logično pojasnila, da je bila pri obdolženki pri vsakem dejanju prisotna enaka motnja, pri čemer izvedenka ni ugotovila posamičnih oziroma začasnih odklonov v duševnem stanju obdolženke, niti kakršnihkoli drugih duševnih motenj ali stanj, ki bi izkazovali, da je bila obdolženka v času storitve posameznega kaznivega dejanja neprištevna. Po drugi strani pa je pritožbeno sodišče v točkah 7 in 8 obrazložitve sodbe navedlo, da je izvedenka pojasnila, da je zmožnost obdolženke imeti v oblasti svoje ravnanje odvisna od okolja oziroma situacije, v kateri se nahaja - pritisk okolice vpliva na to, kaj bo storila.

_O kršitvi_

19. Upoštevajoč izvedenkine ugotovitve so torej v tem konkretnem primeru za presojo obdolženkine (ne)prištevnosti odločilne konkretne okoliščine, v katerih se je obdolženka nahajala, ko je ravnala na načine, ki se ji očitajo. Takšnih ugotovitev nobena od izpodbijanih sodb nima; višje sodišče se na koncu zadovolji le z oceno, da izvedenka obdolženkine zmožnosti obvladovati svoje ravnanje nikoli ni povsem izključila. To drži, vendar pa s tem pravnomočna sodba nima razlogov o okoliščinah posameznih ravnanj, od katerih naj bi bila odvisna njena (ne)prištevnost - kar izhaja prav iz izvedenskega mnenja, katerega ugotovitve sta obe sodišči šteli za odločilne. To pomeni, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

20. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je pravnomočna sodba v razlogih o obdolženkini (ne)prištevnosti oziroma bistveno zmanjšani prištevnosti obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene ugodilo in glede na naravo kršitev sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika posameznika. Upoštevajoč razloge, zaradi katerih je Vrhovno sodišče prepoznalo precejšen dvom o odločilnosti dejstev o obdolženkini razpravni sposobnosti, pa bo moralo sodišče pretresti vsa vprašanja, na katera je Vrhovno sodišče opozorilo v 15. točki te sodbe.

21. Glede na to, da je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev zakona razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, ni presojalo zatrjevanih kršitev glede odločbe o kazenski sankciji, saj so z razveljavitvijo sodbe navedeni očitki postali brezpredmetni.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča sodba I Ips 30738/2013 z dne 25. 2. 2021. 2 Točke 10-15 obrazložitve sodbe. 3 Slednja je v Mednarodni kvalifikaciji bolezni, deseta revizija, MKB-10, opisana kot pomanjkanje veščin, znanj in spretnosti na kognitivnem, motoričnem, govornem in socialnem področju. 4 Sodba VSRS I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 48. 5 Sodba VSRS I Ips 48832/2014 z dne 31. 7. 2020, tč. 14. 6 Prav tam. 7 Odločba USRS U-I-6/08, Up-1198/05, Up-786/06 z dne 3. 7. 2008; Sodbi VSRS XI Ips 44024/2018 z dne 16. 10. 2018 in I Ips 65611/2012 z dne 23. 7. 2020, tč. 6. 8 Sodba VSRS IV Ips 22/2013 z dne 19. 3. 2013, tč. 4. 9 Odločbe ESČP Liebreich proti Nemčiji, 8. 1. 2008; Timergalyev proti Rusiji, 14. 10. 2008; Grigoryevskikh proti Rusiji z dne 9. 4. 2009; Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2012. 10 Odločbe ESČP Liebreich proti Nemčiji, 8. 1. 2008; Timergalyev proti Rusiji, 14. 10. 2008; Grigoryevskikh proti Rusiji z dne 9. 4. 2009; Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2012. 11 Sodbi VSRS I Ips 42208/2010 z dne 28. 3. 2019, tč. 48 in I Ips 48832/2014 z dne 31. 7. 2020, tč. 12. 12 Odločba ESČP Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2021, tč. 56. 13 Glej B. Nerat v: M. Šepec, ur.: Kazenski zakonik s komentarjem, Lexpera, Ljubljana, 2021, str. 418-420. 14 Prav tam.