Jedro

Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, kdaj naj bi tožnica storila očitane kršitve, zato ni mogoče preizkusiti pravočasnosti podane izredne odpovedi, prav tako pa ni dokazala, da je tožnica kršitve dejansko zagrešila. Zato je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdijo sodbi ter sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 2.11.1999 za nedoločen čas, med toženo stranko in tožečo stranko (tč. 1/I izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter ji izplačati neto plače, izračunane iz bruto zneska 970.547,50 SIT skupaj in sicer za vse mesece v določenih zneskih, ki so navedeni v vseh alineah tč. 2/I izreka sodbe tako, da od teh bruto zneskov odšteje davke in prispevke, tožeči stranki pa izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu do plačila, ter vse nadaljnje neizplačane plače do ponovnega poziva na delo, vse v 8 dneh pod izvršbo; presežek glavnice v bruto znesku 273.266,90 SIT in zakonske zamudne obresti od vtoževanih bruto zneskov pa je zavrnilo (tč. 3/I izreka sodbe).

Obenem pa sklenilo, da se tožba tožeče stranke zavrže, v delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati odškodnino v znesku 414.604,80 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 1/II izreka sklepa); obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 277.128,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2003 dalje do plačila pod izvršbo (tč. 2/II izreka sklepa).

Z dopolnilno sodbo pa je sodišče prve stopnje razsodilo tako, da se sodba z dne 3.12.2003 dopolni v tč. 2 izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi vse nadaljnje neizplačane plače do ponovnega poziva na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu do plačila (tč. 1 izreka dopolnilne sodbe); na podlagi dopolnitve, navedene v tč. 1 izreka te dopolnilne sodbe, se tč. 2 izreka sedaj glasi: "2. Tožeča stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter ji izplačati neto plače izračunane iz bruto zneska 970.547,50 SIT skupaj in sicer za vse mesece, ki so navedene v vseh alineah tč. 2 dopolnilne sodbe tako, da od teh bruto zneskov odšteje davke in prispevke, tožeči stranki pa izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vse nadaljnje neplačane plače do ponovnega poziva na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo."

Zoper ugodilni del sodbe in sklep o stroških v tč. 2/II izreka sklepa ter zoper dopolnilno sodbo se pritožuje tožena stranka (tč. I, 1. in 2. izreka ter tč. II 2 sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo ter sklep v izpodbijanem delu in dopolnilno sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da samo odloči o zahtevku, podrejeno pa, da jih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero le pričam in dokazom, ki so le v korist tožeči stranki. Izpovedi priče, ki je še zaposlena pri toženi stranki, pa se ni verjelo, češ da le-ta mora govoriti v korist tožene stranke; ostali dve priči, ki pa nista bili več zaposleni pri njej, pa sta govorili resnico. Nesporno pa je, da je tožeča stranka prihajala velikokrat na delo slabe volje, kar je vsekakor slabo vplivalo na delovno vzdušje in delo s strankami, kar so izpovedale vse priče, tudi priče, ki jim je sodišče prve stopnje brezpogojno verjelo, pa tudi iz izpovedi tožeče stranke, zaslišane kot stranke. Tožena stranka jo je glede vtoževane reintegracije pozvala, še tekom pravde z dnem 22.10.2003, nazaj na delo in sicer na njen naslov.

Vendar se na odziv ni odvzvala, kar očitno kaže, da nima pravega in dejanskega namena in volje delati pri njej. Tožečo stranko je pozvala na delo tudi po prejemu izpodbijane sodbe z dne

31.12.2003 in dne 5.1.2004, na katere pozive pa se tožeča stranka tudi ni odvzala, in je poziv celo odklonila. Tožena stranka nikakor ne bi imela interesa voditi postopek zoper tožečo stranko in ji izreči izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če dejanske razmere med strankama ne bi bile porušene do takšne mere, da nadaljno delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni mogoče.

Do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo izključno zaradi obnašanja tožeče stranke, ki se je nespoštljivo, neprijazno vedla tako do gostov, kakor tudi do nadrejenih delavcev tožene stranke in do sodelavk. Potrebno je tudi poudariti, da gre za manjše podjetje, ker je komuniciranje med delavci in vodstvenimi osebami (lastniki) neizogibno, vsakodnevno. Iz istih razlogov se pritožuje tudi zoper dopolnilno sodbo in vztraja na navedbah, ki jih je podala v pritožbi zoper sodbo z dne 3.122.2003. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje v celoti (tč. II/1 in II/2) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep tako spremeni, da zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki povrnitev vseh pravdnih stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, oz. podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi navaja, da iz izreka sklepa pod tč. II/1 izhaja, da je sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavrglo tožbeni zahtevek in (ne tožbe) tožeče stranke kot preuranjen. V skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku tožbenega zahtevka ni mogoče zavreči, ampak mu lahko sodišče ugodi ali pa ga zavrne; predmet zavrženja je lahko le tožba. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi sicer je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožba tožeče stranke glede vtoževane odškodnine preuranjena. Kot pravno podlago svoje odločitve je sodišče navedlo 28. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarsko dejavnost, ki določa, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Navedeno določilo je sodišče prve stopnje razlagalo tako, da je delavec upravičen do vložitve zahtevka šele po pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljeno nezakonito prenehanje, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Namen določila o pogodbeni kazni, ki jo je dolžan plačati delodajalec delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je v varovanju delavca kot šibkejše stranke, zaradi česar je potrebno ob ugotavljanju vsebine določila poleg gramatikalne razlage uporabiti tudi teološko razlago ter navedeno določilo razlagati v korist delavca. V skladu z veljavno sodno prakso sodišče poleg ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in določitve izplačila vseh plač, ki bi jih delavec prejel, če bi delal, določi tudi delodajalčevo obveznost izplačila pogodbene kazni. Sodna praksa je prav tako izoblikovala stališče, kdaj je pogodbena kazen dospela v plačilo, in sicer, ko pride do neizpolnitve oz. nepravilne izpolnitve pogodbe, to je v trenutku nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sicer pa sodna praksa formalno tudi ni pravni vir, vendar zavezuje z močjo svojih argumentov. Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku glede plačila pogodbene kazni ugoditi v višini treh povprečnih plač tožeče stranke z zapadlostjo od dneva prenehanja delovnega razmerja (16.3.2003).

Tožeča stranka se tudi pritožuje zoper sklep v točki II/2, v katerem je sodišče odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

Sodišče je uspeh tožeče stranke ocenilo na 75 % z utemeljitvijo, da je v celoti uspela z zahtevkom na razveljavitev izredne odpovedi (pri čemer po mnenju sodišča ta zahtevek predstavlja 50 % celotnega zahtevka), medtem ko naj bi z denarnim zahtevkom, ki predstavlja preostalih 50 % celotnega zneska, uspela le s 50 % oz. 25 % glede na celotni zahtevek. Meni, da je njen uspeh vsaj 58 %. Poleg tega opozarja na napačno odločitev sodišča glede priglašenih stroškov in sicer glede ugotovitve pravnomočnosti in za poročilo stranke, saj ji je za ta opravila priznalo le 20 točk, moralo pa bi 50 točk. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe tako tudi dopolnilne, in sklepa v mejah razlogov, iz katerih se smeta sodba in sklep izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu obeh sodb in sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 - 26/2002 v zvezi s 366. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zoper sodbo in dopolnilno sodbo zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi stališči tega sodišča, soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno dokazno oceno, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (dokaz A 4). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer odpoved brez odpovednega roka, kjer prenehanje pogodbe o zaposlitvi nastopi takoj, tožena stranka pa je tožeči stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem izteka odpovednega roka. Utemeljen razlog, ki opravičujče izredno odpoved, je dolžna dokazati tožena stranka, ki je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka dejansko storila kršitve, navedene v tč. A do K izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dokaz A 6) z dne 13.1.2003 oz. te kršitve po oceni sodišča, niso bile takšne narave, da bi opravičevale izredno odpoved zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora na podlagi 2. odst. 100. čl. ZDR pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče ugotoviti, kdaj so se očitane kršitve pogodbe obveznosti dogajale, razen v točkah b, d, j in k, niti kdaj se je z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanila tožena stranka. Kršitve obveznosti so v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi napisane zelo opisno v smislu odpovednih razlogov po

1. odst. 111. čl. ZDR/02, ki naj bi se dogajale v daljšem časovnem razdobju, kdaj konkretno pa so nastopili tisti razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo ugotoviti niti z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala v nasprotju z zakonom in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.1.2003 nezakonita.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tudi glede poziva nazaj na delo, in vpisa delovne dobe v delovno knjico. Poleg tega tega je tudi utemeljeno ugodilo denarnemu zahtevku tožeče stranke, in s tako obrazložitvijo glede ugoditve tožbenemu zahtevku soglaša pritožbeno sodišče. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje v izrečeni izpodbijani sodbi, kot tudi v dopolnilni sodbi, ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene, saj so le pavšalne, poleg tega pa je pritožbeno sodišče tudi preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila sprejeta v skladu z določbo 8. čl. ZPP, in pri tem ugotovilo, da je objektivna in pravilno sprejeta ter v njo ni dvomilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko na delo in da se pozivu ni odzvala. Ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj je delovno razmerje dvostransko pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem, urejeno z zakonom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) določa, tako vsebino pogodbe o zaposlitvi, kot tudi postopek in pogoje za njeno odpoved. Ravno zaradi dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi ni mogoče, da je delodajalec, ki je delavcu že izročil pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in je učinek te pogodbe že nastopil, to odpoved lahko preklical in s tem dosegel, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja več, čeprav delavec s takšnim ravnanjem delodajalca ne soglaša. Kolikor je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu že vročena, potem je za kasnejši preklic te pogodbe in vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna tudi njegova privolitev. Namreč 2. odst. 3. čl. ZPP določa, da se stranke lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Tožena stranka bi tako lahko pripoznala zahtevek tožeče stranke, če je v resnici želela vzpostaviti prejšnje stanje, ali pa dosegla z njo poravnavo, ne more pa v okviru prostega razpolaganja z zahtevki preklicati odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem vzpostaviti stanje, kakrkšno je bilo pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Da pa je tožena stranka pozvala tožečo stranko nazaj na delo, tudi po prejemu izpodbijane sodbe, in da se le-ta temu pozivu ni odzvala, pa tudi ni predložila nobenih dokazov iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, sicer pa tudi sam poziv na delo ne zadostuje, ampak mora dostaviti novo pogodbo o zaposlitvi, ki zajema delovno mesto na katerem je delala tožeča stranka, ali pa kakšno drugo delo, če s tem soglaša druga pogodbena stranka. Pritožbeno sodišče zaključuje, da sta izpodbijani sodbi materialnopravno pravilni in zakoniti iz zgoraj navedenih dejanskih in pravnih razlogov.

Poleg tega tudi ni utemeljena pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe na izplačilo vtoževane odškodnine oz. pogodbene kazni, pa tudi ne glede odmere stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo kot preuranjeno, saj je v

18. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Glede na tako pravno podlago je delavec upravičen do odškodnine oz. pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če se le-ta ugotovi s pravnomočno odločbo, zato je moralo sodišče prve stopnje v tem delu njen zahtevek zavreči kot preuranjen, saj sodna praksa soglaša z določbo 28. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Poleg tega se 28. čl. te kolektivne pogodbe, ki določa pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, uporablja v celoti, kot je to razvidno iz razlage o uporabi splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti v zvezi z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki je objavljena v Ur. l. RS, št. 113/2002. Iz te razlage jasno izhaja, da se 28. čl. uporablja v celoti, kar je tudi v skladu z določbo 245. čl. ZDR/02 in 2. odst. 7. čl. citiranega zakona.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odmere stroškov postopka, saj jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in pri tem tudi pravilno določilo uspeh obeh strank, posebno tožeče stranke, in s tako obrazložitvijo glede uspeha soglaša pritožbeno sodišče. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo tč. 7, tar. št. 39 OT, in je tožeči stranki priznalo le 20 točk - za poročilo stranki, saj gre za tako storitev, ki odgovarja npr. nakazilu izvedenini, taks in podobno, utemeljeno pa ni priznalo tožeči stranki 50 točk za ugotovitev pravnomočnosti po tar. št. 39, tč. 3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 - 70/2003 in popravek z dne 18.7.2003).

Glede na take pravilne in dejanske pravne razloge sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe in pravilne odmere odvetniških stroškov zaključuje pritožbeno sodišče, da sta izpodbijana sklepa materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbi in potrdilo sodbi in sklep, obenem pa sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, ker ni z njo uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP) v zvezi s 366. čl. ZPP, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.