Jedro

Pomembno je, da je stavba namensko zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev. Teh stanovanj ni mogoče privatizirati, ker bi se s tem spremenila njihova namembnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka Z. skleniti s tožnico prodajno pogodbo za enosobno stanovanje v zgradbi T. za kupnino 543.215,00 SIT, tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko občino H. pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je lastnik spornega stanovanja prva tožena stranka. Stanovanje je bilo dodeljeno tožnici v letu 1987. Prvotni namen, da bi bila stavba v celoti namenjena upokojencem, se ni uresničil. Zato se določba 1. odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona ne nanaša na sporno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Štelo je, da je bil objekt T. v H. trajno namenjen upokojencem in invalidom, da so bili po projektni dokumentaciji predvideni skupni prostori in da so v dveh od skupno treh traktov objekta vsa stanovanja v lasti prve tožene stranke. Stanovanjski del objekta je bil namensko zgrajen za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev. Ni pomembno, če to ne velja za poslovni del objekta in če so se kasneje skupni prostori preuredili v stanovanja, zlasti ker ni izkazano, da bi prva tožena stranka to odobrila ali za to sploh vedela. Glede na ta dejstva, ki so bila ugotovljena že na prvi stopnji, lahko prva tožena stranka na podlagi 1. odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona utemeljeno odkloni prodajo spornega stanovanja. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku proti prvi toženi stranki. Opozarja, da stanovanjska hiša, v kateri je sporno stanovanje, ni bila v celoti zgrajena za stanovanjske potrebe upokojencev. Ni pomembno, kakšen je bil prvotni namen gradnje, pač pa, da stavba ni v celoti zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev. Stavba tudi nima posebnega statusa. Zato ni podan pogoj po 1. odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona, po katerem bi lahko tožena stranka odklonila prodajo stanovanja.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dejstva, na katera opozarja revizija, niso odločilna. Res je ugotovljeno, da v tretjem traktu zgradbe T., H., štiri od desetih stanovanj niso v lasti prve tožene stranke, da so v stavbi tudi poslovni prostori in da so bili skupni prostori preurejeni v stanovanja. Toda to ne spremeni bistva in sicer, da sta dva trakta v celoti last prve tožene stranke in da so vsa stanovanja, katerih lastnica je prva tožena stranka, namenjena za stanovanjske potrebe upokojencev. V tem je poseben status stavbe in v tem je razlog, zaradi katerega Stanovanjski zakon v 1. odst.128.čl. določa izjemo od obveznosti lastnikov, da prodajo stanovanja imetnikom stanovanjske pravice pod pogoji, ki jih zakon določa za privatizacijo. Pomembno je, da je stavba namensko zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev. Teh stanovanj ni mogoče privatizirati, ker bi se s tem spremenila njihova namembnost. Ta je povsem določno razvidna tudi iz sklepa št. 1/87 z dne 17.7.1987, s katerim je bilo sporno stanovanje dodeljeno tožnici. Iz sklepa je razvidno, da je bilo stanovanje zgrajeno s sredstvi sklada SPIZ-a za gradnjo domov upokojencev in za reševanje stanovanjskih vprašanj upokojencev. V sklepu je določba, da tožnica ne sme sprejeti sostanovalca ali podnajemnika, kar dodatno kaže na skrb stanodajalca, da bo stanovanje uporabljala samo tožnica sama v skladu z namenom dodelitve, to je za svoje potrebe, ki so bile ugotovljene po pravilniku o dodeljevanju najemnih stanovanj, zgrajenih s stanovanjskim skladom SPIZ-a. Stanovanjski zakon je izvzel iz privatizacije prav upokojencem namenjena stanovanja, da bi tako ohranil stanovanjski sklad prve tožene stranke za trajno uresničevanje njegovega namena.

Okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne morejo spremeniti bistva, namreč da gre za stavbo, v kateri sta dva trakta v celoti namenjena stanovanjem za upokojence in se tako tudi uporabljata, da gre torej za stanovanjski sklad prve tožene stranke, ki je bil zgrajen z namenskimi sredstvi sklada za izgradnjo domov opokojencev in za reševanje stanovanjskih vprašanj upokojencev. Stališče sodišča druge stopnje, ki je dalo tej ugotovitvi odločilen pomen, je pravilno in je v skladu z namenom določbe 1. odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).