Jedro

Presoja izpolnjenosti pogojev za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Ocena izgube stika z realnostjo in nujnosti zdravljenja brez privolitve je pri vsakem pacientu podana na podlagi različnih dejanj in okoliščin, zato je brezpredmetno primerjati razloge za tako oceno z nekim drugim primerom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (1.), in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... najdlje do 18. 10. 2020 (2.).

2. Pritožbo zoper ta sklep je vložila odvetnica na zdravljenju zadržane osebe in predlaga, da se spremeni tako, da se A. A. takoj odpusti oz. da se sklep razveljavi. Očita, da prva točka sklepa sploh ni obrazložena. Navaja, da pritožnik vztraja, da nima nikakršne duševne motnje in da zdravljenja ne potrebuje. Dalje navaja, da naj bi bil sklep v nasprotju s sodno prakso, pri čemer izpostavlja posamezne razloge iz zadeve tukajšnjega sodišča I Cp 2059/2015 (da je razlog za prisilno hospitalizacijo lahko le prizadeta voljna sfera posameznika do te mere, da ni sposoben oblikovati izjave glede svojega zdravljenja). Opozarja, da je izvedenec B. B. napisal, da je pri bistri zavesti. Ta je, nadalje očita pritožba, omenil le možnost dvojne diagnoze, dejstva pa bi bilo treba ugotoviti s stopnjo gotovosti (II Ips 492/2002). Glede prometne nesreče navaja, da je temu botrovalo slabo stanje vozila, za kar naj bi bil kriv njegov oče, ki ne želi kriti stroškov. Zanika prisotnost Caps Grassovega sindroma, saj je ta po splošno dostopni definiciji podan takrat, ko oseba misli, da je njena bližnja oseba dvojnik, on pa le zanika, da je C. C. njegov pravi oče, saj mu je tako izpovedala mama. Po mnenju pritožbe ne drži niti to, da bi bil „veličavsko nastrojen“; pač le upravičeno misli, da ima boljše sposobnosti od drugih. Zanika odklanjanje zdravljenja, na termin pri psihiatrinji 18. 9. 2020 ni mogel, ker je imel že prej dogovorjene druge obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži, da 1. tč. sklepa ne bi bila obrazložena; sodišče prve stopnje je korektno navedlo pravno podlago za svojo odločitev v tč. 8. obrazložitve svojega sklepa, zoper to odločitev pa ni posebne pritožbe (3. odst. 47. čl. Zakona o duševnem zdravju - ZDZdr). V povezavi z navedenim v 9. tč., da je sodišče tekom dokaznega postopka brez prisotnosti A. A. zaslišalo tudi njegovega očeta, ki je izpostavil strah domačih zaradi ravnanja pacienta, je odločitev o omejitvi njegove prisotnosti pri izvajanju dokazov zadovoljivo pojasnjena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine ter po pravilni presoji, da so pri A. A. podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 1. odst. 39. čl. ZDZdr1, določilo primeren čas, da se ga prisilno zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Pritožba brez strokovne utemeljitve oz. podlage nasprotuje ugotovitvi sodišča, oprti na strokovno mnenje sodnega izvedenca nevropsihiatrične stroke dr. B. B., da ima A. A. duševne motnje, pogojene z dolgoletno odvisnostjo od prepovedanih substanc in s psihozo, da je blodnjav in ima hudo moten stik z realnostjo. Le na podlagi pacientove subjektivne ocene, da z njim ni nič narobe, pritožbeno sodišče v navedene strokovne ugotovitve ne more razumno podvomiti. Dodaten indic, da je to pacientovo mnenje neupoštevno, je kasnejša pritožbena navedba, da ne nasprotuje prostovoljnemu zdravljenju (le da zanj nima časa). Pri tem ni odločilno, ali je izvedenec kombinirano diagnozo izrekel kot možnost, saj dvoma v pacientove psihične motnje v kompletnem mnenju izvedenca, ki je strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, ni zaslediti. Pritožba neutemeljeno izpodbija podlago ugotovljene blodnjavosti, ki jo je zaznal izvedenec, da je namreč pacient v pogovoru tudi veličavsko nastrojen, češ da je „razumsko optimističen in prepričan o lastni vrednosti“. Tudi ta trditev diagnozo samo potrjuje, (čeprav je nenavadno, da jo je podala pacientova odvetnica, in ne pacient sam). Tudi glede obstoja Caps Grassovega sindroma je verjetno, da je ocena strokovnjaka preciznejša od ocene laika (pacientove odvetnice oz. pacienta?), ki je narejena na podlagi bežno prebrane definicije tega pojava. V oceno izvedenca, da je pacient blodnjav in da izgublja stik z realnostjo, pritožbeno sodišče po tem, ko je prebralo tudi zapis pogovora s pacientom samim, ne dvomi. Izvedenčeva ocena, ki jo pritožba poudarja, češ da je „pacient bistre zavesti“, je vzeta iz konteksta; podana je bila v pomenu, da se je bilo s pacientom možno pogovoriti.

6. Neutemeljeno se izpodbija tudi obstoj dodatnega sine qua non pogoja za prisilno zadržanje A. A., ki je v tem, da pacient zaradi duševnih motenj, zaradi katerih po mnenju izvedenca izgublja stik z realnostjo, huje ogroža sebe in druge, kar je sodišče prve stopnje zaključilo zlasti na podlagi ugotovitve, da je v takšnem duševnem stanju že povzročil prometno nesrečo z veliko materialno škodo („totalko“ na osebnem vozilu). Minimiziranje tega v pritožbi, češ kriv je oče, ker noče nositi stroškov vzdrževanja (pri čemer pacient sam nejasno razlaga, da je le preizkusil, kako hiter in stabilen je avto, ob tem pa prostodušno razlaga tudi uživanje prepovedanih substanc), obstoj nevarnosti ogrožanja le še potrjuje.

7. Ocena izgube stika z realnostjo in nujnosti zdravljenja brez privolitve je pri vsakem pacientu podana na podlagi različnih dejanj in okoliščin, zato je brezpredmetno primerjati razloge za tako oceno z nekim drugim primerom. Celotno ravnanje in tudi pritožbeni razlogi v tej smeri potrjujejo ugotovitev, da je pacient do svojega stanja popolnoma nekritičen, zato je utemeljeno, da se v njegove pravice poseže do te mere, da se ga zadrži na zdravljenju brez njegove privolitve. Pritožbeno sodišče glede na razloge izpodbijanega sklepa in glede na pritožbene razloge ne dvomi, da je to nujno za varstvo njegove koristi (zdravja in življenja), kot tudi za varstvo zdravja, življenja in premoženja njegovih bližnjih in naključnih tretjih oseb, skupnosti.

8. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba odvetnice ni utemeljena in jo je treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 42. čl. ZNP-1), uradni preizkus sklepa pa tudi ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

1 Povzeto v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.