Jedro

ZPP, ki omogoča razpolaganje pravdnih strank med postopkom, predvideva umik pravnega sredstva. V drugem odstavku 334. člena ZPP je izrecno predvidena možnost umika pritožbe kot rednega pravnega sredstva, vse dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ker se to določilo zakona v zvezi s 383. člena ZPP in 391. člena ZPP uporablja tudi za umik revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti in ker Vrhovno sodišče Republike Slovenije o zahtevi za varstvo zakonitosti do dneva umika še ni odločilo, je sodišče ugotovilo razpolaganje Državnega tožilstva Republike Slovenije in o zadevi vsebinsko ni odločalo.

Izrek

Ugotovi se, da je Državno tožilstvo Republike Slovenije umaknilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obravnavalo zahtevek tožeče stranke za izplačilo 1.430 ameriških dolarjev glavnice, ki jih je tožnica vložila na devizno hranilno knjižico, ki jo je 27.9.1989 odprla pri Ljubljanski banki, poslovni enoti Zagreb n.sub.o., ekspozituri v Preradovičevi ulici. Po prejemu mnenja Sklada Republike Slovenije za sukcesijo, je sodišče v skladu s 15. členom Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (ZSSuk, Ur.l. RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97) s sklepom prekinilo pravdni postopek. Proti temu sklepu se je tožena stranka pritožila, toda višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti in pojasnilo, da jo vlaga zaradi oblikovanja sodne prakse o pravilni uporabi 15.č člena ZSSuk, zaradi česar ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovna državna tožilka je izpodbijala sklepa sodišč prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišči nista uporabili 22.b člena v času sojenja veljavnega Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur.l. RS, št. 1/91 in 45/94), zaradi česar nista pravilno uporabili 6. točke 212. člena ZPP 1977 v zvezi s 15.č členom ZSSuk. Svojo trditev je utemeljila z določilom 6. točke 212. člena ZPP 1977, po katerem sodišče prekine postopek, če drug zakon tako določa. Toda ugotovitev, da je ta zakon ZSSuk je preuranjena, ker gre v sporu za bančni denarni depozit, ki ga urejajo 1035. do 1046. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in ker je tožnica varčevala v devizah na podlagi pogodbe o odprtju hranilne knjižice med dvema subjektoma civilnega (zasebnega) prava, med katerima je po razpadu skupne države nastal spor z mednarodnim elementom. Zato je trdila, da ni utemeljeno mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo, po katerem naj bi obravnavana terjatev spadala v sukcesijo držav bivše SFRJ. Sodišče bi moralo kljub takemu mnenju v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotoviti, ali gre v konkretni zadevi za razmerje, zaradi katerega je ustanovljen Sklad. Po mnenju vrhovne državne tožilke je bil namen zakonodajalca ustanoviti Sklad kot prevzemnika pravic in obveznosti, ki so nastale do 25.6.1991 in po svoji vsebini spadajo v postopek delitve premoženja nekdanje federacije.

Dne 30.5.2001 je državna tožilka Republike Slovenije sporočila, da umika zahtevo za varstvo zakonitosti, ker se je po njeni vložitvi v računalniški bazi, v kateri je evidentirana sodna praksa vrhovnega in višjih sodišč, seznanila s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr.št. II Ips 395/99 (objavljenim pod dokumentom VS 05209) in ugotovila, da je sodišče že zavzelo stališče o obravnavani problematiki.

Uvodoma je treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije postopalo po procesnih predpisih Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je začel veljati 14. julija 1999. Pravil prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 20/90 in RS, št. 55/92) ni uporabilo, ker ni razlogov za uporabo prvega odstavka 498. člena ZPP, saj v konkretnem sporu pred sodiščem nista bila izdana sodba ali sklep, s katerim bi se pred sodiščem prve stopnje končal postopek. Sklep o prekinitvi pravdnega postopka je sklep, ki privede do zastoja postopka in ne do njegovega prenehanja.

Zakon o pravdnem postopku, ki omogoča razpolaganje pravdnih strank med postopkom, predvideva umik pravnega sredstva. V drugem odstavku 334. člena ZPP je izrecno predvidena možnost umika pritožbe kot rednega pravnega sredstva, vse dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ker se to določilo zakona v zvezi s 383. člena ZPP in 391. člena ZPP uporablja tudi za umik revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti in ker Vrhovno sodišče Republike Slovenije o zahtevi za varstvo zakonitosti do dneva umika še ni odločilo, je sodišče ugotovilo razpolaganje Državnega tožilstva Republike Slovenije in o zadevi vsebinsko ni odločalo.