Jedro

V zapuščinskem postopku se taksa plača od čiste vrednosti zapuščine, pri tem pa sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku po določbah 25. člena ZST-1 in se pri tem opre na prosti preudarek, na izjave dedičev in podatke, s katerimi razpolaga. Če je treba, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev. Ker je sodišče oprlo svojo odločitev na informacijski izračun GURS, pritožnik pa ni predlagal ocenitev z izvedencem, je odločitev pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor, ki ga je dedič podal proti plačilnemu nalogu za plačilo sodne takse z dne 6. 2. 2020 in sklenilo, da je takso 297,00 EUR dolžan plačati v roku, ki teče naslednji dan po vročitvi sklepa. Po ZST je treba takso plačati v roku petnajst dni.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedič D. P. Sodišče je neupravičeno zavrnilo njegov ugovor. Ni upoštevalo materialnih dokazov, čeprav jih je navedel in obrazložil, ampak je te dokaze ignoriralo. V sklepu o dedovanju D 90/1981 je bila določena vrednost istega premoženja 13.134,00 EUR. Gre za enak delež in isto premoženje. Res je ta delež nekoliko višji (1 do 2 %), vendar je sodišče neutemeljeno ocenilo vrednost za 265 % višjo. Želi, da se obrazloži razlog. GURS ni prava referenca, ampak je to dejanska, ampak tržna vrednost, ki je vsaj za 4.000 % nižja. To lahko dokaže s cenitvijo sodno zapriseženega cenilca. Takšna razlika je diskriminatorna in v nasprotju z Ustavo. Zakaj se sodišče pri vseh strankah ne sklicuje na GURS. V sklepu piše, da sta bila dediča seznanjena z ugotovitvijo vrednosti premoženja in da nista ugovarjala. Resnica je bila, da sta bila seznanjena na obravnavi, vendar je pritožnik temu ugovarjal, sodišče pa mu je vsililo svojo vrednost, češ da to določa GURS. V zadevi D 90/1981, pa je sodišče odločilo drugače in se ni oprlo na GURS. Želi, da mu sodišče na njegov e-mail naslov pošlje kopijo vseh izdanih dodatnih sklepov o dedovanju, vsem članom Meščanske korporacije K. Želi to pregledati, da ugotovi, po katerih tarifah se to določa. To zahteva, saj gre za informacijo javnega značaja. Sodišče bi lahko vedelo, da so vsa na novo odkrita premoženja vrnjena MKK, da so vsi deleži enaki in enako vrednosti zapuščine. Želi, da sodišče prekliče vse izdane dodatne sklepe o odmeri zapuščinske takse, saj je to diskriminatorno. Želi, da se bratu B. vrne že plačana taksa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri svoji odločitvi na Zakon o sodnih taksah – ZST-1, ki v 25. členu določa, kako se določi vrednost zapuščine. V tretjem odstavku 25. člena je določeno, da se za dodatni sklep o dedovanju plača taksa od vrednosti pozneje ugotovljene zapuščine. Sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku, po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Če je treba, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev. Vrednost čiste zapuščine se ugotovi po vrednosti, ki jo ima ob cenitvi.

5. V konkretnem primeru je sodišče na zapuščinski obravnavi ugotovilo vrednost zapuščine po informativnem izračunu GURS-a in zapisnik zapisalo, da je to 47.935,00 EUR in da je to čista vrednost naknadno najdenega premoženja. Dedičema je sporočilo, da znaša taksa 594,00 EUR in da sta jo dolžna plačati vsak do 1/2. Ta zapisnik sta dediča podpisala in pritožnik je eden izmed teh dedičev (list. št. 32). V pritožbi trdi, da tega ni želel, da je ugovarjal, vendar, da ga je sodišče prepričalo. Vendar v tem primeru ne bi smel podpisati zapisnika, ampak bi moral zahtevati, da sodišče zabeleži, da se ne strinja z izračunom po informativnem izračunu GURS. Tako pa pritožbeno sodišče nima druge možnosti kot slediti ugotovitvi na zapisnik, saj je šteti, da to kar piše v zapisniku, je točno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar tožnik v tej smeri ne predlaga dokaza (224. člen ZPP). Treba je tudi ugotoviti, da je v dodatnem sklepu o dedovanju ta ugovitev bila v obrazložitvi povzeta, zapisana vrednost zapuščine po GURS-u in takse. Dodatni sklep o dedovanju je pravnomočen (list. št. 36).

6. Ko je pritožnik dobil plačilni nalog za plačilo sodne takse 297,00 EUR, je podal ugovor. Pri tem je navajal, da je v sklepu o dedovanju D 90/1981 vrednost določena na 13.134,00 EUR in da gre za isto premoženje. Ugovarjal je uporabi informativnega izračuna GURS za ugotavljanje vrednosti zapuščine. Skliceval se je, da je tržna vrednost za štiridesetkrat nižja. Vendar pritožnik ni predložil v svojem ugovoru dokazov. Ni predložil odločbe D 90/1981 in tudi ni predlagal postavitve cenilca, ki bi ocenil to vrednost. V pritožbi sicer predlaga cenilca, vendar ne pojasni, zakaj tega dokaza ni mogel predlagati brez svoje krivde prej in zato ta dokazni predlog v pritožbi ni več dovoljen (337. člen ZPP).

7. Sodišče je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je vrednost ugotovljena na podlagi vpogleda v javne podatke Geodetske uprave RS, kar je dostopno na spletnem portalu. S tem sta bila dediča seznanjena in temu nista ugovarjala. Gre za ustaljeno sodno prakso pri ugotavljanju vrednosti zapuščine.1 Gre za ustaljeno sodno prakso in ne za neko odstopanje, kot zmotno meni pritožnik. Če je v drugem primeru sodišče prve stopnje drugače odmerilo sodno takso, v tej zadevi ne more biti odločilno. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje obrazložilo in utemeljilo, kako je prišlo do izračuna vrednosti zapuščine po 25. členu ZST-1. Izračun temelji na objektivnem merilu, ki je uporaben tudi v drugih primerih izračuna ugotavljanja vrednosti po dodatnem sklepu o dedovanju.

8. Pritožba meni, da bi sodišče moralo pritožniku poslati vse sklepe, s katerimi je sodišče prve stopnje odločalo o dodatno najdenem premoženju. Za kaj takega ni podlage, ne v določbah ZPP, ne v določbah ZST-1 in tudi ne v Zakonu o dedovanju. Gre za ustaljeno sodno prakso in sodišče si te primere lahko vpogleda na internetu. Na koncu še uveljavlja, da je odločanje v drugi zadevi, ko je šlo za nižje odmerjeno takso (D 90/1981) drugačno, in da je bil v predmetni zadevi diskriminiran. Ker je sodišče pravilno obrazložilo izpodbijani sklep in ker gre za pravilno odločanje in za ustaljeno sodno prakso, ni mogoče pritrditi pritožniku o diskriminaciji. Pritožbeno sodišče zadeve D 90/1981 ne pozna in tudi pritožnik je ni priložil k pritožbi. Zato se o tem ni mogoče izreči. 9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne smiselno očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

1 Primerjaj sklep VSK I Cp 229/2018, VSL sklep I Cp 1210/2014.