Jedro

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da gre v zadevi, ki se nanaša na pravico do enkratnega izplačila odkupne vrednosti enot premoženja za čisti premoženjski spor, in da zato posledično zaradi narave spora pri odločanju o stroških postopka ni mogoče uporabiti 68. člena ZDSS-1. Pomeni, da je pri odločanju o povračilu stroškov toženi stranki potrebno uporabljati določbe 154. do 162. člena ZPP.

Tožniki so tožbo umaknili, ko jih je tožena stranka obvestila, da bo vsem zavarovancem, ki so vložili tožbe, izplačala odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu. V okoliščinah konkretnega primera je podan dejanski stan iz 158. člena ZPP. Pomeni, da mora tožena stranka svoje stroške iz spora o glavni stvari, ki je bil zaradi umika tožb, potem ko je izpolnila obveznost do tožnikov sicer ustavljen, nositi sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. tč. izreka) potrdi stroškovni izrek sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

III. Tožniki krijejo sami stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v sporu o glavni stvari, ker so tožniki tožbe umaknili (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del sklepa se pritožuje tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve postopka.

Meni, da določba 68. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih1 (ZDSS-1) ni uporabljiva. V ZDSS-1 je jasno določeno, da je zavod državni organ oz. nosilec javnih pooblastil, v katero sama ne spada. Njen položaj je primerljiv s položajem upravljalcev pokojninskih skladov prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je razmerje med upravljalcem sklada poklicnega zavarovanja ter zavarovancem pogodbene narave. Urejeno je na podlagi pravil o upravljanju sklada ter pokojninskega načrta, ki predstavlja splošne pogoje poklicnega zavarovanja. Spori iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja sploh ne spadajo v pristojnost delovnih in socialnih sodišč in niso predmet urejanja ZDSS-1. Sodišče je spregledalo 2. odst. 7. člena ZDSS-1 in analogno uporabo 68. člena utemeljilo z nevzdržno razlago, da so tožniki uveljavljali pravico do in iz socialnih zavarovanj.

Pri odločanju o povračilu zahtevanih stroškov bi sodišče moralo slediti lastni ugotovitvi, da so tožniki tožbo vložili preuranjeno ter jim naložiti povračilo stroškov. Tudi če tožba ni bila preuranjena, so tožniki dolžni stroške postopka povrniti na podlagi drugih dejstev, obširno navedenih že v postopku. Zmotna je utemeljitev sklepa, da mora tožena stranka postopati po pravilih ZUP-a, čeprav je bilo že v odgovoru na tožbo pojasnjeno, da ne odloča po ZUP-u. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se tožnike nerazdelno zaveže k plačilu 2.113,65 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter k povračilu stroškov pritožbe.

3. Tožeče stranke po odvetniku A.A. prerekajo pritožbene navedbe. Poudarjajo, da je bil razlog za začetek in vodenje postopka na strani tožene stranke, saj se je upirala enkratnemu izplačilu odkupne vrednosti sredstev iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Odkupne vrednosti je izplačala šele po izdaji odločbe Ustavnega sodišča. Predlagajo zavrnitev pritožbe in povračilo priglašenih stroškov odgovora nanjo.

4. Odgovor na pritožbo so vložili tudi tožniki, zastopani po odvetniku B.B.. Strinjajo se z odločitvijo sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, izpostavljajo pomen obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in menijo, da je pri odločanju o stroških sodišče utemeljeno izhajalo iz 68. člena ZDSS-1. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Stroškovni izrek sklepa, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške postopka je v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov tožnikom, že pravnomočen. Glede izpodbijanega dela, nanašajočega se na povračilo stroškov toženi stranki pa je po preizkusu v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP) potrebno ugotoviti, da je odločitev pravilna, vendar iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

7. Tožena stranka sicer pravilno poudarja, da v sporu o pravici do enkratnega izplačila odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu, ne gre za eno od pravic iz sistema socialne varnosti, za katere je v 7. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3, določena stvarna pristojnost, da ni izvajalec obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja z javnimi pooblastili, in da o pravicah iz tega naslova ne odloča po pravilih zakona o splošnem upravnem postopku. To velja seveda tudi za enkratno izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja po 5. odstavku 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2) iz spora o glavni stvari, ki se je zaradi umaknjenih tožb končal z ustavitvijo sodnega postopka.

8. Pritrditi je nadalje potrebno pritožbi tožene stranke, da v okoliščinah konkretnega primera za odločitev o tem, da nosi sama svoje stroške sodnega postopka, pravna podlaga ni podana v 68. členu ZDSS-1. Ta sicer določa, da v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. Gre za specialno določbo matičnega organizacijskega in postopkovnega ZDSS-1, ki stroškovne posledice ne glede na izid spora ureja le za zavode in državne organe. Za vsa ostala vprašanja stroškov postopka, ki posebej niso urejena, se glede na 19. člen ZDSS-1 seveda uporabljajo določbe ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana5 že zavzelo stališče, da gre v zadevi, ki se nanaša na pravico do enkratnega izplačila odkupne vrednosti enot premoženja za čisti premoženjski spor, in da zato posledično zaradi narave spora pri odločanju o stroških postopka ni mogoče uporabljati 68. člena ZDSS-1. Pomeni, da je pri odločanju o povračilu stroškov toženi stranki potrebno uporabljati določbe 154. do 162. člena ZPP. Gre za določbe ZPP, ki so materialne narave in urejajo, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Temeljno pravilno je seveda kriterij uspeha strank v sporu o glavni stvari (154. člen ZPP), ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde (156. člen ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (157. člen do 162. člen ZPP).

V okoliščinah konkretnega primera je toženčevo pritožbo mogoče pravilno rešiti le ob uporabi 158. člena ZPP, ki ureja stroškovne posledice ob umiku tožbe. Po navedeni določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki sicer povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pomeni, da tožeča stranka tožencu ni dolžna povrniti stroškov postopka, če je tožbo umaknila zato, ker je tožena stranka izpolnila obveznost po vložitvi tožbe. Prav takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

10. Iz sodnega spisa nedvomno izhaja, da so tožniki 28. 2. 2014 vložili tožbo zaradi enkratnega izplačila sredstev iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja po sklenjenih policah, in da so tožbe po pooblaščencih 17. 11. 2016 oz. 2. 12. 2016 umaknili. Do umika tožb je dejansko prišlo zato, ker je tožena stranka izpolnila obveznost, pri čemer glede stroškovne posledice zanjo ne more biti odločilno, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-153/14-18 šele dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil del 5. odst. 206. člena ZPIZ-2, protiustaven. Ni dvoma, da so tožniki tožbo umaknili, ko jih je tožena stranka obvestila, da bo vsem zavarovancem, ki so vložili tožbe, izplačala odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu. V okoliščinah konkretnega primera je zagotovo podan dejanski stan iz 158. člena ZPP. Pomeni, da mora tožena stranka svoje stroške iz spora o glavni stvari, ki je bil zaradi umika tožb, potem ko je izpolnila obveznost do tožnikov sicer ustavljen, nositi sama.

11. Iz predhodno navedenih razlogov in ker preostala izvajanja za pritožbeno rešitev pravno niso relevantna, je potrebno pritožbo na temelju 2. odst. 365. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijani stroškovni del izreka sklepa sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da nosi tožena stranka sama tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Ker tožeče stranke z odgovorom na pritožbo z ničemer niso pripomogle k pritožbeni rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da nosijo same priglašene stroške.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012. 5 Sodba Psp 86/2017 z dne 1. 7. 2017.