Jedro

Pravilo iz drugega odstavka 62. člena ZIZ in njegova takšna razlaga, da mora "dolžnik" uveljavljati dogovor o pristojnosti najpozneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, razen če ne pozna sporne terjatve, ni skladno z zahtevami, ki jih za učinkovitost varstva pravic postavlja pravo EU.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

1.Toženka se pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen ugovor proti svoji jurisdikciji (tj. mednarodni pristojnosti, da še naprej sodi v tej zadevi). Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

2.Pritožba je utemeljena.

3.Stranki - tožnica s sedežem v Banji Luki in toženka v Ljubljani - sta 29. 6. 2021 sklenili pogodbo o posredovanju nepremičnin, ki se je nanašala na tri nepremičnine v Ljubljani. Tožnica zdaj iztožuje 122.500 EUR posredniške provizije, toženka pa se upira slovenski jurisdikciji, sklicujoč se na določbo 8. člena njune pogodbe, da je v sporu <em>"veljavno sodišče v državi tožeče stranke". </em>Mednarodna pristojnost naj bi se glede na ta zapis ravnala po tem, kdo toži.

4.Tožnica pa je tej razlagi pogodbe nasprotovala: skupna volja pogodbenic naj bi bila, da je jurisdikcija izključno slovenska: pogodbeno je bila dogovorjena uporaba slovenskega prava in kljub dvojezičnosti pogodbe določena odločilnost slovenskega besedila; srbska verzija sporne določbe izrecno govori o sodišču naročiteljice posredovanja, to pa je bila toženka; določba v toženkini varianti njene pravne vsebine je tudi nenavadna: tožnica bi bila po lastni izjavi z veseljem izkoristila možnost, da toži doma, če bi ji jo sporna določba res ponujala.

5.Katero razlago sprejeti, se je sodišče prve stopnje namenilo razčistiti na naroku in - očitno z mislijo na drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki v primeru pristno spornih pogodbenih določb¹ dovoljuje, da se odstopi od dobesedne uporabe pogodbe in se ugotavlja pravo voljo pogodbenic - z zaslišanjem strank. Zaslišalo pa je nato zgolj tožničinega direktorja, toženkinega zaradi odsotnosti z naroka ni moglo. Kljub temu je ocenilo, da lahko vseeno odloči o toženkinem ugovoru, saj naj bi bil ta ne glede na pravo pravno vsebino dogovora o pristojnosti prepozen.

6.Osrednje pravilo, na katerem temeljita izpodbijani prvostopenjski in ta pritožbeni sklep, je pravilo o tihi prorogaciji pristojnosti iz prvega odstavka 26. člena Bruseljske uredbe I <em>bis</em> .² , ³ Po njem je pristojno <em>"sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek", razen če "se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti".</em> Če torej v prvem obrambnem dejanju, s katerim se spusti v postopek, toženec ne ugovarja (zgolj ali med drugim) pristojnosti, se ta ustali; vsak ugovor po tem, ko se je enkrat spustil v postopek, je prepozen.⁴

7.Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ga je tožnica vložila 10. 11. 2022; potem ko je postopek prešel v pravd­nega, je toženka ugovor nepristojnosti podala šele po razpisu prvega naroka v odgovoru z dne 2. 12. 2024 na dopolnitev tožbe (ta je bila dopolnjena 28. 4. 2023 - kot je treba takoj pripomniti: vidi se, da so našteta procesna dejanja med seboj časovno precej oddaljena). Sodišče prve stopnje je, potem ko je natančno predstavilo procesno odločilna dejstva ter vešče povzelo in razložilo pravo, zaključilo, da je bil ugovor prepozen, podan po tem, ko se je toženka že spustila v postopek. Stališče pritožbenega sodišča je drugačno. Kriterijem iz izpodbijanega sklepa večidel pritrjuje, vendar jim daje drugačne poudarke, kar se izteče v nasproten končni zaključek.

8.Poleg zgoraj že povzete dejanske podlage izhajajo iz izpodbijanega sklepa še nas­lednje ugotovitve. Sklep o izvršbi je toženka izpodbila z ugovorom, da terjatve ne pozna, listine, na podlagi katerega je izdan, pa ne more preveriti in se o njej izjas­niti (t. i. izjava o nevednosti). Na tožničino pritožbo zoper sklep o ugoditvi ugovoru ni odgovorila. Tožnica je v predlogu za izvršbo v rubriki za opredelitev verodostojne listine navedla račun št. 01-32/22 z dne 27. 5. 2022 za znesek 122.500 EUR, zapadel 27. 6. 2022. Kljub prvotni izjavi o nevednosti toženka v nadaljevanju ni prerekala tožničinih navedb, da stranki nista bili v drugem pravnem razmerju, kot je to, iz katerega izvira račun št. 01-32/22. Toženka je še pred sprožitvijo postopka že dvakrat, 7. 6. in 20. 7. 2022, ta račun pisno zavrnila.

9.Sodišče prve stopnje je zavrnitev ugovora zgradilo na nekaj prirejenih razlogih, od katerih bi po logiki izpodbijanega sklepa že vsak zase zadostoval za sprejeto odločitev.

a)Toženkina izjava o nevednosti v ugovoru je bila zgolj zatrjevana, a je ob upoštevanju precedenčno pomembnih stališč iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014 zadostila zahtevi po obrazloženosti iz drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), brez katere noben ugovor zoper sklep o izvršbi ne more uspeti. Vendar pa glede nadaljnjega pravila iz drugega odstavka 62. člena (ta odstavek jih vsebuje celo množico), da mora dolžnik dogovor o pristojnosti uveljavljati najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in ta dogovor ugovoru tudi priložiti, iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da pa se to pravilo le izjemoma lahko omili, in sicer kadar je glede na specifiko podajanja navedb v postopku z izvršbo na podlagi verodostojne listine treba upoštevati, da stranke niso vedno dovolj zgodaj seznanjene z vsemi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pristojnost sodišča.⁵ Glede na to je ugovor o pristojnosti izjemoma dopustno uveljaviti še v pravdnem postopku po prejemu dopolnitve tožbe, če bi toženec šele takrat zagotovo izvedel, iz katerega pravnega razmerja tožnik izpeljuje tožbo. Tu pa toženka po prepričanju sodišča prve stop­nje ni bila v dvomu, iz katere pogodbe izvira iztoževana terjatev.

b)Ravno tako naj bi se toženka v postopek spustila, ne da bi oporekala pristojnosti sodišča, ko je soglašala s postopkom mediacije in v njem sodelovala.

c)Kot je mogoče razumeti, je sodišče prve stopnje poleg pravkar navedenega kot samostojen razlog za stališče, da se je toženka brez ugovora spustila v postopek, štelo, da ji je bila dopolnitev tožbe vročena s pozivom, naj nanjo v 15 dneh odgovori, pa ni v tem roku tako ravnala.

10.Preden pojasni svoja stališča glede pravilne uporabe prava, pritožbeno sodišče poudarja, da deli vrednostno izhodišče sodišča prve stopnje. To je izrecno zajeto v 11. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP): vsi procesni udeleženci si morajo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, sodišče pa mora poleg tega onemogočiti tudi vsako zlorabo pravic. S tega vidika je razumljivo, da je treba vprašanje, ali toženec utemeljeno ugovarja pristojnosti, razčistiti karseda hitro in mora zato toženec dogovor o pristojnosti - pod grožnjo prekluzije (tj. siceršnje prepoznosti) - uveljaviti ob prvi možni priložnosti. Le tako se pravdanje ne bo zavleklo in v njem poleg časa ne bodo izgubljena še materialna sredstva in delovni napori sodišča in strank. Toda to ni edini upravičen interes. Nasproti mu lahko stoji pravica do izjave in obrambe ter enakega varstva pravic. Poučna je primerjalnopravna perspektiva:

"

rimerjava [osemdnevnega roka za ugovor zoper plačilni nalog po drugem odstavku 433. člena ZPP oziroma istega roka za ugovor zoper plačilni nalog pod preobleko sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne lis­tine po tretjem odstavku 9. člena ZIZ] z nacionalnimi zakonodajami pokaže, da je rok za ugovor v Sloveniji nesorazmerno kratek: v Belgiji, Grčiji, Luksemburgu in na Portugalskem znaša 15 dni, na Finskem, v Nemčiji in praviloma na Švedskem 14 dni, v Franciji en mesec in v Avstriji 4 tedne […]. Če upoštevamo, da mora biti ugovor v Sloveniji obrazložen (z navedbo dejstev in dokazov) [kar je bilo sicer znatno, vendar ne popolnoma omiljeno z razlago iz že navedenega sklepa II Ips 24/2013], medtem ko na primer po UEPN [Uredba o evropskem plačilnem nalogu] (in v večini držav, na primer Avstrija […]) zadošča že neobrazložen ugovor, se kratek rok za ugovor po ZPP izkaže za še posebno problematičen. Menim, da je že nevarno blizu nesorazmernemu in s tem ustavno spornemu omejevanju pravice do dostopa do sodišča po 6. členu EKP in 23. členu Ustave."⁶

11.Pritožbeno sodišče ima zato zadržke do stališča, da medtem ko si bodoči toženec razmeroma zlahka zagotovi prehod iz izvršbe v pravdo - v kateri bo moral tožnik tožbo najprej narediti popolno, tako da bo prvotno golo zahtevo za plačilo nadgradil v pravi tožbeni zahtevek z zatrjevanjem okoliščin, po katerih naj bi mu to plačilo v toženčevo breme zares pripadalo -, saj to doseže že z izjavo o nevednosti (ki je pravdno sodišče v nadaljevanju postopka nikdar vsebinsko ne preverja: t. p. toženec si lahko privošči, da ni izjava ni resnična⁷ ), pa naj bi bilo pri dogovoru o pristojnosti bistveno drugače. Izjemoma naj bi ga dolžnik smel uveljavljati poz­neje kot v ugovoru, samo če ob njegovi vložitvi terjatve ne bi že poznal ali mogel prepoznati. To stališče je bilo do dolžnika veliko bolj prizanesljivo in s tem sprejemljivo v preteklosti, ko je nastalo današnje pravilo iz drugega odstavka 62. člena ZIZ. Neposrednega prednika ima v določbi drugega odstavka 438. člena ZPP, da sme toženec ugovor krajevne nepristojnosti podati samo v ugovoru zoper plačilni nalog. Toda vlagatelj plačilnega naloga mora vnaprej razgrniti dejansko podlago svojega zahtevka (prim. prvi odstavek 432. člena ZPP) in svoji tožbi ustrezno verodostojno listino tudi priložiti (prim. prvi odstavek 431. člena ZPP). Navidez isto današnje pravilo zato sploh ni več isto, temveč dosti strožje. Toženec se namreč dandanašnji brani nasproti veliko skromnejšim informacijam, saj se sklep o izvršbi izda že na podlagi predloga, v katerem predlagatelj verodostojno listino zgolj in samo določno označi (peti odstavek 41. člena ZIZ). <em>"Pravica stranke, da se izjavi, [pa] je učinkovita le, če je stranki zagotovljeno dovolj časa, da zbere potrebne informacije ter opredeli in pripravi - tudi po pridobitvi ustreznega pravnega nasveta - svoja stališča in predloge." Prekluzivni roki so seveda dopustni, vendar morajo omogočati, da stranka znotraj njih "učinkovito zbere potrebne informacije in pripravi svoja stališča".</em> ⁸ Tudi če (morebitni) dolž­nik in bodoči toženec ob predhodnem konkretnem pozivanju k plačilu in zavračanju teh pozivov lahko pričakuje sodni postopek, o njegovem morebitnem začetku in trenutku, ki mu za to ustreza in ko meni, da je zanj pripravljen, odloča in "ima škarje in platno" (domnevni) upnik (v zadevi pod presojo si je za to vzel malo manj kot štiri mesece, šteto od zadnje zavrnitve plačila). Tudi če torej ve, da je lahko tožen in glede česa, je morebitni dolžnik že s tem postavljen v neenak položaj, če naj bi moral v osemdnevnem roku uveljavljati dogovor o pristojnosti. Teh osem dni naj bi mu namreč zadoščalo, da takoj po vročitvi sklepa o izvršbi razmisli, ali potrebuje in nato še poišče primernega odvetnika; tega oskrbi s potrebnim gradivom; ta to gradivo vsestransko preuči tudi oziroma zlasti glede obstoja, veljavnosti in dosega dogovora o pristojnosti. Nato naj bi se oba še posvetovala, ali je takšen dogovor smotrno uveljaviti, ter če je tako, to tudi pravočasno storila. Tak časovni okvir pa je za kaj takega komaj zadosten celo pod predpostavko, da dolžnik in njegov odvetnik lahko zadevi takoj posvetita nedeljeno pozornost.

12.Stališča pritožbenega sodišča iz prejšnjih dveh točk (ki se nanašajo na nacionalno pravo, tudi v luči primerjalnega) pa sama po sebi vendarle niso neposredno odločilna za presojo v tej zadevi. Pomembna postanejo posredno - preko vprašanja, ali se je toženec "spustil v postopek" v smislu prvega odstavka 26. člena Bruseljske uredbe. To je namreč avtonomen pojem prava EU, za katero velja evroustavno načelo primarnosti.⁹ Kot je že opozorilo sodišče prve stopnje, velja v tem okviru načelo nacionalne procesne avtonomije pri vprašanju, kdaj ima toženec prvo priložnost za ugovor nepristojnosti. Ta avtonomija pa ni neomejena. Omejuje jo načelo učinkovitosti <em>(effectiveness)</em> prava EU,¹⁰ ki zahteva, da izvajanje pravic iz prava EU ni pretirano oteženo ali celo onemogočeno.¹¹ Iz ustaljene prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primere, v katerih se zastavi vprašanje, ali nacionalna postopkovna določba (in kot je treba dodati, njena razlaga s strani nacionalnih sodišč) praktično onemogoča ali pretirano otežuje izvajanje pravic, ki jih posamezniku daje pravni red EU, preizkusiti <em>"ob upoštevanju mesta te določbe v celotnem postopku, poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči". "Pri tem je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni pravni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka[.]"</em> ¹² Ob razlogih, ki jih je že navedlo in se po njegovem tem merilom prilegajo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilo iz drugega odstavka 62. člena ZIZ in njegova takšna razlaga, da mora "dolžnik" uveljavljati dogovor o pristojnosti najpozneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, razen če ne pozna sporne terjatve, ni skladno z zahtevami, ki jih za učinkovitost varstva pravic postavlja pravo EU.

13.Prirejen po moči pravkar razgrnjenemu razlogu pa je po oceni pritožbenega sodišča še ta, da je implicitna predpostavka prvega odstavka 26. člena Bruseljske uredbe z njegovim mehanizmom s spustitvijo toženca v postopek - da je predtem sploh vložena tožba.¹³ Po drugem odstavku 62. člena ZIZ se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Ta tožba pa je po definiciji nepopolna. Po utrjenem stališču pravne teorije in sodne prakse identiteto denarnih tožbenih zahtevkov sodoločata iztoževani znesek in njegova dejanska podlaga, slednje pa v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine sploh ni mogoče navesti. Že po tej preprosti logiki je vprašljivo, da bi se toženec lahko spustil v postopek, še preden je zoper njega sploh vložena popolna tožba.