Jedro

Izpodbijani sodbi navajata drugačen znesek kupnine, kot sta ga zatrjevali stranki. V tem pa ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje med tem, kar sodba navaja o vsebini listin, zapisnikov ali izpovedb in med samimi temi listinami in zapisniki. Lahko bi šlo za napačno ugotovitev dejanskega stanja, če se ugotovitve sodbe ne skladajo s trditvami strank, vendar to ni predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca plačati tožniku tolarsko vrednost 100.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, od 15.10.1993 dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 81.860,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1996 dalje do plačila.

Ugotovilo je, da je tožnik kupil od tožencev nepremičnino v Z. P. Ob sklenitvi pogodbe je plačal aro v znesku 30.000 DEM in na račun kupnine še 100.000 DEM ter nato vložil v hišo 6.000 DEM. Tožnik je s plačilom preostale kupnine prišel v zamudo. S tem je zakrivil razloge za razdrtje pogodbe in zato are v znesku 30.000 DEM ne more zahtevati nazaj. Glede na določbe pogodbe tudi nima pravice do povrnitve stroškov vlaganj v znesku 6.000 DEM. Utemeljen pa je zahtevek na vrnitev delnega plačila v znesku 100.000 DEM.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo izrek o plačilu zamudnih obresti ter pravdnih stroškov. V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno o tem, da sta stranki dogovorili kot aro znesek 30.000 DEM in ne 130.000 DEM, kot zatrjuje tožena stranka.

Proti tej sodbi, kolikor je z njo potrjena ugoditev tožbenemu zahtevku, vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila med strankama dogovorjena in plačana ara v znesku 130.000 DEM. To utemeljuje s sklicevanjem na tožnikovo nedoslednost pri navajanju zneska are in zneska kupnine. Sodbi prve stopnje očita, da se ni jasno izrekla o tem, koliko je znašala kupnina in so razlogi o tem v nasprotju z navedbami strank. Enako velja za sodbo druge stopnje. V tem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Trditev o ari v znesku 130.000 DEM utemeljuje tudi z datumom, ko je tožena stranka podpisala pogodbo. To je bilo namreč šele 24.9.1990, ko je tožnik plačal poleg že prej plačanega zneska 30.000 DEM še nadaljnjih 100.000 DEM. Oboje skupaj pa je bilo dogovorjeno kot ara. Navaja, da te trditve tožnik sploh ni osporaval. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je med pravdnima strankama dogovorjena in plačana ara znašala 30.000 DEM in ne 130.000 DEM, temelji na oceni izvedenih dokazov. Revizijsko sodišče pa pravilnosti dokazne ocene prvostopnega in pritožbenega sodišča ne presoja (3. odstavek 385. člena ZPP). Znesek plačane are je namreč dejansko vprašanje. Tako ga obravnava tudi revizija, ko utemeljuje stališče o drugačni ari z navajanjem razlogov, ki bi lahko vplivali na drugačno oceno izvedenih dokazov. Zatrjevana tožnikova nedoslednost pri navajanju zneskov in sklicevanje na lastno doslednost ima za namen prikazati neverodostojnost tožeče in verodostojnost tožene stranke. To pa ima pomen samo za odločitev, kateri od strank naj sodišče verjame in kateri ne, torej katere trditve naj šteje za dokazane in jih vzame za dejansko podlago svoje odločitve. Pri argumentaciji v tej smeri pa tožena stranka sama ni dosledna, ko navaja kot datum plačila zneska 100.000 DEM in s tem dan svojega podpisa pogodbe 24.9.1990, medtem ko je v postopku o tem navajala drug datum in sicer 24.4.1990 (4. odstavek prve točke odgovora na tožbo in toženčeva izpovedba na glavni obravnavi 3.6.1994 - l. št. 47 spisa). Mogoče je sicer, da gre v reviziji zgolj za pisno napako, vendar tožena stranka posebej poudarja prav časovno razliko med datumom pogodbe in datumom svojega podpisa te pogodbe in pripisuje temu bistven pomen.

Točna je revizijska trditev, da izpodbijani sodbi navajata drugačen znesek kupnine, kot sta ga zatrjevali stranki. V tem pa ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354.člena ZPP, saj ne gre za nasprotje med tem, kar sodba navaja o vsebini listin, zapisnikov ali izpovedb in med samimi temi listinami in zapisniki. Lahko bi šlo za napačno ugotovitev dejanskega stanja, če se ugotovitve sodbe ne skladajo s trditvami strank, vendar to ni predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa revizija šteje, da o odločilnih dejstvih ni razlogov, pa to ni točno. Razlogi so, niso pa v skladu s tem, kar uveljavlja tožena stranka. Razen tega znesek kupnine ni predmet pravde in se zato sporne ugotovitve izpodbijane sodbe ne nanašajo na odločilna dejstva.

Odločilno v tej pravdi je vprašanje, koliko od plačanega zneska 130.000 DEM predstavlja aro in koliko plačilo na račun kupnine. O tem pa so razlogi povsem jasni in dosledni. Zato uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še glede razlogov, na katere po 386. členu ZPP pazi po uradni dolžnosti, vendar jih ni ugotovilo. Zato je zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).