Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno s tem, ko je tožbo obravnavalo. Toženec namreč pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal. Ker bi bilo brez omenjenega dogovora o pristojnosti za sojenje pristojno slovensko sodišče, bi sodišče upoštevalo nepristojnost slovenskega sodišča oziroma dogovorjeno pristojnost tujega sodišča le na ugovor stranke, ne pa po uradni dolžnosti v smislu določbe tretjega odstavka 18. člena ZPP. Do pristojnosti slovenskega sodišča pripelje tudi Nova Luganska konvencija. Ker se je toženec spustil v postopek in ob tem ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in ker ne gre za izključno pristojnost iz 22. člena te konvencije, je potrebno na podlagi 24. člena navedene konvencije zaključiti, da je toženec s tiho prorogacijo privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je navkljub dogovoru o uporabi švicarskega materialnega prava, uporabilo slovensko pravo. Glede na to, da je tožnik kot pravno podlago navedel določbe OZ, toženec pa uporabi slovenskega prava ni nasprotoval, je na podlagi navedenega zaključiti, da sta stranki, vsaj s konkludentnim ravnanjem spremenili dogovor o uporabi prava in da sta se naknadno dogovorili za slovensko pravo.

Za rešitev obravnavane zadeve je treba odgovoriti na vprašanje, ali je toženec tožniku v okviru pojasnilne dolžnosti pojasnil, da bo v primeru dviga vseh razpoložljivih sredstev z računa izgubil sredstva, ki jih ima v pozicijah. Povedano drugače: odgovoriti je treba na vprašanje, ali je toženec tožniku pojasnil, da morajo imeti sredstva v odprtih pozicijah kritje na računu.

Zaradi selektivne dokazne ocene sodišča prve stopnje je onemogočen celovit pritožbeni preizkus sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku na plačilo zneska v višini 3.182 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti ugodilo (1. točka izreka). Obenem je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 1.323,25 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške. Trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, da v njej niso ustrezno navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, če pa so, so nejasni ali celo med seboj v nasprotju, ter da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinsko dokumentacijo. Obrazložitev sodbe je predvsem povzetek navedb strank, manjka pa tisti del obrazložitve, v katerem bi sodišče strankama pojasnilo svojo diagnostiko pravne in dejanske situacije. Iz obrazložitve ni razvidna pravna podlaga, ki jo je sodišče uporabilo pri odločanju. Toženec tudi v pritožbi vztraja, da situacija, v zvezi s katero tožnik uveljavlja škodo, ni nastala zaradi storitve ali opustitve toženca, temveč zaradi storitve tožnika samega. Tožnikovo ravnanje je bilo popolnoma nerazumno, še zlasti, ker tudi iz drugih listin (izjava o razkritju tveganj Forex) izhaja, da je bil seznanjen s posledicami učinka vzvodov in tudi s tem, da je potrebno občasno hitro povečati kritje, da bi se ohranila odprta pozicija, s čimer bi se stranka izognila avtomatični likvidaciji pozicije. Iz listin, ki so v spisu, je razvidno, da je bil tožnik seznanjen z vsemi tveganji. Seznanjen je bil tudi z možnostjo avtomatske likvidacije pozicije (ki se je zgodila tudi v konkretnem primeru), če na računu ni zadostnih sredstev za potrebno povišanje kritja. V zvezi s tem se toženec sklicuje na odgovor na tožbo in na pripravljalno vlogo z dne 7. 4. 2021. Toženec še navaja, da gre v konkretnem primeru za obligacijo prizadevanja in ne obligacijo rezultata.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je toženca pooblastil za upravljalca računa (money managerja) za račun, odprt pri Banki X SA, na katerega je tožnik položil 50.000 EUR. Vtoževani znesek predstavlja denarna sredstva, za katera tožnik trdi, da so potem, ko je tožnik z računa dvignil 46.818 EUR, izginila. Tožnik tožencu očita neizpolnitev pojasnilne dolžnosti in s tem kršitev pogodbene obveznosti. V utemeljitev je navedel, da mu toženec ob sklenitvi pooblastilnega razmerja ni predstavil nobenih rizikov, temveč je še dodatno zagotovil, da je vloženi denar vedno na razpolago in ga lahko tožnik kadarkoli dvigne z bančnega računa brez kakršnihkoli stroškov, odbitkov, penalov.

6. Toženec se je zahtevka branil z navedbami, da je bil tožnik seznanjen, da mora biti za sredstva, ki so trenutno v pozicijah, na računu kritje. Trdil je tudi, da je tožnik s svojim podpisom potrdil, da razume in pozna informacije glede vzvoda, zahteve po kritju in avtomatske likvidacije pozicij.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tako je odločilo, ker je presodilo, da toženec kot strokovnjak tožniku ni pojasnil vseh rizikov investicije, da ne bi prišlo do v konkretnem primeru obravnavane situacije.

8. Uvodoma ni mogoče spregledati okoliščine, da je moral toženec svojo obveznost1 izpolniti v tujini. Navedena okoliščina kaže na to, da bi lahko šlo za spor z mednarodnim elementom, zaradi česar se postavlja vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje se glede pristojnosti ni izrecno opredelilo. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se skladno s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti izreče za nepristojno. Stranki sta se z 8.2 točko Pooblastila (A9) dogovorili za pristojnost švicarskega sodišča. Vendar je sodišče prve stopnje kljub navedenemu ravnalo pravilno s tem, ko je tožbo obravnavalo. Toženec namreč pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal. Ker bi bilo brez omenjenega dogovora o pristojnosti za sojenje pristojno slovensko sodišče,2 bi sodišče upoštevalo nepristojnost slovenskega sodišča oziroma dogovorjeno pristojnost tujega sodišča le na ugovor stranke, ne pa po uradni dolžnosti v smislu določbe tretjega odstavka 18. člena ZPP.3 Do pristojnosti slovenskega sodišča pripelje tudi Nova Luganska konvencija. Ker se je toženec spustil v postopek in ob tem ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in ker ne gre za izključno pristojnost iz 22. člena te konvencije, je potrebno na podlagi 24. člena navedene konvencije zaključiti, da je toženec s tiho prorogacijo privolil v pristojnost slovenskega sodišča. 9. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi, ko je navkljub dogovoru o uporabi švicarskega materialnega prava,4 uporabilo slovensko pravo. Glede na to, da je tožnik kot pravno podlago navedel določbe Obligacijskega zakonika (OZ), toženec pa uporabi slovenskega prava ni nasprotoval, je na podlagi navedenega zaključiti, da sta stranki, vsaj s konkludentnim ravnanjem spremenili dogovor o uporabi prava in da sta se naknadno dogovorili za slovensko pravo. Navedeno ni v nasprotju z Uredbo (ES) št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), ki v 3. členu dopušča spremembo dogovora o uporabi prava in napotuje na voljo strank. Enako tudi ZMZPP, ki v 19. členu ureja vprašanje uporabe prava v pogodbenem razmerju, napotuje na voljo strank.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede dokazne ocene sodišča prve stopnje gre pojasniti, da je za rešitev obravnavane zadeve treba odgovoriti na vprašanje, ali je toženec tožniku v okviru pojasnilne dolžnosti pojasnil, da bo v primeru dviga vseh razpoložljivih sredstev z računa5 izgubil sredstva, ki jih ima v pozicijah. Povedano drugače: odgovoriti je treba na vprašanje, ali je toženec tožniku pojasnil, da morajo imeti sredstva v odprtih pozicijah kritje na računu.

11. Pritožba opozarja na listino _Izjava o razkritju tveganj Forex_ (v nadaljevanju: predmetna izjava). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je toženec že tekom pravde pravočasno skliceval na to listino. In sicer je v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2021, na katero opozarja tudi pritožba, trdil, da je bil tožnik ustno in pisno seznanjen, da mora na računu ostajati kritje za odprte pozicije.6 Ob tem pa se je toženec skliceval na predmetno izjavo ter še zatrdil, da je tožnik s podpisom potrdil, da je razumel obrazložitve o vseh omejitvah uporabe platforme Forex, o učinku vzvoda in spremembi maksimalnega učinka vzvoda ter tudi o sistemu avtomatske likvidacije.

12. Glede na obrazloženo v prejšnjem odstavku gre pri predmetni izjavi za ključno listino, katero je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi povsem prezrlo in se do nje ni opredelilo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni upoštevalo, v posledici česar je dokazna ocena nepopolna in pomanjkljiva, navedena kršitev pa je prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi selektivne dokazne ocene sodišča prve stopnje je onemogočen celovit pritožbeni preizkus sodbe.

13. Ugotovljena postopkovna kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je vse predlagane dokaze neposredno izvedlo, izostala je njihova celovita ocena, katero naj v ponovnem sojenju dopolni. Predmetno izjavo naj sodišče prve stopnje presodi samo zase in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, saj je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov. Enako velja za ostale izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje naj torej v ponovnem sojenju skrbneje oceni izvedene dokaze in se nato primerno obrazloženo opredeli do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva, po potrebi pa naj posamezne že izvedene dokaze (zaslišanje strank in priče) ponovno izvede.

14. Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da namesto sodišča prve stopnje ne more in ne sme napisati manjkajoče ocene izvedenega dokaza, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe. S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Tožba je bila vložena oktobra 2020. Ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem (le v tem primeru bi postopkovno kršitev lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo) tudi ne bi bilo ekonomično, saj bi moralo zaslišati stranki in pričo, medtem ko lahko sodišče prve stopnje izdela novo dokazno oceno na podlagi že izvedenih dokazov.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Upravljanje s sredstvi na računu, odprtem pri banki v Švici. 2 Tako po določbah Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 21. 12. 2007 (imenovana tudi Nova Luganska konvencija; 2. člen te konvencije), kot po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; 48. člen ZMZPP), kot tudi po določbah ZPP (46. člen ZPP), saj ima toženec stalno prebivališče v Sloveniji. 3 Glej: L. Ude, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2010, stran 161 in M. Geč-Korošec, Mednarodno zasebno pravo, druga knjiga - posebni del, Ur. l. RS, Ljubljana 2002, stran 217. 4 Dogovor o pravu je vsebovan v 8.2 točki Pooblastila (A9). 5 Vseh tistih, ki jih ni imel v pozicijah. 6 Tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženec tekom postopka skliceval le na to, da je bil tožnik popolnoma seznanjen z možnostmi tveganja in s tem, da donosi, za katere tožnik trdi, da mu jih je toženec zagotovil, niso garantirani, pač pa pričakovani.