Jedro

Utemeljen je tožbeni očitek o bistvenih kršitvah pravil postopka v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke. Neprerekani in posledično nesporni (214. člen ZPP) so namreč tožbeni očitki, da tožnik ni bil obveščen o zaslišanju priče F. F., na izpoved katere je toženka oprla svojo odločbo (oz. povzela izpoved). Temeljno načelo upravnega postopka je namreč (tudi) načelo zaslišanje stranke, ki zavezuje organ, da je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Utemeljen je tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Izpodbijana odločba po presoji sodišča namreč ne vsebuje razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), zaradi česar se je ne da preizkusiti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 213-488/2017-31 z dne 19. 2. 2020 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Ljubljana v ponoven postopek.

II.Tožba se zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 213-736/2020/2 (1323-04) z dne 30. 3. 2020, zavrže.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 348,39 EUR v 15 dneh, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

O odločbi Upravne enote Ljubljana št. 213-488/2017-31 z dne 19. 2. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba)

1.Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju UE LJ) je na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikov oče A. A. (v nadaljevanju tožnikov oče) 28. 4. 2017 na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDRS vložil vlogo za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je v bistvenem ugotovila: (i) da je tožnikov oče na podlagi 10. člena ZDRS 24. 10. 2018 pridobil državljanstvo Republike Slovenije; (ii) da ima tožnik od 7. 6. 2014 dalje v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za stalno prebivanje; (iii) da ima tožnik urejeno stalno prebivališče na naslovu ... Toženka je povzela ugotovitveni postopek, v katerem je vpogledala v s strani tožnika predložene: fotokopijo izpiska iz rojstne matične knjige tujega organa in potrdilo o državljanstvu tujega organa, oboje brez uradnega prevoda v slovenski jezik, fotokopije izpiska iz matičnega registra o rojstvu UE z dne 9. 6. 2014, otroškega zdravstvenega kartona s priloženimi evidencami bolezni, knjižice o cepljenju, dveh potnih listov Bosne in Hercegovine (z veljavnostjo od 10. 4. 2017 do 10. 4. 2020 in od 1. 4. 2017 do 1. 7. 2017), (svoje) pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjeno s podjetjem B., d. o. o. z dne 28. 12. 2015, odločbe o upravičenosti do otroškega dodatka Centra za socialno delo Ljubljana - Moste z dne 10. 7. 2018, potnega lista Bosne in Hercegovine matere C. C. (z veljavnostjo od 11. 4. 2017 do 11. 4. 2027), datumsko opredeljenega zdravniškega potrdila izbrane zdravnice z dne 12. 3. 2019, datumsko opredeljenega zdravniškega potrdila zobozdravnice z dne 21 3. 2019 in dve najemni pogodbi za stanovanje na naslovu stalnega prebivališča z dne 28. 5. 2012 in 1. 6. 2017, izjavi o odsotnosti tožnika od julija 2017 do julija 2018 z dne 16. 1. 2019 in od aprila 2016 do julija 2018 z dne 13. 3. 2019 ter izjavo matere tožnika z dne 27. 3. 2019. Povzela je izjavo, da tožnikova mati C. C. ne bo pričala v postopku niti predlagala prič. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je UE LJ za popolno ugotovitev izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja tožnika v Republiki Sloveniji vabil na zaslišanje priče: D. D., E. E., F. F., G. G in H. H. UE LJ je povzela izpoved prič F. F.1 in G. G.2 ki sta se edini odzvala vabilu. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je UE LJ na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka zaključila: (i) da tožnik izpolnjuje pogoj urejenega statusa tujca; (ii) da ima tožnik urejeno dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji z veljavnostjo od 9. 7. 2014 naprej; (iii) da ima skupaj s starši urejeno stalno prebivališče na naslovu ...; (iv) da je tožnikov oče 24. 10. 2018 pridobil državljanstvo Republike Slovenije na podlagi redne naturalizacije. UE LJ je ugotovila, da ni izkazan oziroma dokazan pogoj iz drugega odstavka 14. člena ZDRS, to je dejansko in neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka, zato je Prošnjo zavrnila.

O odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. 213-736/2020/2 (1323-04) z dne 30. 3. 2020

3.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je z odločbo št. 213-736/2020/2 (1323-04) z dne 30. 3. 2020 (v nadaljevanju Odločba MNZ) zavrnilo tožnikovo pritožbo.

4.Odločilo je, da je UE LJ pravilno zavrnila Prošnjo po ugotovitvi, da tožnik z listinskimi dokazili ni uspel dokazati izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja mladoletnega otroka v Sloveniji. MNZ je zavrnilo pritožbeni očitek, da v izpodbijani odločbi ni nobene dokazne vrednosti in pojasnilo: (i) da se je UE LJ opredelila do vsakega dokaza posebej; (ii) da je bil tožnik po pooblaščencu seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe; (iii) da sta lahko tožnik oziroma njegov pooblaščenec ves čas postopka sodelovala pri zaslišanju prič, saj sta bila seznanjena s tem, da samo predložena listinska dokazila ne zadoščajo za dokazovanje pogoja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS in da je potrebno izvesti tudi dokaz z zaslišanjem prič; (iv) da kljub pozivu tožnik ni predlagala prič. MNZ je povzelo, da je zato UE LJ izbrala tri naključne priče in povzela izjave dveh prič. MNZ je povzelo izjavo tožnikovo mati, da ni zaposlena in da tožnik ne obiskuje vrtca. MNZ je še pojasnilo, da je dokazno breme za dokazovanje pogoja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS na tožniku. MNZ je potrdilo odločitev UE LJ, da na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDRS zavrne Prošnjo, ker tožnik z listinskimi dokazi ni dokazal izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 28. 4. 2016 do izdaje odločbe.

Navedbe tožnika

5.Tožnik zaradi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in Odločbo MNZ in zadevo vrne UE LJ v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

6.Tožnik meni, da je UE LJ tožniku pri vodenju postopka kršila njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, ki mu jih zagotavlja Ustava, zato je izpodbijana odločba neustavna, nezakonita in nepravilna.

7.Tožnik poudarja, da so bila v postopku predložena številna listinska dokazila, ki kažejo na izpolnitev pogoja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS, med ostalim:

-fotokopija potnega lista Bosne in Hercegovine, z veljavnostjo od 01.07.2014 do 01.07.2017 (iz opremljenosti potnega lista z vstopno iztopnim evidencami razvidne so odsotnosti mladoletnega tožnika iz Republike Slovenije);

-fotokopija potnega lista Bosne in Hercegovine, z veljavnostjo od 10.04.2017 do 10.04.2020 (iz opremljenosti potnega lista z vstopno izstopnimi evidencami razvidne so odsotnosti mladoletnega tožnika iz Republike Slovenije);

-pisna izjava zakonitega zastopnika in očeta mladoletnega tožnika, z dne 13.03.2019, iz katere so razvidne tabelarno prikazane odsotnosti mladoletnega tožnika iz Republike Slovenije za zahtevano zakonsko obdobje, ki so utemeljene na opremljenosti potnega lista mladoletnega tožnika z vstopno izstopnimi evidencami;

-pisna izjava matere mladoletnega tožnika, z dne 27.03.2019;

-fotokopija zdravstvenega kartona tožnika s predloženimi evidencami bolezni;

-fotokopija knjižice o cepljenju;

-dve najemni pogodbi za stanovanje na naslovu ...;

-fotokopija odločbe o upravičenosti do otroškega dodatka Centra za socialno delo Ljubljana , z dne 10.07.2018;

-fotokopijo potnega lista matere C. C., z veljavnostjo od 11.04.2017 do 11.04.2027;

-fotokopija zdravniškega potrdila, z dne 12.03.2019, iz katerega so razvidni datumi obiskov (14.03.2017, 03.10.2017 in 26.07.2018);

-fotokopija zdravniškega potrdila, z dne 12.03.2019, iz katerega so razvidni datumi obiskov (10.07.2014, 20.08.2014, 09.09.2014, 08.10.2014, 03.12.2014, 10.03.2015, 10.06.2015, 2.3.12.2015, 02.10.2017, 29.07.2014, 31.07.2014, 23.10.2014, 24.12.2015, 30.03.2016 in 04.08.2016);

-zapisnik o zaslišanju priče G. G., z dne 25.09.2019;

-zapisnik o zaslišanju priče F. F., z dne 07.08.2019,

-na podlagi katerih je v državljanstvo Republike Slovenije sprejet roditelj in zakoniti zastopnik mladoletnega tožnika.

8.Tožnik navaja, da so bila predložena vsa dodatno zahtevana dokazila v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije mladoletnega tožnika. Meni, da je s tem dokazano, da mladoletni tožnik izpolnjuje vse pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vključno s pogojem neprekinjenega življenja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS. Tožnik poudarja, da nobeden od izvedenih dokazov, ne nasprotuje temu dejstvu in prav tako UE LJ ni našla prič, ki bi potrdile, da mladoletni tožnik ne živi v Sloveniji. Poudarja, da je priča F. F., ki jo je sicer naključno izbral delavec UE LJ, izjavil, da družine A. ne pozna. Priča F. F. torej ni izjavila, da družina A. ne živi na navedenem naslovu. Poudarja, da tudi izjava druge naključno izbrane priče G. G., ne nasprotuje dejstvu, ki izhaja iz predloženih listinskih dokazil, da mladoletni tožnik izpolnjuje vse zakonske pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vključeno s pogojem iz 2. odstavka 14. člena ZDRS.

9.Tožnik še navaja, da je bil njegov pooblaščenec z dopisom UE LJ številka 213-488/2017-21, z dne 1. 7. 2019 obveščen, da bo v postopku dne 7. 8. 2019 ob 16:00 uri zaslišana naključno izbrana priča F. F. Pooblaščenec se je zglasil na UE LJ v navedenem terminu, vendar trkata ni bilo nobenega zaslišanja. Posledično ni jasno, kdaj je izveden dokaz z zaslišanjem navedene priče. Tožnik je za zaslišanje navedene priče izvedel šele v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Meni, da je navedena priča, zaslišana v nasprotju s procesnimi zakonskimi določbami. V zapisniku o inšpekcijskem nadzoru opravljenem na UEL, številka 0610-369/2019-5, z dne 24.09.2019, na strani 9, je navedeno, "ker UE ni zasliševala prič na ustni obravnavi, na katero bi povabila stranko ..., je kršila določbe 154. člena ZUP", tako da je konkretno zaslišanje navedene priče izvedeno dejansko tajno in v nasprotju z načelom kontradiktornosti, zaradi česar je nezakonito.

10.Tožnik očita tudi neupravičeno kršitev instrukcijskega roka za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP. Tožnik je 28. 4. 2017 na podlagi 14. člena ZDRS pri UE LJ oddal vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. UE LJ je šele dne 19. 2. 2020 izdala izpodbijano odločbo. Dvomesečni zakonski rok za vročitev odločbe stranki, zagotavlja visoko stopnjo vernosti, da se dejansko stanje, ki je podlaga strankinega zahtevka, ne bo spremenilo. Zakoniti zastopnik mladoletnega tožnika je večkrat prosil UE LJ, da zaključi prvostopenjski postopek njegovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije in sprejema v državljanstvo Republike Slovenije mladoletnega tožnika, z ničemer ni zavlačeval predmetnega upravnega postopka, zato so razlogi za zamudno odločanje izključno na strani UE LJ. Tudi mati mladoletnega tožnika je večkrat klicala UE LJ, vendar brez rezultata. Pomoč so poiskali tudi pri odvetniku.

11.Če UE LJ tožniku ne bi kršila ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravice do enakosti pred zakonom (22. in 14. člen Ustave Republike Slovenije) izdala bi in vročila zagotovilo v roku, ki ga določa ZUP ali vsaj v roku, ki ne pomeni skoraj dvajeskratno prekoračitev zakonskega roka, mladoletni tožnik bi, tako kot njegov zakoniti zastopnik in oče, bil sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik bi morala biti obravnavan tako kot nekatere druge stranke na UE LJ.

Navedbe toženke

12.Toženka vztraja, da je izpodbijana odločba zakonita, zato predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

13.Sodišče je na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ker sta se stranki obravnavi pisno odpovedali. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine strank, ki so v sodnem spisu označene pod prilogami od A1 do A3 in B1 ter listine spisa toženke št. 213-488/2017.

Tožba je utemeljena.

14.ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena ZDRS).

15.Ni sporno, da je tožnikov oče pridobil državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, zato je relevantna materialnopravna podlaga za ta upravni spor določba drugega odstavka 14. člena ZDRS, ki določa, da v primeru, če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, pridobi državljanstvo tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Republiki Sloveniji neprekinjeno eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca (drugi odstavek 14. člena ZDRS). Merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja določa Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije3.

16.Ni sporno, da je tožnikov oče, ki je zaprosil za tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, pridobil državljanstvo z naturalizacijo niti ni sporno, da ima tožnik urejen status tujca. Sporno in zato v tožbi izpodbijana je ugotovitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja in sicer, da živi z očetom v Republiki Sloveniji neprekinjeno eno leto pred vložitvijo Prošnje (ni sporno, da je bila vložena 28. 4. 2017). Tožnik trdi, da je ta pogoj dokazano izpolnjen, toženka pa je ugotovila, da ta pogoj ni izpolnjen.

17.Utemeljen je tožbeni očitek o bistvenih kršitvah pravil postopka v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke. Neprerekani in posledično nesporni (214. člen Zakona o pravdnem postopku) so namreč tožbeni očitki, da tožnik ni bil obveščen o zaslišanju priče F. F., na izpoved katere je toženka oprla svojo odločbo (oz. povzela izpoved). Temeljno načelo upravnega postopka je namreč (tudi) načelo zaslišanje stranke, ki zavezuje organ, da je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (prvi in tretji dostavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku: ZUP). Ker je UE LJ oprla izpodbijano odločbo na izpoved priče F. F., glede katere tožnik ni imel pravice do izjave, saj niti ni vedel, da je bila zaslišana v upravnem postopku, česar toženka v tem upravnem sporu ne prereka, je UE LJ storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz tretje točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

18.Utemeljen je tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

19.Izpodbijana odločba po presoji sodišča namreč ne vsebuje razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), zaradi česar se je ne da preizkusiti. Toženka je namreč zavrnila Prošnjo zato, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS. Sodišče pojasnjuje, da je pojem "neprekinjeno" v pogoju iz drugega odstavka 14. člena ZDRS, nedoločen pravni pojem.4 Taki pravni pojmi na področju upravnega prava so po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena omenjenega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma.5

20.Ob upoštevanju navedenega je skladno z zakonom ocena, ali je navedeni pogoj pri tožniku izpolnjen, primarno prepuščena upravnem organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo, pri tem pa mora svojo oceno in odločitev ustrezno obrazložiti. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe vsebovati vse obvezne sestavine, ki izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZUP, in sicer: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, ji ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo in so zagotovljena pravna sredstva le navidezna.6 Ustrezna obrazložitev odločbe pa je zaradi zahteve po pravnem varstvu stranke še posebej pomembna v primeru, ko organ njeni zahtevi ne ugodi.7 Načelo proste presoje dokazov, zavezuje toženko, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZDRS). Dokazna ocena toženke mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, kar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da se toženka ni opredelila do listin tožnika, predloženih v upravnem postopku, ki naj bi po navedbi tožnika zahtevani pogoj dokazov. Toženka se namreč do s strani tožnika predloženih listin sploh ni opredelila niti jih ni dokazno ocenila. Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla materialnopravno podlago, opisala potek upravnega postopka, naštela dokaze, ki jih je predložil tožnik, povzela izjave prič, ne da bi vestno in skrbno presodila vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovila, katera dejstva na podlagi česa šteje za dokazana. Zgolj povzemanje izpovedi prič, po presoji sodišča ne predstavlja zahteve iz načela proste presoje dokazov niti ne predstavlja obrazložitve v smislu določbe 214. člena ZUP, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti, ker razlogov, zakaj in na podlagi katerih dokazov šteje UE LJ za dokazano v tem upravnem sporu relevantno dejstvo, sploh ni. Po povzetku izjav prič, ki jih je zaslišala v upravnem postopku, do izpovedi katerih se toženka ni opredelila, pri čemer tožnik utemeljeno opozori tudi na to, da priča F. F. ni izjavila, da tožnikova družina ne živi na naslovu, ampak je izpovedala, da družine A. ne pozna, je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS. Take odločbe se ne da preizkusiti, ker ni razlogov za odločitev toženke.

21.Sodišče ponavlja, da mora obrazložitev odločbe vsebovati vse obvezne sestavine, ki izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Bistvene kršitve postopka UE LJ skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 251. člena8 ZUP ni odpravila niti MNZ v svoji odločbi. Izpodbijana odločba glede na navedeno nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tožnikovem neprekinjenem življenju v Republiki Sloveniji z roditeljem vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, zato sodišče ne more preizkusiti, ali je UE prekoračila zakonski okvir nedoločnega pravnega pojma, posledično pa tudi ne tožnikovih tožbenih navedb. Da bi bila namreč možna naknadna sodna presoja pravne pravilnosti odločbe upravnega organa, mora ta ustrezati vsaj minimalnim standardom obrazloženosti. Brez tega ni možno spoštovanje ustavnih načel, in sicer načela pravne države (2. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave).9

22.Sodišče je po ugotovitvi, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo UE LJ v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je UE LJ vezano na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka in ponovno odločiti o prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

K II. točki izreka:

Tožba zoper Odločbo MNZ ni dopustna.

23.V dvostopenjskem upravnem postopku, v katerem je bila pritožba stranke zavrnjena, je predmet upravnega spora presoja zakonitosti upravnega akta organa prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku, v skladu z določbo 2. člena ZUS-1. To pomeni, da se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev. V obravnavanem primeru je tožnik, kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi organa druge stopnje10, vložil tožbo (tudi) zoper odločbo organa prve stopnje in odločbo organa druge stopnje, ki je bila izdana na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik in ne vsebuje odločitve o njegovi pravici.

24.Ob ugotovitvi, da Odločba MNZ ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zoper Odločbo MNZ, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.11

K III. točki izreka:

25.Sodišče je o stroški postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče je upoštevalo, da je bil upravni spor rešen brez glavne obravnave, da je tožnika zastopal odvetnik, zato mu je priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), 22 % DDV ter 2% materialnih stroškov, skupno 348,39 EUR. Odločilo je, da zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

-------------------------------

1Zaslišana priča F. F. je izpovedal, da v večstanovanjski hiši na naslovu ... prebiva že štiri leta, družine A. pa v tem obdobju nikoli ni spoznal, niti ne ve v katerem stanovanju naj bi živeli.

2G. G. je izpovedala, da je tožnika nazadnje videla, ko je bil star leto in pol, ko se je mama z vozičkom sprehajala v bližini njenega prebivališča. Znano ji je, da je tožnik skupaj s starši prebival na navedenem naslovu, a družine že nekaj časa ni videla. Na vprašanje ali je bil tožnik v času od aprila 2016 dalje, kadarkoli odsoten iz Republike Slovenije za daljši čas in s kakšnim namenom, priča ni znala odgovoriti. Izjavila je tudi, da ne ve točno od kdaj tožnikova družina živi v sosedstvu. Tožnika in njegovo mamo je sicer občasno videvala, a ni znala povedati, če družina živi na navedenem naslovu.

3Uredba z določitvijo meril za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja in okoliščin, v primeru katerih je kljub odsotnosti prosilca izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, po presoji Vrhovnega sodišča daje zadostno podlago za razlago pojma dejanskega življenja (sklep VSRS X Ips 13/2019, 9. točka obrazložitve).. Uredba v 2. členu predpisuje primere, ki predstavljajo prekinitev dejanskega življenja iz 14. člena ZDRS. Glede na šesto alinejo prvega odstavka 2. člena Uredbe se kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12., 13. in 14. člena šteje tudi večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

4Glej sklep VSRS X Ips 13/2019, (8. točka obrazložitve).

5Sodba X Ips 182/2017 (21. in 22. točka obrazložitve) in sklep I Up 59/2019 (7. in 8. točka obrazložitve), oba z dne 9. 10. 2019, sodba X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (11. in 12. točka obrazložitve), sklep X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (16. točka obrazložitve) in sodbi tega sodišča I U 468/ 2021 z dne 11. 3. 2024 (28. točka obrazložitve) in I U 149/2021 z dne 20. 6. 2024 (16. točka obrazložitve).

6Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004 (13. odstavek obrazložitve).

7Glej sodbo tega sodišča I U 149/2021 z dne 20. 6. 2024 (18. točka obrazložitve).

8Ta se glasi: "Kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu."

9Glej sodbo tega sodišča I U 149/2021 z dne 20. 6. 2024 (23. točka obrazložitve).

10Iz njega med drugim izhaja, da zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 213-736/2020/2 (1323-04) z dne 30. 3. 202 ni dovoljena pritožba niti ni dovoljen upravni spor. Upravni spor je mogoč zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 213-488/2017-31 z dne 19. 2. 2020.

11Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 162/2008 z dne 23. 4. 2008 (5. odstavek) in sodbo in sklep tega sodišča I U 1313/2013 z dne 26. 9. 2013 (10. odstavek) in sklep I U 839/2015 z dne 29. 9. 2015 (5. odstavek).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 14, 14/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.